VSL sodba I Cp 1407/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v I. točki izreka tako, da se znesek 2.270,82 EUR nadomesti z zneskom 166,91 EUR, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska pa tečejo od 11.6.2003 dalje do plačila; ter
- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki poleg že priznanih pravdnih stroškov povrniti še 890,97 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 314,24 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 2.270,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 108.034,00 SIT od 1.6.2001 dalje do 31.12.2006; - od zneska 450,82 EUR od 1.1.2007 dalje; ter - od zneska 1.820,00 EUR od 28.9.2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnikoma pa naložilo, da tožencu povrneta 886,33 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma opozarja, da je enoletni prekluzivni rok po 1. odstavku 616. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) že potekel. Tožnika napak nista grajala, razen tistih, ki so navedene v zapisniku z dne 15.5.2000. Tožencu tako nista dala možnosti, da jih odpravi, saj sta 2.6.2000 zamenjala ključavnico na hiši in mu onemogočila vstop. Rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov je začel teči 2.6.2000 in ne 14.7.2000, kot to navaja sodišče v 7. točki obrazložitve. Toženec je obveznosti iz zapisnika z dne 15.5.2000 v pretežnem delu izpolnil, razen nekaj malenkosti. Ker je bila tožba vložena šele 16.3.2003 (pravilno 11.6.2003), to je po preteku 3 let, so zahtevki prekludirani in zastarani. V nadaljevanju navaja, da bi moralo sodišče upoštevati mnenje Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij (ZRMK), iz katerega izhaja, da je bila debelina vzetih vzorcev tlakov v povprečju 5 cm in da je bila njihova trdnost ustrezna. Pritožba nadalje graja izvedensko mnenje izvedenca B., na katerem temelji odločitev o odškodnini zaradi manjvrednosti hiše. Izvedenec je namreč izhajal iz napačne predpostavke, da je debelina toplotne izolacije le 3 cm namesto predvidenih 7 cm. V resnici je ravno obratno, kar je razvidno tudi iz zapisov v gradbenem dnevniku. Izvedenec ni pojasnil, od kod mu ta podatek, čeprav je toženec na to opozoril. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, poleg tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer je njegova ocena pretirana, saj predstavlja kar 2% vrednosti hiše, medtem ko je bila pogodbena vrednost del 4%. Pri tem je treba upoštevati, da je bilo tožnikoma že priznano znižanje pogodbene cene za slepe okvirje, estrihe in stropni sistem. Glede ostalih priznanih postavk za sanacijo napak pritožba opozarja, da izdelava špalet v kleti in kopalnici ni bila predmet gradbene pogodbe, zato tožnika nista upravičena do 8.640,00 SIT. Na račun slepih vratnih okvirjev je bila tožnikoma v prejšnjem postopku že znižana pogodbena cena, zato jima ne gre dodatnih 22.632,50 SIT. Kar se tiče stroška tlakov in parketa, iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska 36.761,50 SIT. Ker sta se tožnika sama odločila za razbijanje tlakov in menjavo parketa, čeprav to ni bilo potrebno, jima tudi ta strošek ne gre. Glede zneska 40.000,00 SIT pa pritožba meni, da gre le za potrdilo in ne račun izvajalca, zato ta strošek ni dokazan.

3V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v obsodilnem delu, saj zoper zavrnilni del pritožba ni bila vložena in je v tem delu že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tista dejstva, ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. V sodbi je navedlo zadosti razlogov, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo ni podana. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

7Tožnika s predmetno tožbo zahtevata povrnitev stroškov, ki sta jih imela z odpravljanjem napak zaradi nekvalitetno izvršenih gradbenih oziroma obrtniških del po gradbeni pogodbi z dne 2.3.2000 (priloga A1), pogodbeno kazen zaradi zamude z dokončanjem del, ter škodo, ki se zaradi napak odraža v manjvrednosti hiše.

8Pritožbeni očitek, da tožnika nista grajala vseh napak, razen tistih iz zapisnika z dne 15.5.2000, je preveč pavšalen, da bi bilo nanj mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile napake, ki so predmet tožbe (podrobneje navedene v 13. točki tožbe), grajane pravočasno.

9Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je bila tožba vložena pravočasno. Tožbo, s katero stranka uveljavlja zahtevek iz naslova jamčevanja za napake, je treba vložiti v roku enega leta od obvestila o napaki, po preteku tega roka pa je mogoče uveljavljati ugovor zoper zahtevek za plačilo (616. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da tožba ni časovno omejena zato, ker po vsebini predstavlja le ugovor. Ugovor je namreč nesamostojen zahtevek, ki ga je mogoče uveljavljati zgolj do višine zahtevanega plačila za izvršeno delo. Takšen ugovor sta tožnika dejansko uveljavljala v zadevi P 524/05, kjer sta bila tožena na plačilo preostalega dolga po pogodbi. Zaradi ugotovljenega nekvalitetno opravljenega dela sta v tamkajšnjem postopku tudi dosegla nižje plačilo. Predmetna tožba pa je samostojna tožba za plačilo višjega zneska, četudi je bila vložena tekom postopka P 524/05 kot nasprotna tožba.

10Po stališču sodne prakse se na potek enoletnega roka ni mogoče sklicevati, če je izvajalec napake priznal in je pokazal pripravljenost, da jih odpravi (primerjaj na primer odločbe III Ips 69/92, III Ips 75/2001, II Ips 309/2005, II Ips 29/2006 in druge). Toženec v pritožbi sam priznava, da je ugotovljene napake pričel odpravljati (in jih po njegovem mnenju celo v celoti odpravil). Pritožbeno sklicevanje na potek enoletnega roka od dne 2.6.2000, ko mu tožnika nista več dovolila vstopa v hišo oziroma od dne 14.7.2000, ko je potekel skrajni rok za odpravo napak, zato ne more biti uspešno.

11Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da sta pravdni stranki dne 15.5.2000 podpisali Zapisnik o sanaciji napak (priloga B1), v katerem se je toženec zavezal, da bo ugotovljene napake odpravil najkasneje do 30.5.2000. Tak dogovor predstavlja samostojno podlago za presojo pravočasnosti vložitve tožbe. Zanjo velja splošni 5 letni zastaralni rok (3. odstavek 376. člena in 371. člen ZOR), ki pa do vložitve tožbe 11.6.2003 še ni potekel. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno, je torej pravilno.

12Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sta tožnika zaradi (nekaterih) napak že dosegla nižje plačilo pogodbene cene v postopku P 524/05, zato jima za isto napako ni mogoče priznati še stroška, ki sta ga imela s sanacijo po drugih izvajalcih. Zahtevata lahko ali znižanje pogodbene cene ali pa napako odpravita na njegov račun (3. odstavek 620. člena ZOR), ne pa obojega hkrati.

13Glede obdelave vratnih odprtin z ometom sodišče prve stopnje sâmo ugotavlja, da je bilo tožnikoma v predhodnem postopku iz tega naslova že priznanih 129.600,00 SIT, za kolikor je bila pogodbena cena nižja. Ni torej utemeljenega razloga, da jima je za izdelavo ometa priznalo še dodatnih 8.640,00 SIT (36,05 EUR).

14Neupravičeno jima je prisodilo tudi strošek nabave novih vratnih podbojev v višini 22.632,00 SIT (94,44 EUR). Kot je razvidno iz 11. točke obrazložitve, sta bila tožnika glede vgradnje vrat že oproščena plačila pogodbene cene za toliko, kot znaša razlika med vrednostjo dela brez napak v primerjavi delom z napakami. Kot izhaja iz mnenja izvedenca (list. št. 223 v priloženem spisu P 524/05), je pri ugotavljanju razlike med vrednostjo del izvedenec upošteval tudi strošek nabave in vgradnje slepih vratnih podbojev. Tožnika torej neutemeljeno še enkrat uveljavljata ta strošek.

15Povedano velja tudi za postavko lesenih moral in lesenega poda (iverk) v višini 36.761,50 SIT (153,40 EUR), za katere sta se tožnika odločila namesto (nekvalitetno in naknadno odstranjenih) tlakov. Pri znižanju cene je bil namreč že upoštevan strošek izdelave novih tlakov, zato jima ni mogoče prisoditi še stroška, ki sta ga imela s sicer drugačnim odpravljanjem napake pri tlakih. Ugotovitev, ali je bila odstranitev tlakov zaradi (ne)ustrezne trdnosti potrebna ali ne, s čemer se ukvarja pritožba, potemtakem ni več bistvena.

16Tožnikoma je bilo utemeljeno prisojenih le 40.000,00 SIT (166,91 EUR) za prestavitev podometnih nosilcev in odtočnih cevi (zaradi napačne višine tlakov), česar v predhodnem postopku nista uveljavljala. Ta strošek je izkazan s potrdilom izvajalca z dne 21.5.2001 in so pritožbeni pomisleki o njegovi verodostojnosti neutemeljeni.

17Pritožba nadalje upravičeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikoma prisodilo odškodnino iz naslova manjvrednosti hiše. Po ugotovitvah sodnega izvedenca za gradbeništvo B. (izvedensko mnenje na list. št. 89) je hiša manjvredna za 1.820,00 EUR zaradi napake toženca, ki pod tlaki ni položil toplotne izolacije ustrezne debeline. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je odpravo škode v obliki manjvrednosti stvari, ki je bila predmet pogodbe, mogoče odpraviti (le) z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (na znižanje kupnine ali odpravo napak). Glede na to, je škodo na ta način mogoče v celoti odpraviti, ni dopustno hkratno uveljavljanje obeh zahtevkov, kot to vtožujeta tožnika. Zahtevka je mogoče kumulirati le tedaj, ko gre za t.i. refleksno škodo na drugih stvareh, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker sta tožnika zaradi neustreznih tlakov v pritličju že uspela z jamčevalnim zahtevkom (na znižanje cene), jima je s tem omogočeno, da odpravita škodo, ki nastaja pri ogrevanju hiše zaradi neustrezne izolacije pod tlaki. Za samostojen odškodninski zahtevek tako ni pravne podlage in bi ga moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (v celoti) zavrniti.

18Ker je pritožba utemeljena že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do nadaljnjih toženčevih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitev izvedenca B. o debelini izolacije in njegove ocene o manjvrednosti hiše, saj te na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Materialnopravno napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obrestih. Odškodninska obveznost res zapade že s samim nastankom škode (186. člen ZOR), a dolžnik s tem trenutkom še ni v zamudi. Ta nastopi, ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost (2. odstavek 324. člena ZOR). Tožnika nista zatrjevala, da sta toženca pozvala na plačilo, temveč le, da sta ga v maju in juniju 2000 večkrat obvestila o slabo opravljenem delu, zaradi česar nastaja škoda. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zakonske zamudne obresti od prisojenih 166,91 EUR priznalo šele od vložitve tožbe dalje.

20Pritožbeno sodišče je pritožbi tako delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je tožbeni zahtevek glede zneska 2.103,89 EUR zavrnilo, v preostalem delu pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Procesnih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

21Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče ponovno odločalo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika sta s tožbenim zahtevkom uspela le s sorazmerno majhnim delom (166,91 EUR od zahtevanih 10.660,07 EUR), zato sta tožencu dolžna povrniti njegove pravdne stroške v celoti (tretji odstavek 154. člena ZPP). Po odmeri sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne napada, stroški toženca znašajo 1.777,30 EUR. Toženec je tako poleg zneska, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe, upravičen še do nadaljnjih 890,97 EUR.

22Pritožbeni stroški toženca so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) in Odvetniško tarifo (OdvT). Ti znašajo 337,90 EUR in zajemajo strošek za sestavo pritožbe 172,12 EUR (tar. št. 21), 20% DDV in 131,36 EUR sodne takse. Glede na 93% uspeh s pritožbo je toženec upravičen do povrnitve 314,24 EUR.

23Pritožbeno sodišče tožnikoma ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, saj glede na njegovo vsebino ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP) in ga zato nosita sama.