UPRS sodba I U 68/2012

Tožbi se ugodi in se odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. 008-73/2011/9 z dne 8. 11. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 420,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do vplačila.

Z izpodbijano odločbo je Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju komisija) zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, ki jo je podala na podlagi 7. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Tožnico naj bi dne 12. 3. 2011 v Klubu mariborskih študentov v Ljubljani neznani storilec okoli 3. do 4. ure zjutraj med plesom od zadaj udaril s steklenico po glavi. Prijatelji so jo po dogodku odnesli iz kluba in o dogodku obvestili varnostnika, nato pa poklicali nujno medicinsko pomoč, ki jo je odpeljala na urgenco. Zadevo je obravnavala Policijska postaja Ljubljana – Vič. Tožnica zahteva odškodnino za telesne bolečine v višini 2.500,00 EUR, za duševne bolečine v višini 1.500,00 EUR, za strah v višini 800,00 EUR ter povračilo stroškov v zvezi z zdravljenjem v višini 18,50 EUR. Policijska postaja Ljubljana – Vič je toženi stranki posredovala fotokopijo kazenske ovadbe in dokumentacijo, s katero je bila seznanjena tudi tožnica, ki je na poziv tožene stranke posredovala pripombe, v katerih se ne strinja popolnoma z opisom dejanja v kazenski ovadbi. Komisija je na podlagi predloženih in v postopku pridobljenih listin ugotovila, da zahteva tožnice za priznanje odškodnine izpolnjuje formalni pogoj iz 5. člena ZOZKD (državljanstvo RS) ter materialni pogoj iz 7. alineje prvega odstavka 6. člena ZOZKD (domneva neplačevitosti), ne izpolnjuje pa materialnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 6. člena ZOZKD, da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti tožnici storjeno nasilno naklepno dejanje v smislu, kot ga opredeljuje ZOZKD v tretji alineji 2. člena ZOZKD.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je iz kazenske ovadbe razvidno, da je bil neznani storilec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Nesporno je bila tožnica poškodovana, vendar dejanje ni bilo storjeno naklepno proti tožnici, kot je to predpisano v prvi alineji prvega odstavka 6. člena ZOZKD. Pri tem se sklicuje na 25. člen KZ-1, ki ga citira. Tožena stranka ocenjuje, da ni podlage za zaključek, da je neznani storilec, ki je s steklenico udaril tožnico, hotel ali privolil v nastanek poškodb, ki jih je utrpela tožnica. Navedeno izhaja tudi iz kazenske ovadbe in uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe, v katerem je navedeno, da je neznani storilec tožnico ponesreči udaril v predel glave s steklenico, ki jo je držal v roki, tega pa ni ovrgla niti tožnica v pripombah na kazensko ovadbo in uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe, saj je v zvezi s tem le navedla, da ne drži, da je storilec plesal s steklenico v roki, temveč se je z nekom prerival, ter da ne drži, da se ji je po dejanju opravičil. Komisija ocenjuje, da nobeden izmed dokazov, pridobljenih v postopku, ne kaže z zadostno stopnjo verjetnosti, da je storilec s steklenico želel prizadeti poškodbo komu drugemu od takrat navzočih oziroma, da je v nastanek poškodbe vsaj privolil (zgrešeni udar). Komisija zato ocenjuje, da ni izkazano, da se je storilec zavedal in privolil, da lahko s svojim dejanjem tožnici povzroči telesno poškodbo. Zato ni podana naklepna krivdna oblika, ki je pogoj za priznanje odškodnine. Ker morajo biti za priznanje odškodnine po ZOZKD kumulativno izpolnjeni vsi materialni pogoji, komisija preostalih materialnih pogojev ni ugotavljala.

Tožnica je vložila tožbo, v kateri navaja bistveno kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Tožena stranka je protispisno ugotovila vsebino listine, na katero je oprla svojo odločitev. Tožeča stranka je prepričana, da se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, in je privolil, da taka posledica nastane. Ne strinja se z razlogi tožene stranke, da v pripombah na kazensko ovadbo in uradni zaznamek o sprejetju ustne ovadbe ni ovrgla ugotovitev, kot izhajajo iz navedenih listin. Sklicuje se na svojo vlogo z 27. 10. 2011, v kateri je izrecno navajala, da je dejansko stanje bilo popolnoma drugačno, kot izhaja iz navedenih listin. Storilec ni plesal s steklenico v roki, temveč se je s steklenico v roki prerival in tudi ne drži, da bi se storilec po dejanju tožnici opravičil, saj je bila nemudoma po poškodbi odpeljana iz lokala s pomočjo dveh prijateljev, ki sta tudi priči škodnega dogodka. Glede na to, da je storilcu kazala hrbet ni mogla v nobenem primeru škodnega dogodka pričakovati in se mu izogniti. Nerazumno je, da je tožena stranka dejansko stanje povzela prav na podlagi listin, na katere je tožeča stranka podala pripombe, pri tem pa se do njenih pripomb ni opredelila in jih je vsebinsko prezrla. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti. Pripombe tožnice niso bile podane v smislu, da bi ovrgla vsebino listin, saj so bile očitno njene pripombe napačno povzete. Tudi policisti so na kraju ugotovili, da sta se v lokalu sprla dva neznanca, do česar se tožena stranka ni opredelila. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno in je nemogoče, da bi tožena stranka sploh lahko imela podlago za ugotavljanje, ali je šlo za direkten ali eventualen naklep, saj niti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ni podala svojih ugotovitev, ki bi se jih dalo preizkusiti ter tudi v zvezi z ugotavljanjem naklepa storilca ni izvedla vseh dokazov, ki bi prepričljivo pojasnili dogajanje. Tožena stranka bi morala izvesti postopek, ki bi vključeval zaslišanje tožene stranke in prič, kakor tudi policista, ki je obravnaval zadevo. Iz listinskih dokazov v spisu ni mogoče priti do zaključka, da bi se lahko iz ugotovitev policije razbralo, da je neznani storilec ponesreči udaril tožnico v predel glave s steklenico. Ni šlo za nesrečen slučaj, saj storilec v času storitve očitanega kaznivega dejanja sploh ni plesal, temveč se je pretepal. Toženi stranki očita tudi kršitev 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ter kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnav odpravi izpodbijano odločbo in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je dostavila upravni spis ter odgovorila, da v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali je izpolnjen materialni pogoj za priznanje odškodnine iz 1. alineje prvega odstavka 60. člena ZOZKD, da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje, kar pomeni, da je treba s stopnjo verjetnosti dokazati, da je šlo v obravnavanem primeru za nasilno naklepno dejanje, ki je storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po KZ-1 izreči kazen enega ali več let zapora. Predvsem je med strankama sporno vprašanje ali je neznani storilec, ki je tožnico 12. 3. 2011 poškodoval, ravnal naklepno. Glede na določbe ZOZKD se je komisija, ki odloča o priznanju odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, dolžna opredeliti do vprašanja ali je bilo nasilno dejanje, ki je tožnici povzročilo škodo, izvršeno v obliki direktnega ali vsaj eventualnega naklepa. Po 25. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da taka posledica nastane (eventualni naklep).

V obravnavani zadevi po presoji sodišča podatki upravnega spisa glede dejanskega stanja ne dajejo zanesljive podlage za zaključek, da je neznani storilec po nesreči udaril s steklenico tožnico oz., da ni hotel ali ni privolil v nastanek poškodb, ki jih je utrpela tožnica. Iz dokumentacije, ki se nahaja v upravnih spisih namreč prihaja do nasprotij glede ugotovitev, ki se nanašajo na dejansko stanje, kot ga navaja tožena stranka. Iz kazenske ovadbe, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da je neznani storilec tožnico po nesreči udaril v predel glave s steklenico, ki jo je držal v roki. Prav tako to ne izhaja iz odgovora Policijske postaje Ljubljana-Vič z dne 14. 7. 2011. Tožnica je na to opozorila tudi v pripombah, ki jih je podala toženi stranki, in ugovarjala tem ugotovitvam dejanskega stanja. Ugovarjala je tudi ovadbi priloženemu uradnemu zaznamku o sprejemu ustne ovadbe, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj tožnica v postopku nasprotuje temu, da naj bi navedla, da jo je med plesom neznani storilec po nesreči udaril v predel glave s steklenico in da se je opravičil ter ponudil pomoč. Tožnica v pripombah zatrjuje drugače ter predlaga zaslišanje prijateljev, ki so jo odpeljali s plesišča, kot tudi policista, ki je vodil postopek.

Glede na dejstvo, da je relevantna okoliščina ali je neznani storilec, ki je tožnico poškodoval, ravnal naklepno ali ne odvisna od pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je v primeru, kot je obravnavani, ko so okoliščine glede dejanskega stanja, tudi v dokumentih različno predstavljeni in si med seboj nasprotujejo, na kar pravilno opozarja tudi tožnica, po mnenju sodišča ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti (ki je sicer nižji dokazni standard) izkazati obstoj oz. neobstoj nasilnega naklepnega dejanja proti prosilcu, kot enega od materialnih pogojev za priznanje odškodnine po ZOZKD. Iz tega razloga, ker gre za nasprotujoče si listine glede relevantnih okoliščin, ni mogoče preizkusiti oceno komisije, da prav nobeden izmed dokazov, pridobljen v postopku, ne kaže zadostne stopnje verjetnosti na to, da je storilec želel prizadejati poškodbo komu drugemu od takrat navzočih oziroma, da je ta v nastanek poškodbe vsaj privolil. Zato je po mnenju sodišča razlog za zavrnitev tožničine zahteve za odškodnino vsaj preuranjen, saj okoliščine, iz katerih bi se moralo ugotoviti ali je podan utemeljen sum za naklepno krivdno obliko dejanja niso popolno ugotovljene oz. povedano drugače, zavrnitev zahtevka tožnice sloni na nasprotujočih si dokazih, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj podaja vero le določenim dokumentom, zato njenih razlogov ni mogoče preizkusiti.

Ne nazadnje sodišče opozarja, da v postopku pred komisijo velja smiselna uporaba ZUP glede vprašanj, ki v ZOZKD niso urejena (3. člen ZOZKD) in da za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji zanj niso izpolnjeni po določbah 144. člena ZUP, ni podlage. Stranki mora biti v skladu z določbami ZUP omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Tožena stranka je sicer poslala vse zbrane dokaze v izjasnitev tožnici, ki je v pripombah predlagala zaslišanje oseb, ki bi po njenem lahko potrdile potek dogajanja oz. je predlagala pribavo pisnih izjav. Tožena stranka se do teh predlogov ni opredelila, niti jih ni izvedla. Glede na v spisu nasprotujoče podatke o poteku dogodka, bi po mnenju sodišča morala tožena stranka za sklep, da zbrana obvestila v zadostni meri ne potrjujejo sklepa, da je bilo proti tožnici storjeno naklepno nasilno dejanje, pojasniti zakaj ocenjuje, da tožničini predlogi niso utemeljeni in v opredelitvi do vprašanja storilčeve krivde pojasniti zakaj meni, da naklep v obravnavani zadevi ni podan. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke v bistvenih razlogih ostala nepojasnjena in v nasprotju z dokumentacijo upravnega spisa oz. listinskimi dokazi in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se v skladu z 2. alinejo 3. člena Pravilnika tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 420,00 EUR.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.