VSL sodba in sklep II Cp 1882/2012

I. Pritožba proti sklepu o zavrženju dopolnitve pritožbe se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi proti sodbi in sklepu se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v stroškovnem delu (tč. V. izreka sodbe in sklepa) razveljavi za prisojene stroške v znesku 1.674,36 in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožnik sam krije svoj strošek pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, da je toženka dolžna plačati tožniku protivrednost stvari po seznamu na prilogi B-2. S sodbo je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da so stanovanje v izmeri 54 m2 z ident. št. 7/010 v IV. etaži stavbe z ident. št. 000, pomožni prostor v I. etaži v izmeri 3,98 m2 z ident. št. 7/011, pomožni prostor v I. etaži, v izmeri 23,69 m2, v večstanovanjski stavbi na naslovu L (pod vl. št. 1/1, k.o. X), v celoti njegova last. Odločilo je še, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 9.203,26 EUR ter 905,04 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2002 dalje. Sodišče prve stopnje je hkrati ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da sodijo v skupno (premično) premoženje pravdnih strank vse v tožbenem zahtevku naštete premičnine. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 6.365,40 EUR.

2Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ali pa ju spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek toženke pa zavrne. Navaja, da je dopolnil svojo tožbo, ko je navedel, da znaša protivrednost stvari 28.800,00 EUR, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje napačen. Meni tudi, da bi moralo sodišče ugotoviti delež tožnika, ki je manjši od celote, če je menilo, da njegov zahtevek ni v celoti utemeljen in da ni izključni lastnik omenjenih nepremičnin. Nobene ovire ni, da mu ne bi prisodilo manj, kot zahteva s tožbo. S svojo odločitvijo je sodišče ugotovilo, da tožnik očitno sploh nima lastninske pravice na omenjeni nepremičnini. Odločitev sodišča ne predstavlja odločitve, s katero bi bilo sporno pravno razmerje med strankama pravnomočno in dokončno rešeno, kar ne ustreza ustavno zagotovljeni pravici do sodnega varstva. Pravdni stranki sta po takšni odločitvi sodišča v enakem položaju, kot sta bili ob napotitvi nepravdnega sodišča na pravdo. Sodišče tudi ne bi smelo ustaviti postopka po tožbi takrat druge tožeče stranke N. S., saj je šlo za nujno sosporništvo. V primeru kolizije procesnih dejanj ima prednost in enoten učinek za vse sospornike tisto dejanje, ki je z vidika sodelovanja strank v postopku najugodnejše za vse enotne sospornike. To pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati izjave o umiku tožbe in izdati sklepa o ustavitvi postopka po tožbi N. S.. V pritožbi še navaja, da bi morala toženka dokazati svoje trditve, da je bila zaposlena pri podjetjih D. t. in D.. Teh trditev ni dokazala niti z delovno knjižico. Tožnik je ugovarjal njenim trditvam, to pa ne pomeni, da bi mu moralo sodišče naložiti breme dokazovanja resničnosti toženkinih trditev. Eno od spornih dejstev je čas nastanka zunajzakonske skupnosti, zato tožnik s potrdilom o stalnem prebivališču za toženko dokazuje, da do določenega datuma ni živela skupaj z njim. Jasno je, kaj tožnik dokazuje z izpisom prometa na svojih treh hranilnih knjižicah kot tudi s posojilno pogodbo za posojilo, ki sta ga odplačevala on in njegov oče. Sodišče tudi ne bi smelo šteti za umaknjen dokaz pod A42. Tožnik je s predložitvijo dela toženkinega dnevnika želel predstaviti način njenega življenja. Vztraja pri trditvi, da toženkina tožba ni bila vložena pravočasno, saj gre po njegovem mnenju pri roku iz 10. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) za materialni in ne procesni rok. Čas sodnih počitnic pa se upošteva samo pri procesnih rokih. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti od leta 1993. Med njim in toženko ni obstajala prava življenjska in ekonomska skupnost. Niso pomembni zgolj zunanji znaki, ampak tudi čustvena navezanost in volja živeti skupaj, česar pa med pravdnima strankama ni bilo. Sodišče je v celoti sledilo izpovedbam prič, katerih zaslišanje je predlagala toženka, ni pa sledilo nobeni izjavi prič, ki jih je predlagal sam. Sodišče ni presojalo njihove verodostojnosti, čeprav so vse toženkini sorodniki. Verodostojna priča je M. G., njegovi izpovedi pa sodišče neupravičeno ni sledilo. Nepravilno tudi ni sledilo izpovedi skupne hčerke pravdnih strank, češ da je bila v spornem obdobju še premajhna, da bi bila sposobna dojeti kje živi. Zaradi časovne oddaljenosti in pristranskosti prič je tožnik predlagal vrsto materialnih dokazov, kot npr. potrdilo o stalnem prebivališču, izpis prometa na tekočem računu in hranilnih knjižicah, delovne knjižice, stanovanjske posojilne pogodbe, račune. Leta 1999 je bil na C. B. sklenjen preživninski dogovor med pravdnima strankama in mladoletno hčerko o plačevanju preživnine. Če bi pravdne stranke živele skupaj na istem naslovu, CSD takšnega dogovora ne bi sklenil. Sodišče bi moralo ugotavljati intimno življenje toženke s pomočjo toženkinega ljubezenskega dnevnika, ki bi izkazal, da med strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti. Navaja še, da ne bi začel življenjske skupnosti s toženko, če bi vedel za njene ostale partnerje. Njegova privolitev zato ni bila svobodna in so podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med njima neveljavna. Izjava njegove matere, da terja denar tako od tožnika kot toženke, ne more spremeniti dejstva, da je bilo posojilo dano samo tožniku. Sodišče prve stopnje se zato napačno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj iz predloženih listin jasno izhaja, da se denar podarja oziroma posoja izključno tožniku. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izpodbiti navedbe toženke, da sta posojilo oziroma kredite vračala iz skupnega premoženja. Tudi ne držijo navedbe toženke, da je delala oziroma pomagala pri izvrševanju dejavnosti družbe N. T.. Iz obrtnega dovoljenja izhaja, da je pogoj za opravljanje dejavnosti izpolnjeval zgolj tožnik. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je samo spremenilo oziroma popravilo tožbeni zahtevek toženke. Prav tako sodišče ne bi smelo samostojno dopolnjevati zahtevka v delu, ki se nanaša na osebno vozilo Renault. 5. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki je v nasprotju z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Toženka bi lahko iz kraja svojega prebivališča prišla z avtobusom ali z vlakom. Stroški prevoza z vlakom iz Züricha do Ljubljane znašajo 29,00 EUR v eno smer, stroški avtobusnega prevoza iz mesta Lugano do Züricha pa 51,80 EUR, skupaj tako pot v obe smeri nanese 161,60 EUR, sodišče pa je toženki prisodilo kilometrino in cestnino v znesku 272,86 EUR. Toženka tudi ni priložila nobenega računa za nočitev in prehrano, zato ji ti stroški ne pripadajo.

3Tožnik je vložil dopolnitev pritožbe, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno.

4V pritožbi proti takšnemu sklepu je tožnik navedel, da je z dopolnitvijo pritožbe ostal v mejah prvotnega, pravočasnega izpodbijanja in ni širil pritožbenih razlogov, temveč je le priložil listine, na katere se je skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi. Pri tem opozarja na pravno mnenje Vrhovnega sodišča iz leta 1983, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v svoji sodbi II Ips 578/95. V njej navaja, da dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po preteku pritožbenega roka, upošteva sodišče druge stopnje samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva oziroma relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5Pritožba proti sklepu o zavrženju dopolnitve pritožbe ni utemeljena.

6Dopolnitev pritožbe, vložena po izteku pritožbenega roka, je neupoštevna. Sodišče jo mora zavreči (1). Ne glede na takšno stališče pa je tožnik s svojo dopolnitvijo pritožbe prestopil tudi starejše stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga navaja v pritožbi, s tem, ko je dopolnitev pritožbe vložil zaradi predložitve novih dokazov. Sodna praksa je dosledno odklanjala obravnavanje dopolnitev pritožb, s katerimi pritožniki po poteku pritožbenega roka širijo pritožbene razloge z navajanjem oziroma predložitvijo novih dokazov. Pritožba proti sklepu je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

7Pritožba proti sodbi in sklepu je delno utemeljena.

8Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka v zvezi z zavrženjem dela njegovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sklepom 29. 9. 2009 pozvalo tožnika, da naj tožbo popravi oziroma dopolni tako, da naj določno navede vse odtujene stvari, na katere se nanaša njegov tožbeni zahtevek oziroma dopolni podrejeni denarni zahtevek z navedbo vtoževanega zneska. Tožnik je z vlogo 22. 10. 2010 umaknil svoj dajatveni zahtevek za vrnitev odtujenih stvari, hkrati pa podrejenega denarnega zahtevka ni dopolnil oziroma oblikoval tako, da bi v njem navedel denarni znesek, katerega plačilo zahteva. Opredelitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je po pozivu sodišča podal z vlogo 3. 9. 2009 ne pomeni odprave pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je tožnikovo tožbo glede navedenega nedoločenega dela tožbenega zahtevka zavrglo na podlagi določbe petega odstavka 108. člena ZPP.

9Napačno je tudi pritožbeno stališče tožnika, da je toženka izgubila pravico do vložitve tožbe zaradi izteka 30-dnevnega roka, ki ji ga je v nepravdnem postopku določilo sodišče za vložitev tožbe za ugotovitev, katere premičnine sodijo v skupno premoženje. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da iz 10. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) izhaja, da rok ni prekluziven, poleg tega pa je bila tožba vložena znotraj 30-dnevnega roka. Ugotovilo je namreč, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 17. 7. 2009, torej v času sodnih počitnic, ko procesni roki ne tečejo (drugi odstavek 83. člena Zakona o sodiščih). Rok za vložitev tožbe se je tako iztekel v ponedeljek 17. avgusta, ko je bila nasprotna tožba tudi pravočasno vložena. Ker pa ne gre za prekluzivni rok, bi sodišče moralo nasprotno tožbo upoštevati tudi, če bi bila vložena po poteku navedenega roka. Po drugem odstavku 10. člena ZNP je namreč posledica nevložitve tožbe po napotilu nepravdnega sodišča zgolj v tem, da nepravdno sodišče odloči ne glede na zahtevke, glede katerih je bil udeleženec napoten na pravdo.

10Neutemeljen je tudi očitek kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je sodišče iz svoje odločitve, katere premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, izpustilo očitno pomotno navedbo toženke, da sodi v skupno premoženje vse nepremično (in premično) premoženje, hkrati pa je to premoženje v tožbenem zahtevku podrobno opredelila s seznamom premičnin (ne pa tudi nepremičnin). Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče samovoljno dopolnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na osebno vozilo Renault 5. Toženka je namreč na naroku 23. 3. 2011 po pozivu sodišča sama dopolnila svoj tožbeni zahtevek tako, da je opredelila avtomobil znamke Renault 5 še z letnico izdelave in registrsko številko.

11Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da so pravdni stranki in njuna hči N. S. skupni lastniki vtoževanih nepremičnin. Tožnik s tožbo uveljavlja izključno lastnino na navedenih nepremičninah. Okoliščina, da so pravdni stranki in njuna mladoletna hči skupni lastniki nepremičnin, ima po materialnem pravu za posledico, da lahko le skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo (drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Iz takšne skupne pravice upravljanja in razpolaganja po materialnem pravu izhaja zakonita nujnost, da so lahko le vsi skupaj pravdne stranke. Če se njihovi interesi razhajajo, imajo nasprotujoče si vloge v okviru enotnega postopka. Če eden od njih zahteva ugotovitev, da je on izključni lastnik, morata biti na pasivni strani nujno udeležena preostala dva skupna lastnika. Če tožnik, ki trdi, da je izključni lastnik, toži le enega skupnega lastnika, ne pa obeh, toži napačno stranko. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je treba zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije v takšnem primeru zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Tožnik, ki je s tožbo zahteval ugotovitev svojega izključnega lastništva na vtoževanem nepremičnem premoženju, je s tem, ko je tožbeni zahtevek uperil zgolj zoper toženko, tožil napačno stranko, zato je njegov tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. V tožbi na ugotovitev izključnega lastništva bi mladoletna hči pravdnih strank lahko nastopala le na pasivni strani. V takšni situaciji se zato tožnik tudi ne more sklicevati, da bi morala biti mladoletna hči deležna beneficij aktivne stranke. Ob tožnikovem tožbenem zahtevku, da je izključni lastnik, je v njeno korist kot skupne lastnice, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne.

12Nosilni razlog zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka glede nepremičnega premoženja je zajet v prejšnji točki te obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa je še navedlo, da bi bil tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen tudi, če bi šlo zgolj za razmerje med pravdnima strankama, med katerima je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje obstajala zunajzakonska in s tem premoženjska skupnost. V takšnem primeru mora sodišče tožbeni zahtevek, s katerim eden od zunajzakonskih partnerjev zahteva ugotovitev izključnega lastništva, v celoti zavrniti. Če bi na podlagi ugotovitve, da gre za skupno premoženje, tožniku prisodilo ustrezen delež na skupnem premoženju, kot to zahteva tožnik v svoji pritožbi, bi dosodilo nekaj drugega, kot je tožnik zahteval, saj je skupna lastnina drugačne narave kot solastnina in izključna lastnina. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno odločati o deležu na skupnem premoženju le ob ustreznem podrejenem tožbenem zahtevku tožnika ali pa v primeru, če bi toženka vložila nasprotno tožbo na ugotovitev deležev.

13Glede pritožbene ugotovitve, da sta pravdni stranki po takšni odločitvi sodišča v enakem položaju kot ob napotitvi na pravdo, je treba poudariti, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Meje zahtevkov pa začrtajo stranke s tožbo.

14.Ker že sama dejanska okoliščina, da so skupni lastniki nepremičnin trije, ne pa le pravdni stranki, pogojuje neutemeljenost tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe, so razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama in skupnega premoženja, ki je v tej skupnosti nastalo, relevantni le v zvezi z tožnikovim tožbenim zahtevkom za plačilo zneskov 9.203,26 EUR in 905,04 EUR ter nasprotno tožbo, s katero je toženka vtoževala, katere vse premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank.

15Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, ki je trajala od marca 1993 do oktobra 2002. Tožnik s pritožbo izpodbija dokazno oceno, ki je prvostopenjsko sodišče pripeljalo do takšnega zaključka. Dokazna ocena predstavlja preizkus obstoja oziroma neobstoja pogojev, po katerih je neko dejstvo mogoče šteti za dokazano. Sodišče prve stopnje je ne le na podlagi zaslišanja sorodnikov toženke, ampak tudi zaslišanja tožnikove matere ter brata pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki zaživela v življenjski skupnosti že leta 1993. Takrat sta živela pri toženkinih starših, česar ne zanikata niti omenjena tožnikova mati in njegov brat. V letu 1994 se jima je rodila hči N.. V letu 1997 sta se preselila v stanovanje na G. b. 6. Med pravdnima strankama je obstajala ekonomska skupnost, v kateri sta oba služila denar iz naslova raznih zaposlitev, tudi iz skupnega podjetja N. T. in imela skupno gospodinjstvo. Po določilu drugega odstavka 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR pa je premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja njune zveze, njuno skupno premoženje. Pri tem na zaključek, da določeno premoženje sodi v skupno premoženje, ne vpliva okoliščina bistveno večjega dohodka enega zakonca ali pa morda, da je eden od zakoncev vložil v skupno premoženje več svojega posebnega premoženja, ki ga je imel pred nastankom življenjske skupnosti ali pa ga je pridobil tekom nje (npr. z darili svojih staršev). (2) Pri nastajanju skupnega premoženja je namreč treba upoštevati skupek vseh tistih različnih aktivnosti zunajzakonskih partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, sem spada vsaka oblika truda in prispevka zakoncev, ki nima vedno denarnega ekvivalenta in ki je poudarjena v določilu drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ki takšne okoliščine tudi primeroma izpostavlja, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti in ugotovitev, da sta tekom nje zunajzakonska partnerja z vsemi navedenimi skupnimi aktivnostmi pridobila premoženje, ki je zato njuno skupno premoženje, predstavlja zadostno dejansko podlago sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je izključni lastnik tega premoženja (zahtevek, s katerim tožnik zahteva od toženke izplačilo celotne vrednosti avtomobila Renault, Megane Scenic in motorja znamke Tomos Flexer) in ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke, s katerim je zahtevala ugotovitev, katere vse premičnine sodijo v skupno premoženje, saj nobena od pravdnih strank hkrati ni zahtevala tudi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Zato so tudi neutemeljeni vsi tisti pritožbeni očitki tožnika, s katerimi poskuša uveljaviti, da je bil njegov delež zaradi toženkinega manjšega delovnega angažmaja in zaradi denarnih prispevkov njegovih staršev bistveno večji od toženkinega.

16Odločitve o tožbenih zahtevkih pravdnih strank so pravilne, zato je bilo treba tožnikovo pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik opredeljeno izpodbija stroškovno odločitev le v delu, ki se nanaša na povrnitev toženkinih stroškov prihoda na sodišče, ne pa tudi v delu, ko je sodišče prve stopnje toženki priznalo odvetniški strošek nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje, nagrade za narok, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve, DDV na odvetniške storitve in izdatke ter strošek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, vse v skupnem znesku 4.691,04 EUR. Iz izpodbijane stroškovne odločitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče toženki priznalo stroške kilometrine za prihod na narok vsakokrat po 212,86 EUR, strošek cestnine vsakokrat v znesku 60,00 EUR ter prenočišča v znesku 56,00 EUR. Pritožnik utemeljeno opozarja na določilo 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, po katerem se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma, če javna prevozna sredstva ne vozijo ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Izpodbijana stroškovna odločitev ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj navedene podlage za povrnitev stroškov za prevožene kilometre. Toženka se je na zadnjem naroku za glavno obravnavo (6. 1. 2012) zavezala sodišču predložiti obračun prevozov z navedbo prevoznega sredstva ter predložitvijo dokazov o plačilu za avtobus ali taksi. Vendar iz razlogov izpodbijane odločitve ni razvidno, ali je svojo obveznost izpolnila, v spisu pa tudi ni listine, iz katere bi bilo mogoče na to sklepati. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da bi morala toženka izkazati stroške prenočišča in prehrane s predložitvijo računov (11. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Izkazati pa bi morala tudi plačilo stroškov cestnine. Ali jih je izkazala, iz razlogov odločbe ni razvidno. Ker ni jasno, na čem prvostopenjsko sodišče temelji svojo odločitev o priznanju potnih stroškov ter stroškov za prehrano in prenočišče, izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. To je pogojevalo razveljavitev stroškovne odločitve v obsegu nad zneskom 4.691,04 EUR in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (3. točka 365. člena ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnikov uspeh v pritožbi je bil zgolj minimalen, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj Ude et al.,Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 348.

(2) Navederne okoliščine vplivajo na velikost deleža posameznega zunajzakonskega partnerja na skupnem premoženju.