VSL sodba II Cp 3319/2012

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v:
- I. točki izreka tako, da se prisojena odškodnina zniža na 2.500,00 EUR,
-III. točki izreka pa tako, da se tožniku naloži plačilo toženkinih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 366,19 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
II. V preostalem se pritožba toženke, pritožba tožnika pa v celoti zavrneta in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 140,00 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno tožniku priznalo najvišjo možno odškodnino, ki je predpisana z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Iz kronologije poteka postopka, ki ga je izdelalo Okrožno sodišče v Novem mestu izhaja, da je postopek potekal tekoče in brez zastojev, če pa je do njih prišlo, pa jih je pripisati predvsem tožniku, ki je s svojimi ravnanji sam v večji meri prispeval k dolgotrajnosti postopka. Teh ravnanj sodišče pri odmeri odškodnine sploh ni upoštevalo. Opozarja na stališče ESČP, da če ima daljše trajanje kazenskega postopka za posledico milejšo kazen ali znižanje kazni, lahko sodišče šteje, da je že ugotovitev kršitve zadostno zadoščenje, kar bi prav tako sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje se pri odmeri odškodnine sklicuje na obstoječo sodno prakso ESČP, vendar pri tem ni navedlo, katere primere je vzelo za primerljive, niti ni upoštevalo stališča ESČP, da lahko država članica dosodi odškodnino v višini 45% zneska, ki bi ga dosodilo ESČP. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Meni, da tožnik ni upravičen do stroškov za odškodninski zahtevek, kot tudi ne do priznanja 650 točk za četrto pripravljalno vlogo, s katero je pooblaščenec sodišču dostavil zgolj listine. Neupravičeno pa so priznani tudi stroški za tožnikov prihod na sodišče.

3Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnik, ki uveljavlja vse, v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naštete pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da prizna še odškodnino v višini 80.865,00 EUR z obrestmi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Zoper odločitev o odškodnini zaradi hišne preiskave se ne pritožuje in ne uveljavlja razlike med prisojenimi 5.000,00 EUR in zahtevanimi 18.800,00 EUR odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku. Navaja, da se o navedbah iz vloge z dne 20. 9. 2011 in 5. 4. 2012 sodišče ni izjavilo, čeprav so ključne za presojo škodnega dogodka, protipravnosti in odgovornosti za škodo. Sodišče v izpodbijani sodbi ni postavilo in ne analiziralo uravnoteženih, pričakovanih, pravnemu redu primernih pravnih standardov skrbnosti ravnanja države. Pri tem ni ne napisalo, ne analiziralo konkretnih očitkov tožnika, ki so navedeni v točkah 3 do 10, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 2., 7., 8., ter četrtega odstavka 324. člena ZPP. Tožilstvo pri vložitvi zahteve za preiskavo ni opravilo potrebnih poizvedb in pridobilo vseh potrebnih podatkov. Trditev tožnika, da je tožilstvo sestavilo zahtevo za preiskavo na čistih neresnicah niti ni bila prerekana s strani tožene stranke. Zahteva za preiskavo nima sestavin po določbah 168. člen ZKP. V sklepu o uvedbi preiskave je sodišče nekritično in brez tehtanja zakonskih razlogov uvedlo preiskavo, ne da bi analiziralo temeljne sestavine, ki jih mora zahteva vsebovat in ali je podan utemeljen sum. Najkasneje po zaslišanju tožnika bi sodišče moralo odločiti, da soglasja za zahtevo za preiskavo ne da in zahtevati, da o tem odloči izvenrazpravni senat. Senat okrožnega sodišča s sklepom z dne 25. 11. 1999 pritožbe zoper sklep o preiskavi ni vsebinsko tehtal, temveč jo je brez argumentov zavrnil. Pritožnik povzema navedbe, s katerimi je izpodbijal sklep o preiskavi in jih izvenrazpravni senat ni upošteval. V preiskavi je bilo opuščeno izvajanje dokazov v korist obrambe. Preiskava se je izvajala izključno v mejah zahteve tožilstva. Določenih dokazov, ki so bili kasneje v postopku odločilni, sodišče ni izvedlo (zaslišanje priče M. T.), čeprav je bila njegova vloga izpostavljena tudi s strani obrambe (v zagovoru, pritožbi in ugovoru). Po zaključeni preiskavi je tožilstvo, ne da bi analiziralo zagovor in argumente obrambe vložilo obtožnico. Obtožnica ni vsebovala razbremenilnih dokazov in dejstev, prav tako pa ni bila obrazložena in je bila sama s sabo v nasprotju. Ugovor tožnika zoper obtožnico je bil zavrnjen brez vsebinskega tehtanja njegovih argumentov. Postopek je bil ustavljen šele po zaslišanju M. T., katerega zaslišanje je bilo predlagano že v preiskavi in odstopu od pregona ter izdaji sklepa sodišča z dne 11. 10. 2005. Tožnik uveljavlja odškodnino, ker je bilo dokazno breme obrnjeno in je moral dokazovati svojo nekrivdo, tožilstvo pa ga je nekritično obremenjevalo, utemeljevalo vloge na očitnih neresnicah, pri tem zgolj čakalo in ni poiskalo niti dokumentacije, ki je bila javno dostopna in na razpolago državnim organom. Protipravnost na podlagi 26. člena Ustave si je potrebno razlagati v širšem pomenu. Sicer res obstaja diskrecijska pravica državnega organa, vendar ta ne dovoljuje samovolje, kršitev zakona in zanikanje načela nedolžnosti ter obračanje dokaznega bremena. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bila dejanja v predkazenskem in kazenskem postopku in izdane odločbe, skladne z veljavnimi predpisi. Protipravno ravnanje in odgovornost države za ravnanje sodnih organov je podano skozi celotno zgoraj opisano vodenje kazenskega postopka z aktivnim ravnanjem kot z opustitvami in izrazito podano v ključnih fazah, ko bi državni organi morali pridobiti sami pravnorelevantne dokaze za presojo o uvedbi in nadaljevanju postopka. Nezakonitost je podana v subsumpciji dejanskega stanja na konkretno pravno normo, z opustitvijo podaje trditev in presoje krivdnega odnosa tožnika do očitanega dejanja ter v nezakonitosti uvedbe in vodenja samega postopka zaradi izostanka predpisanih pravnih standardov. Sklicuje se na kršitev ustavnih pravic iz 22., 23., 25., 26., 28., 29., 34. in 35. člena Ustave. Nekatere pravice so bile tožniku kršene v kazenskem postopku, nekatere pa je kršilo sodišče prve stopnje v tem postopku. Tožniku je zaradi kazenskega procesa nastala nepopravljiva škoda. Poslabšalo se mu je tudi zdravje. Nadaljuje s podajanjem navedb v zvezi z nepremoženjsko in premoženjsko škodo in ki po njegovem mnenju utemeljujejo odškodnino v višini 50.625,00 EUR za prvo in 30.240,00 EUR za slednjo. Sodišče ni konkretiziralo stališča, da so bile vloge in sklepi v skladu z zakoni in niso odstopali od sodne prakse, zaradi česar ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ni res, da tožnik ni podajal dokaznih predlogov. Skliceval se je na listine in priče v pritožbi zoper uvedbo preiskave, v pisnem zagovoru in ugovoru zoper obtožnico. Nepravilno je sodišče skrčilo ves obsežni kazenski postopek in njegov zaključek zgolj na izjavo M. T. in da je tožilstvo šele v tistem trenutku dobilo dokaze, ki naj bi kazali na to, da tožniku očitanega kaznivega dejanja ne bo mogoče dokazati. Odločitve tožilstva in sodišča ne predstavljajo le drugačne presoje glede vprašanja ali je podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, pač pa predstavljajo očitno odstopanje od postavljenih meril. Tožnik se sklicuje tudi na spremembo teoretičnih izhodišč, spremembo sodne prakse in na pomen URS in EKČP. Nova sodna praksa in zadnja stališča drugače postavljajo podlage za priznavanje tovrstne odškodnine. Sodišče prve stopnje je tudi zagrešilo kršitev postopka s tem, ko se ni opredelilo do ugovora tožnika, s katerim je nasprotoval predlogu, da se kot dokaz vpogleda in prebere poročila v zvezi z vloženimi odškodninskim zahtevkom z dne 7. 4. 2006, ki ga je sestavila M. G..

4Pritožba toženke je delno utemeljena pritožba tožnika pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi (domnevno) protipravnega ravnanja tožilstva in sodišča v kazenskem postopku, ki se je vodil proti njemu in se je končal delno zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, delno pa zaradi umika obtožnice zaradi pomanjkanja dokazov, saj je presodilo, da ravnanja tožilstva in sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

6Tožilstvo in sodišče sta oblastna organa države, ki vsak v okviru svojih pristojnosti sodeluje pri odkrivanju kaznivih dejanj ter pregonu in kaznovanju njihovih storilcev v imenu države. Država skladno z 26. členom Ustave posameznikom odškodninsko odgovarja za škodo, ki jim nastane zaradi protipravnega ravnanja posameznih nosilcev oblasti. Po večinski sodni praksi se odgovornost države umešča v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti, zato se pri presoji obstoja predpostavk odškodninske obveznosti navedena ustavna določba dopolnjuje s splošnimi pravili obligacijskega prava. Že sama Ustava določa, da mora biti ravnanje, ki je vzrok za nastalo škodo protipravno. Protipravnost predstavlja ravnanje v nasprotju s pravom, ko je nosilec oblasti ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav. Kakšno je dolžno ravnanje posameznih nosilcev državne oblasti, določajo pravne norme, pri tem pa je pri vprašanju protipravnosti ravnanja posameznega nosilca oblasti nujno upoštevati naravo dela le-tega.

7Protipravnega ravnanja tožilstva, katerega funkcija je v pregonu storilcev kaznivih dejanj, tako ne more predstavljati opravljanje dejanj (začetek pregona storilcev kaznivih dejanj, vložitev zahteve za preiskavo in obtožnice) v zvezi s kazenskim pregonom za kaznivo dejanje, ki kasneje v sodnem postopku ni dokazano in se postopek ne konča z obsodilno sodbo (1). To še toliko bolj velja, če tožilstvo tekom kazenskega postopka na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, da kaznivega dejanja ne bo mogoče dokazati z za obsodbo potrebno gotovostjo in obtožnico sámo umakne, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Zato tožnikove navedbe, da je tožilstvo v svojih aktih pisalo neresnice, torej dejstva, ki jih v kazenskem postopku tožilstvu ni uspelo dokazati, ne utemeljujejo protipravnosti in so očitno neutemeljene oziroma za presojo protipravnosti neodločilne. Čim je temu tako, se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati (2), prav tako pa toženke očitno nesklepčne trditve ne zavezujejo k opredelitvi oziroma prerekanju (3).

8O protipravnem ravnanju tožilca bi bilo mogoče govoriti le, ko bi bilo le-to v nasprotju z njegovimi pooblastili ali šikanozno, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izkazano. Presoja tožilca, da je na podlagi razpoložljivih dokazov izpolnjen dokazni standard, ki se za posamezno fazo kazenskega postopka zahteva, ki je drugačna od tožnikove, ne predstavlja ravnanja tožilstva v nasprotju z njegovimi pooblastili in pristojnostmi, kot tudi ne utemeljujejo sklepa, da je ravnanje tožilstva šikanozno. V obravnavanem primeru je bila o presoja tožilca o izkazanem utemeljenem sumu podvržena tudi presoji sodišča, ki ji je pritrdilo s tem, ko je izdalo sklep o preiskavi in zavrnilo tožnikovo (tam obdolženčevo) pritožbo zoper sklep o preiskavi ter ugovor zoper obtožnico. Enako, kot velja za tožilstvo, tudi presoja sodišča, ali je glede na razpoložljive dokaze izpolnjen zahtevani dokazni standard, ne more predstavljati protipravnega ravnanja sodišča, že zgolj zato ker ji tožnik ne pritrjuje. Predmet in namen tega postopka ne more biti ponovna ocena dokazov glede izkazanosti za posamezno fazo postopka zahtevanega dokaznega standarda. Le, če bi bilo že na prvi pogled očitno, da je tožilstvo vodilo postopek zoper tožnika brez dokazov, ali na podlagi za obsodbo povsem nerelevantnih dokazih, bi bilo mogoče govoriti o očitno napačnem ravnanju tožilstva in nadalje sodišč, ki bi lahko predstavljalo zlorabo pooblastil in s tem protipravno ravnanje. Tožnikova tožbena teza sicer je, da tožilstvo ni imelo nobenih dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, vendar že njegove nadaljnje navedbe, s katerimi analizira posamezne dokaze, so tej tezi v opreki. Tam tožnik že zaide v polje presoje posameznih dokazov, njihove dokazne vrednosti, kar pa, kot že pojasnjeno, ne more biti predmet tega postopka. Navedbe, s katerimi podrobno analizira posamezne dokaze, ki jih je tožilstvo in sodišče imelo na razpolago, so s tem za ta postopek neodločilne in ne terjajo niti toženkine podrobnejše opredelitve niti podrobnejše analize sodišča prve stopnje.

9Opustitev pridobitve za tožnika razbremenilnih dokazov samo po sebi ne ustreza standardu protipravnosti, če ni pri tem zatrjevana in izkazana šikanozna namera tožilstva voditi kazenski postopek zoper tožnika in zavestna opustitev pridobitve teh dokazov. Tega tožnik ni izkazal. Nenazadnje je bilo tožilstvo tisto, ki je že v zahtevi za preiskavo predlagalo zaslišanje M. T., ki se je v postopku izkazal za tožnika razbremenilen dokaz. Zakaj ta priča ni bila zaslišana že v preiskavi in zakaj opustitev izvedbe tega dokaza ne more predstavljati protipravnega ravnanja preiskovalne sodnice, pa je pojasnilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje na 10. strani sodbe, zato pritožbeni očitki o odsotnosti razlogov v tem delu, niso utemeljeni. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik (tam obdolženec) ni podajal nobenih dokaznih predlogov, češ da se je na listine in priče skliceval v pritožbi zoper uvedbo preiskave, v pisnem zagovoru in ugovoru zoper obtožnico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v preiskavi ni dal predloga za zaslišanje M. T., kar tudi drži.

11Sodišče ravna protipravno, če ne uporabi povsem jasne določbe zakona, če določeni predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ali ko zaradi malomarnosti opusti posamezna procesna dejanja. Sodišče, ki bi izdalo sodno odločbo na podlagi očitno nepopolnega predloga stranke oziroma akta tožilstva, bi glede na predhodno opredelitev, lahko bilo protipravno. Takšno ravnanje kazenskega sodišča je tožnik v tem postopku tudi zatrjeval, vendar se je sodišče prve stopnje o očitanih formalnih pomanjkljivostih aktov tožilstva opredelilo in presodilo, da so vsebovali vse zahtevane sestavine po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Takšnemu stališču se, ob vpogledu v kazenski spis Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 36/2001 ter v njem nahajajoče akte tožilstva in sklepe sodišča, pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ravnanje sodišča, ki je na podlagi predlogov tožilstva izdajalo odločbe, zato iz tega razloga ne more biti protipravno. Prav tako, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so sklepi, ki jih je sodišče izdalo v kazenskem postopku vsebovali vse sestavine, med katere sodi tudi vsebinska opredelitev do pritožbenih oziroma ugovornih razlogov.

11Pritožbeni očitki o kršitvah iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ter kršitvi 2., 7., 8. ter 324. člena ZPP so tako neutemeljeni, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožnika ter pri tem svojo določitev tudi ustrezno obrazložilo.

12Iz predhodno navedenih razlogov izhaja tudi, da v kazenskem postopku tožniku niso bila kršena ustavna jamstva in pravice iz 22., 23., 25., 26., 28., 29., 34. in 35. člena Ustave. Postopek je potekal zakonito, ravnanje tožilstva kot organa pregona in sodišča je bilo v mejah pooblastil in pristojnosti, tožnikova pravna sredstva pa so bila vsebinsko obravnavana.

13Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka s tem, ko se ni opredelilo do ugovora tožnika, s katerim je nasprotoval predlogu, da se kot dokaz vpogleda in prebere poročila v zvezi z vloženim odškodninskim zahtevkom z dne 7. 4. 2006. Razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval ta ugovor v vlogi z dne 5. 4. 2012, je razumeti kot očitek pristranskosti sodnice, ki je listino sestavljala. Ta njegov ugovor bi lahko bil relevanten le v okviru presoje dokazne vrednosti te listine. Tožnik ne pove, kateri podatki, navedeni v listini naj bi bili (zaradi pristranskosti sestavljalke) napačni, poleg tega gre za listino, v kateri je sodnica podala poročilo o kronologiji kazenske zadeve glede odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, pri čemer so ti isti podatki razvidni tudi iz samega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot del dokaznega gradiva. Zaradi nesubstanciranosti ugovora, kot tudi njegove siceršnje nerelevantnosti, podrobnejša opredelitev sodišča prve stopnje ni bila potrebna.

14Ker sodišče prve stopnje očitanih postopkovnih kršitev ni storilo in je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno tudi uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo.

O pritožbi toženke.

15Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala zaradi sojenja v nerazumnem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. K 36/2001, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz pritožbenih navedb izhaja, da ta ugotovitev sodišča prve stopnje s pritožbo ni izpodbijana. Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi dolgotrajnega sojenja, je sodišče prve stopnje iskalo v 26. členu Ustave RS ter v splošnih pravilih, po katerih se presoja obstoj in višina odškodninske obveznosti, protipravno ravnanje države oziroma njenih organov pa po presoji sodišča prve stopnje predstavlja kršitev 23. in 25. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah.

17Dne 27. 5. 2006 je začel veljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS št. 49/2006; ZVPSBNO), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2007. Navedeni predpis je v 25. členu določal, da se glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona tudi za primere, ko je kršitev že prenehala pred uveljavitvijo tega zakona, če je stranka pred mednarodnim sodiščem že vložila zahtevo za pravično zadoščenje. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo neskladnost navedenega člena z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem niso vložili. Do odprave ugotovljenega neskladja je Ustavno sodišče odločilo, da se pravila ZVPSBNO glede meril za ugotovitev kršitev pravice ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo tudi za slednje primere. Zakonska ureditev, skladna z izvršitvenim napotkom citirane odločbe Ustavnega sodišča, je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS št. 38/2012; ZVPSBNO-B), ki je začel veljati 9. 6. 2012.

17Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi predolgega kazenskega postopka, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka z dne 11. 10. 2005. S koncem kazenskega postopka, ki se je končal pred 1. 1. 2007, je kršitev tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala. Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval odškodnino v višini 18.800,00 EUR, predstavljajo tako določbe ZVPSBNO glede meril za ugotovitev kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja. Te določbe predstavljajo konkretizacijo 26. člena Ustave, pravila splošnega obligacijskega prava pa se uporabljajo le za vprašanja, ki jih ZVPSBNO ne ureja. Merila za odmero odškodnine v celoti ureja ZVPSBNO v 4. členu, na katerega uporabo napotuje 16. člen, v katerem je začrtan tudi okvir, znotraj katerega se, glede na stopnjo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, odškodnine odmerjajo. Kot relevantne okoliščine za presojo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zakon določa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje stranke same ter pomen zadeve za stranko.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da na prvi stopnji ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, ob pravilni uporabi materialnega prava, ne opravičujejo odmere odškodnine v prisojenem znesku 5.000,00 EUR. Od izdaje sklepa o uvedbi preiskave, ki se po praksi ESČP upošteva kot začetek relevantnega obdobja, do ustavitve kazenskega postopka, je preteklo 6 let. Postopek je potekal le na eni stopnji, kar je skladno s prakso ESČP pri odmeri odškodnin zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja okoliščina, ki sicer utemeljuje prisojo višje odškodnine, kot bi tožniku pripadla, če bi to obdobje zajelo odločanje v zadevi na več stopnjah.

19Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil postopek, v katerem je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, za tožnika velikega pomena. V kazenskem postopku se je tožniku očitalo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ki naj bi ga storil pri opravljanju vodstvene funkcije v podjetju G. P., kar je nedvomno vplivalo na njegovo takrat vzpenjajočo se poklicno pot, ki je vsaj do končanja kazenskega postopka zaradi formalnih ovir za zasedbo drugih vodstvenih funkcij, stagnirala oziroma celo nazadovala. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, kako in v kakšni meri je obstoj kazenskega postopka vplival na tožnikovo duševno zdravje, kar vse pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je sodni postopek, katerega trajanje je bilo nerazumno dolgo, nedvomno odločilno vplival na tožnikovo tako poklicno, kot tudi zasebno življenje in je bil s tem zanj velikega pomena.

20Pritožba ima na drugi strani prav, da je do zastojev v postopku prišlo tudi zaradi ravnanja samega tožnika in okoliščin, ki so bile na njegovi strani. Pri tem je predvsem izpostaviti vložitev predloga obrambe na glavni obravnavi dne 6. 12. 2004, ki bi ga lahko obramba podala že prej in s tem preprečila ponovno preložitev predhodno že štirikrat preklicane obravnave in nadaljnji zastoj v postopku za štiri mesece.

21Na prvi stopnji prisojena odškodnina tudi res ne upošteva s strani ESČP (4) izraženega in v domači sodni praksi (5) sprejetega stališča, da je v primeru, ko se odškodnina prisoja pred nacionalnimi sodišči, dopustno znižanje odškodnine, ki bi bila sicer priznana pred mednarodnim sodiščem. Stališče ESČP o primernost tudi za več kot polovico nižje odškodnine, prisojene pred nacionalnimi sodišči od odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP temelji na dejstvu, da bo v nacionalnem sistemu odškodnina načeloma določena in plačana hitreje kot pred ESČP, postopki pa so za stranke bližji in lažje dosegljivi.

22Ni pa mogoče pritrditi pritožbenemu sklicevanju na prakso ESČP, ki v primerih, ko ima trajanje postopka za posledico znižanje kazni ali spremembo kazni v milejšo obliko, ocenjuje, da zadostno zadoščenje predstavlja že sama ugotovitev kršitve. Okoliščine obravnavnega primera onemogočajo uvrstitev le-tega med tiste, za katere je navedeno stališče uporabljivo. Zastaranje kazenskega pregona, kot posledica dolgega trajanja postopka, je bilo namreč podano le za nekatera, ne vsa, v kazenskem postopku obravnavana kazniva dejanja. Glede preostalih kaznivih dejanj, pa se je postopek ustavil zaradi umika obtožbe tožilstva zaradi pomanjkanja dokazov.

23Sodišče prve stopnje je odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odmerilo v višini 5.000,00 EUR. Okoliščine, ugotovljene v postopku na prvi stopnji, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v predhodnih točkah, kljub relativni zapletenosti zadeve, odmere odškodnine na zgornji meji razpona, določenega v drugem odstavku 16. člena ZVPSBNO, ne opravičujejo. ESČP je v primerljivih primerih, kot je postopek na eni stopnji trajal 6 let, prisojalo zadoščenje v višini 4.800,00 EUR. Zapletenost kazenske zadeve, dejstvo, da o odškodnini odloča nacionalno sodišče ter ravnanje tožnika na eni strani ter na drugi strani pomen kazenskega postopka za tožnika, utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in prisojeno odškodnino, ob pravilni uporabi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena ter 4. člena ZVPSBNO, znižalo.

24Delno je utemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Ne drži, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroškov za predpravdni odškodninski zahtevek. Gre za strošek, ki se v skladu z uveljavljeno sodno prakso (6) šteje kot strošek, nastal zaradi postopka in ga sodna praksa priznava kot del pravdnih stroškov, do povračila katerih je tožnik upravičen. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je za četrto pripravljalno vlogo tožnika sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo 650 točk, saj je z navedeno vlogo tožnik zgolj predložil listinske dokaze in gre za vlogo, ki se, skladno s 4. točko tar. št. 19 Odvetniške tarife, vrednoti na 50 točk. Glede na povsem neopredeljeno zahtevo za povračilo potnih stroškov tožnika, je sodišče prve stopnje, tudi te priznalo neutemeljeno.

25Stroški tožnika za postopek na prvi stopnji se tako znižajo za 600 točk, kolikor je sodišče prve stopnje preveč priznalo za četrto pripravljalno vlogo ter 100,00 EUR stroškov za prihod stranke na sodišče in k odvetniku. Upoštevajoč ostale, s sodbo sodišča prve stopnje priznane in s pritožbo neizpodbijane stroške, tako stroški tožnika znašajo 6.698,50 EUR.

26Stroške toženke je sodišče prve stopnje odmerilo na 2.848,39 EUR, kar s pritožbo ni izpodbijano.

27Ker je pritožbeno sodišče znižalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino na 2.500,00 EUR, se je spremenil tudi uspeh strank v postopku. Tožnik je uspel glede na uspeh po temelju (50%) in po višini (2,5%) v 26% deležu, toženka pa na drugi strani v deležu 74%. Glede na uspeh pravdnih strank, je toženka upravičena do povračila 2.107,80 EUR, tožnik pa do povračila 1.741,61 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti 366,19 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP in Odvetniški tarifi. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato tudi ni upravičen do povračila stroškov postopka, toženkin pritožbeni uspeh pa pritožbeno sodišče ocenjuje na polovico. Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe (5.000,00 EUR) toženkini potrebni pritožbeni stroški znašajo skupno 280,00 EUR (500 točk za pritožbo, povečano za 2% materialnih stroškov ter 20% DDV). Glede na uspeh s pritožbo, je tožnik toženki dolžan povrniti še 140,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Prim. VS RS Sodba II Ips 688/2005

(2) J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005; str.300.

(3) N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 168.

(4) Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008

(5) Prim. VSL Sodba II Cp 737/2011, VSL sodba II Cp 1394/2011, VSL sodba II Cp 2850/2011

(6) VSC sodba Cp 1138/1999, VSL Sodba I Cp 4046/2010, VSL Sklep II Cp 3318/2010