VSK sklep Cpg 298/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec nosi sam svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljice za imenovanje drugega posebnega revizorja.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil predlagatelj po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlagateljevemu predlogu za postavitev drugega posebnega revizorja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi predlagatelj opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje smiselno uporabiti določilo 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede izvedencev. Ni nobene razlike med dopolnitvijo revizorjevega poročila in imenovanjem drugega revizorja. Tudi za imenovanje drugega revizorja ne obstoji noben prekluzivni rok. Ne v enem in ne v drugem primeru ne gre za nov dokaz. Skupščina nasprotnega udeleženca bi morala kvečjemu obravnavati revizorjevo poročilo skupaj z dopolnitvijo. V revizorjevem poročilu pomanjkljivosti niso bile odpravljene, kar pomeni, da so bile predlagatelju kršene postopkovne pravice, pa tudi ustavne pravice, oz. da je prišlo v konkretnem primeru do nesorazmernega omejevanja teh pravic.

Nasprotni udeleženec je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V tej zvezi je nasprotni udeleženec priglasil tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v šestem pododdelku v okviru petega oddelka četrtega poglavja o delniški družbi ureja institut revizije (posebne in izredne) in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Poslovodstvo družbe mora namreč povrniti škodo, ki nastane družbi v zvezi z vodenjem posameznih poslov kot posledica kršitev dolžnosti članov organov vodenja in nadzora (pod pogoji, določenimi v 327. členu ZGD-1), pri čemer je v 328. členu ZGD-1 urejena tudi vložitve tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine. V tej zvezi (kot predhoden postopek) je treba presojati tudi postopek posebne revizije, na podlagi katerega lahko sodišče (če tega ne stori že sama skupščina družbe) na zahtevo manjšine imenuje posebnega revizorja, da preveri, ali je prišlo pri vodenju postopkov in poslov družbe do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (drugi odstavek 318. člena ZGD-1). Posebni revizor mora o ugotovitvah revizije pripraviti pisno poročilo (posebno revizorjevo poročilo) in ga nemudoma predložiti poslovodstvu in sodišču (prvi in tretji odstavek 320. člena ZGD-1). Poslovodstvo pa mora predložiti to poročilo nadzornemu svetu družbe in ga uvrstiti na dnevni red naslednje skupščine (četrti odstavek 320. člena ZGD-1). Sodišče prve stopnje se je (potem, ko je v predmetni zadevi prejelo posebno revizorjevo poročilo) najprej postavilo na stališče, da je v postopku posebne revizije posebno revizorjevo poročilo vedno dokončno (sklep z dne 14.12.2011), medtem ko je pritožbeno sodišče (upoštevaje takrat izpostavljene ugotovitve sodišča prve stopnje in konkretne pritožbene razloge) s sklepom z dne 19.4.2012, Cpg 17/2012 zavzelo načelno stališče, da je tudi v tem postopku možna smiselna uporaba določb 254. člena ZPP (v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku -ZNP in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1). Smiselna uporaba pa je uporaba, ki upošteva tudi vse specifike in značilnosti ureditve postopka imenovanja posebnega revizorja, kot je to (v ponovljenem postopku) v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo in argumentiralo sodišče prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je posebni revizor v konkretni zadevi pisno revizijsko poročilo izdelal v marcu 2011, skupščina nasprotnega udeleženca, na katerem je bilo to pisno poročilo revizorja obravnavano, pa se je odvijala 27.9.2011 (četrti odstavek 320. člena ZGD-1), medtem ko je predlagatelj šele v pisni vlogi z dne 9.11.2011 predlagal sodišču, da imenuje drugega posebnega revizorja. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je revizor 26.6.2012 (po skupščini, na kateri je bilo obravnavano pisno revizorjevo poročilo) izdelal tudi dopolnitev posebnega revizijskega poročila, pri čemer pa je v tem dopolnilnem mnenju le vztrajal pri svojem revizijskem poročilu. Teh dejanskih ugotovitev obravnavana pritožba ne izpodbija. Prav tako predlagatelj v pritožbi ne trdi, da je na skupščini nasprotnega udeleženca 27.9.2011 (v okviru točke dnevnega reda, na kateri je bilo obravnavano pisno revizorjevo poročilo) predlagal, da skupščina v zvezi z istim vprašanjem imenuje drugega posebnega revizorja, pri čemer je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo obravnavana pritožba ne izpodbija, da predlagatelj v petnajstih dneh po zaključku skupščine sodišču ni predlagal, da imenuje drugega posebnega revizorja. Iz tega pa sledi, da je predlog predlagatelja z dne 9.11.2011 nedovoljen in prepozen, spričo česar je sodišče prve stopnje takšen predlog povsem upravičeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1).

Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca 27.9.2011 najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja (smiselna uporaba določbe četrtega in petega odstavka 318. člena in četrtega odstavka 320. člena ZGD-1 v povezavi s smiselno uporabo določbe 254. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo tudi nobene postopkovne kršitve, niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 321. člena ZGD-1.