VSRS Sodba XI Ips 42472/2017

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata se razveljavita in zadeva vrne preiskovalni sodnici v ponovno odločanje v roku 24 ur.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 42472/2017 z dne 23. 9. 2017 zoper obdolženega D. B. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 42472/2017 z dne 27. 9. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2Zoper izpodbijani pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, da v konkretnem primeru ni izpolnjen ustavni pogoj neogibnosti pripora, da pripor ni sorazmeren ukrep, saj bi ga bilo mogoče nadomestiti s hišnim priporom, ter da zunajobravnavni senat ni presodil dejanskih okoliščin, iz katerih izhaja, da je pripor treba nadomestiti s hišnim priporom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "izpodbijano odločitev" spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma zoper njega odredi hišni pripor.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da v zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčeva obramba drugače kot sodišče ocenjuje dejstva povezana z obstojem ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti pripora. Iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti. Izpodbijani pravnomočni sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato vložnica zahteve nima prav, ko trdi, da izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar pa se o njem nista izjavila.

B.

5Obdolženčeva zagovornica v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve te kršitve ne pojasni. Obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1, ne izpodbija, trdi pa, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost.

6Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ker je bil obdolženec doslej le enkrat obsojen za kaznivo dejanje goljufije. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sklepa preiskovalne sodnice ter 4. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata). Pri tem je upoštevalo zlasti, da je obdolženec povratnik, ki naj bi očitano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije, da naj bi kaznivo dejanje storil izključno iz koristoljubnih nagibov, da je po lastni izjavi v mesecu in pol opravil sedem oziroma osem prevozov ilegalnih prebežnikov, kar kaže na kontinuiteto njegovega delovanja, ter da je v želji po dodatnem zaslužku za opravljanje prevozov angažiral tudi svojega sina. Obstoj ponovitvene nevarnosti še utrjuje okoliščina, da se je v zadnjem času odločil za nabavo še enega kombija, zaradi česar je mogoče sklepati, da bo opravljal prevoze še večjega števila prebežnikov. Obdolženčeva zagovornica z navedbami v zahtevi, s katerimi skuša izpodbiti obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, da gre pri obdolžencu za urejeno osebo, ki ima dom, družino ter opravlja pridobitno dejavnost, s katero se preživlja, da z opravljenimi prevozi prebežnikov ni zaslužil več, kot bi zaslužil s prevozi drugih potnikov, ter da pri izvrševanju kaznivega dejanja ni ravnal iz koristoljubnih namenov, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

7Obdolženčeva zagovornica s trditvami v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo odrejenega ukrepa ni navedlo konkretnih razlogov, nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj se varnosti ljudi ne more zagotoviti tudi z milejšim ukrepom - hišnim priporom, sodišče pa v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni pretehtalo, ali je varnost in zdravje ljudi zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Obdolžencu se v sklepu o odreditvi pripora le pavšalno očita ogrožanje zdravja in življenja ljudi, čeprav v obravnavanem primeru opravljeni prevoz oseb ni bil vprašljiv z vidika njihove varnosti ter nadaljuje, da splošne okoliščine, v katerih so ponavadi storjena kazniva dejanja nelegalnega prehoda meje ali ozemlja države, ne morejo predstavljati očitka kriminalne dejavnosti obdolžencu. Zatrjevano kršitev sklene z navedbo, da abstraktne okoliščine v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora, na katere se opira izpodbijani pravnomočni sklep, s konkretnim primerom nimajo zveze. Meni, da "s hipotetičnimi razlogi" ni mogoče obrazložiti najhujšega posega v osebno svobodo posameznika.

8Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 ter v naslednjih presodilo, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavno procesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten. Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

9Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben) tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je z varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem primeru).

10V konkretnem primeru je preiskovalna sodnica v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora navedla samo splošno znana dejstva v zvezi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je tako navedeno, da gre za kaznivo dejanje, ki se kaže v izjemnem izkoriščanju ekonomsko nestabilnega okolja, "ki dejansko kaže na vso bedo brez zaposlitve, brez možnosti normalnega preživetja v izjemno velikih zaslužkih organizatorjev tovrstnih prevozov", ter da je obdolženčevo ravnanje le "kamenček v mozaiku celotnega teka organiziranih prevozov ekonomskih beguncev". Takšnim razlogom je sodišče še dodalo, da gre za ljudi, ki težko zberejo sredstva za prevoz, ki je "živalski, brez vode, hrane in preko meja vsakega vzdržljivega človeka". Na podlagi takšnih splošnih navedb je preiskovalna sodnica napravila sklep, da je bil osumljenec del takšne verige, da zanj varnost oseb, ki jih je prevažal ni bila vprašljiva, da jih je izpostavil možnostim nesreče, ki lahko povzroči tudi njihove poškodbe. Sodišče je sklenilo, da je obdolženec z vsem tem neposredno ogrozil življenje oseb, ki jih je prevažal. Razlogom preiskovalne sodnice je s podobno splošnimi razlogi pritrdil zunajobravnavni senat.

11Za zagotovitev temeljnih procesnih jamstev poštenega postopka je bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno relevantna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago pomembno za odločitev. Šele ko sta oblikovani obe premisi, sodišče napravi sklep oziroma pravni zaključek.

12V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedena pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa), neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave (zgornja premisa), nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja.

13V konkretnem primeru sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu takšne presoje ni opravilo, saj je v okviru spodnje premise sodniškega silogizma uporabilo zgolj splošno znana dejstva v zvezi s prevozi nelegalnih prebežnikov, ni pa navedlo konkretnih razlogov, ki bi kazali, da je obdolženec prevoz ilegalnih prebežnikov izvajal na takšen način, da je bilo resnično ogroženo njihovo življenje oziroma zdravje, ter da bi na podlagi njegovega dosedanjega ravnanja bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo na prostosti še naprej ogrožal življenje in zdravje ljudi.

C.

14Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo preiskovalni sodnici v novo odločanje, v roku 24 ur od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP).