321. člen ZGD-1

Odločitev o plačilu za delo posebnega revizorja je akcesorna odločitvi o imenovanju posebnega revizorja, saj je z njo vsebinsko povezana in ji tudi logično sledi. Odločanje o plačilu za delo posebnega revizorja se izvede znotraj postopka imenovanja posebnega revizorja in je vsebinsko del tega postopka. Iz tega sledi, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal in glede katerega bi bila lahko dovoljena revizija (37. člen ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 384. člena ZPP). Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče niti dopustiti.

Stranski udeleženec z vlogo, v kateri nasprotuje le višini stroškov posebnega revizorja za opravljeno delo, ne varuje svojega pravnega položaja. Kot večinski delničar nasprotnega udeleženca stranski udeleženec sicer ima ekonomski interes, da bi bili stroški posebne revizije, ki jih je dolžan plačati nasprotni udeleženec, čim nižji, saj ta znesek načeloma lahko vpliva na poslovanje nasprotnega udeleženca, vendar pa ekonomski interes ne pomeni tudi pravnega interesa. Ker je bilo v tem primeru sporno, ali je posebni revizor oziroma osebe, ki so opravljale posamezna opravila v zvezi s posebno revizijo, utemeljeno skupaj evidentirale 857,8 ur dela, bi moral posebni revizor v skladu z določilom 212. člena ZPP o teh okoliščinah navesti pravno odločilna dejstva, ki bi omogočala preveritev utemeljenosti takšnega števila ur. Posebni revizor takšnih trditev, z izjemo nekaj izjem, ki na končno odločitev ne vplivajo, ni podal.

Sodna odločba mora biti obrazložena tako, da je iz nje razvidno, da se je sodišče z argumenti strank seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče tudi v nepravdnem postopku odloča (le) v mejah konkretnega in določnega predloga, ki ga je treba preizkusiti v mejah v predlogu navedenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Obveznost plačila predujma je na nasprotnem udeležencu, zato ima po presoji višjega sodišča (le) on pravni interes za pritožbo zoper sklep o založitvi predujma. Stranski udeleženec pa pravnega interesa za pritožbo zoper to konkretno procesno dejanje nima. Obveznost založitve predujma ni naložena njemu, morebitni preveč plačani predujem pa je nasprotnemu udeležencu vrnjen; posledično torej morebitni preveč plačani predujem ne bo vplival na pravice oziroma pravne koristi stranskega udeleženca. Slednji je večinski delničar nasprotnega udeleženca, zato ima sicer ekonomski interes, da bi bil znesek predujma, ki ga je dolžan založiti nasprotni udeleženec, čim nižji, vendar pa ekonomski interes ne pomeni tudi pravnega interesa za pritožbo.

S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov. <p

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Določba četrtega odstavka 321. člena ZGD-1 tako nasprotnemu udeležencu (družbi) omogoča, da ne glede na določbo 40. člena ZNP-1, zahteva povrnitev stroškov postopka v primeru, če so ti nastali zaradi neutemeljene posebne revizije in to po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Obremenitev predlagatelja s stroški postopka nasprotnega udeleženca v postopku po 6. alineji prvega odstavka 50. člena ZGD-1, zato ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak le po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Za zahtevo po povrnitvi stroškov postopka nasprotnega udeleženca od predlagatelja posebne revizije po določbi četrtega odstavka 321. člena ZGD-1, ne zadošča objektivna odgovornost predlagateljev, ker s predlogom za posebno revizijo niso bili uspešni, ampak njihova krivdna odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja posebnega revizorja na predlagatelja izkazane vse predpostavke odškodninske (krivdne) odgovornosti.

Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov. Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka. Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za

Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu p

Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

V sodnem preizkusu denarne odpravnine se po drugem odstavku 388. člena ZGD-1 uporabljajo še določbe drugega odstavka in 1. točke tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. člena tega zakona. V tej fazi postopka je bistven odgovor na vprašanje ali je v določbah ZGD-1, ki jih je bilo treba uporabiti procesno določilo, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotne udeleženke založiti dodatni predujem za stroške, ki bodo nastali z izdelavo neodvisne cenitve, poravnalni odbor in zunanjega izvedenca. Pred odločitvijo o stroških postopka je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki založitev dodatnega predujma za delo poravnalnega odbora in zunanjega izvedenca. V navedenih določbah, to je 614. v zvezi s 609. členom ZGD-1, ni nobenih posebnih (procesnih) določb o založitvi predujma za njihovo delo. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v navedenem nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma pa je sklep procesnega vodstv

Posebni revizor kljub poklicni skrbnosti ni mogel pred prevzemom naloge natančno določiti vseh stroškov, zlasti ne tistih, ki so izven njegove sfere, ampak jih je lahko le ocenil. Dodatni predujem je bil potreben in sodišče prve stopnje je pravilno sledilo predlogu posebnega revizorja.

Kadar posebnega revizorja imenuje sodišče, je sodišče po drugem odstavku 321. člena ZGD-1 tudi pooblaščeno, da odloča o povrnitvi stroškov in plačilu za delo posebnega revizorja. Pritožnik zato s pritožbeno trditvijo o nesklenjenem aneksu k pogodbi in torej neobstoju podlage za plačilo opravljenega dela izven okvirov, dogovorjenih s pogodbo z dne 30. 5. 2016, ne more uspeti. S pritožbeno trditvijo, da je bil upoštevan zelo majhen del komentarjev, pa po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ne more uspeti, saj upravičenost do plačila opravljenega dela ne more biti odvisna od količine upoštevanih (in po presoji revizorja utemeljenih) pritožnikovih komentarjev.

Stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba. Gre za načelo, da družba zalaga vse stroške in da jih tudi nosi oziroma krije sama. Tožeči stranki v pritožbi utemeljeno navajata, da stroški pravdnega postopka niso zgolj stroški toženih strank, ampak tudi njuni pravdni stroški oziroma pravdni stroški njunega pooblaščenca. Ko gre za vprašanje, kdo mora povrniti pravdne stroške toženim strankam, ne gre za čisto derogacijo ZPP, kot pri prejšnji odločitvi, temveč za komplementarno razlago ZPP in ZGD-1. Temelj za povrnitev pravdnih stroškov toženih strank je v tej situaciji prvi odstavek 158. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je temu pravnemu temelju pravilno dodalo razlago prvega odstavka 321. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1, po katerih je plačnik teh pravdnih stroškov v prvi fazi udeleženec in ne manjšinska delničarja.

Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti. Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.

1. Institut razrešnice tudi po oceni pritožbenega sodišča nima pomembnejših pravnih posledic in je povezan z odločanjem o razdelitvi bilančnega dobička (prvi odstavek 294. člena ZGD-1). 2. Tožeča stranka se je več kot očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala pri glasovanju o predlogu sklepa o razrešnici, in sicer ne glede na zahtevano informacijo. Takšno sklicevanje na kršitev pravice do obveščenosti pa je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Ceno urne postavke določajo Smernice za oblikovanje cen revizijskih storitev, ki jih je na podlagi 6. člena Zakona o revidiranju in 8. člena Statuta slovenskega inštituta za revizijo sprejel svet inštituta 7. marca 1994. Objavljene so na spletni strani Slovenskega inštituta za revizijo. Smernice predstavljajo materialno pravo za višino urne postavke.

Sodišče je v nepravdnem postopku imenovanja posebnega revizorja pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja za izvedbo zakonsko opredeljenih nalog ter za določitev obsega njegovega pregleda, ne pa tudi za vsebinsko presojo revizorjevega poročila.

Predlagatelju delnic ni treba shraniti pri klirinško depotni družbi v primeru, da so izdane v nematerializirani obliki, prav tako pa iz nobene druge določbe zakona ne izhaja obveznost, da bi predlagatelji morali v primeru nematerializiranih delnic ustanoviti pravico do prepovedi razpolaganja z delnicami v skladu z 32. členom ZNVP in jo vpisati v centralni register pri KDD. Sodišče lahko posebnemu revizorju naloži zgolj preverbo poslov, ne pa tudi ugotavljanja oškodovanja družbe oziroma delničarjev.

Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (uprave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji.