VSRS Sodba in sklep II Ips 537/2009

Revizija tožnika se zavrže, revizija tožencev pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnika sta od tožencev zahtevala plačilo uporabnine za tožničino nepremičnino, ki jo je 15. 11. 2003 oddala v najem tožniku, in odškodnine za škodo, ki sta jo toženca povzročila z nestrokovnimi posegi v svojem stanovanju in emisijami. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka poleg toženca tožnici iz naslova neupravičene pridobitve plačati 13.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje, toženec pa ji mora plačati tudi odškodnino v znesku 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje. Presežni tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Kasneje je s popravnim sklepom odločilo še, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 6.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005, njegov presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V obrazložitvi se je sklicevalo na razloge, s katerimi je utemeljilo prej izdano sodbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede uporabnine spremenilo tako, da je tožničin zahtevek iz tega naslova zavrnilo v celoti (še za 13.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje), in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (1. točka izreka). Sicer je pritožbo tožencev in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka izreka), tožnika pa je zavezalo k povrnitvi pritožbenih stroškov tožencev (3. točka izreka). Popravni sklep je štelo kot dopolnilno sodbo, s katero je bila odpravljena pomanjkljivost prvostopenjske odločitve glede tožnikovega zahtevka iz naslova uporabnine.

3Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata tožnik in toženca. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno zavrnitev dela njegovega zahtevka (za plačilo preostalega zneska 5.418,56 EUR) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni in toženca zaveže tudi k nerazdelnemu plačilu zneska 5.418,56 EUR s pripadki, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Povzema dosedanji potek postopka in meni, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegove pritožbe zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe. Pojasnjuje, da je zahteval plačilo uporabnine v znesku 11.743,56 EUR za obdobje od 15. 11. 2003 do 15. 5. 2005 in ne le do 22. 9. 2004, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, zato tudi prvostopenjske sodbe glede zavrnitve presežnega dela omenjenega zahtevka ni mogoče preizkusiti. Na to napako bi moralo po uradni dolžnosti paziti že pritožbeno sodišče (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Tudi če bi držalo, da je tožnik uveljavljal uporabnino le do 22. 9. 2004, bi bil prisojeni znesek iz tega naslova prenizek. Ker sta sodišči ugotovili, da višina mesečne uporabnine znaša 791,61 EUR, bi mu morali prisoditi vsaj 8.098,17 EUR (če bi pravilno upoštevali obdobje zahtevane uporabnine, pa 15.040,59 EUR). Sodišči nista pojasnili, zakaj sta mu prisodili le 6.325,00 EUR in tudi zato njunih sodb ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je do plačila zakonskih zamudnih obresti upravičen že od 16. 12. 2003 in ne šele od vložitve tožbe, pri čemer se sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje revizijskega sodišča z dne 26. 6. 2002 in na določbo 193. člena Obligacijskega zakonika. Dodaja, da sta bila toženca že od sklenitve prodajne pogodbe (v kateri je bil jasno določen predmet prodaje in omejen obseg dovoljene uporabe tožničine nepremičnine) seznanjena z dejstvom, da uporabljata tujo nepremičnino oziroma njen del brez pravne podlage. Prav tako sta bila seznanjena z najemno pogodbo, zato morata od njene sklenitve dalje plačati tudi zamudne obresti. Tožnik se končno ne strinja z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

4Toženca v odgovoru na tožnikovo revizijo nasprotujeta njenim razlogom in menita, da je prepozna oziroma neutemeljena. Priglašata tudi stroške.

5Toženca vlagata „predlog za dopustitev revizije“ zoper 2. točko izreka sodbe pritožbenega sodišča (očitno le v delu, s katerim je bila njuna pritožba zavrnjena). Vrhovnemu sodišču predlagata dopustitev revizije in priglašata stroške. Opozarjata na določbi 73. in 75. člena Stvarnopravnega zakonika. Menita, da je treba upoštevati tudi ravnanja tožeče stranke, ki je kanalizacijo izvedla nestrokovno, saj se je pri odprtju jaška širil neznosen smrad. Tožnik je razbil in odstranil cevi kanalizacije, ki jih je pred tem saniral toženec, kasneje pa je brez njegove vednosti še zamašil odtoke, zaradi česar je prišlo do nemožnosti uporabe sanitarij in hudega zamakanja, ki se je nadaljevalo tudi po pozneje (nestrokovno) izvedeni kanalizaciji. Na podlagi navedenega sklepata, da sta za zamakanje in posledično škodo izključno ali vsaj delno odgovorna tožnika.

6Tožnik v odgovoru na revizijo tožencev nasprotuje njenim razlogom in meni, da je prepozna oziroma neutemeljena. Prav tako priglaša stroške.

7Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8Revizija tožnika ni dovoljena, revizija tožencev pa ni utemeljena.

O reviziji tožnika

9Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožnik izpodbija stroškovno odločitev, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

10Tožnikova revizija pa ni dovoljena niti zoper zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo preostalega zneska uporabnine (5.418,56 EUR). Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 3. 2007 odločilo le o tožbenih zahtevkih tožnice. Zoper zavrnilni del te sodbe sta oba tožnika po tedaj skupnem pooblaščencu vložila pritožbo, v kateri je bilo opozorjeno na izostanek odločitve o zahtevku tožnika za plačilo uporabnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo v tem delu štelo za predlog tožnika za izdajo dopolnilne sodbe in spis vrnilo sodišču prve stopnje (list. št. 199 spisa), ki je nato svojo odločitev dopolnilo in tožnikovem zahtevku za plačilo uporabnine delno ugodilo (popravni sklep z dne 1. 4. 2008). Ker sta se zoper to odločbo pritožila le toženca, je sodišče druge stopnje popravni sklep, ki ga je štelo za dopolnilno sodbo, preizkušalo zgolj v obsodilnem delu. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil, zato je zavrnitev njegovega zahtevka za plačilo uporabnine postala pravnomočna že s potekom pritožbenega roka in te odločitve izpodbijana sodba ne vsebuje. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), o revizijsko opredeljenem spornem delu pa obstoji le prvostopenjska odločba, revizija tožnika tudi v tem delu ni dovoljena in jo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O reviziji tožencev

11Odločbi sodišča prve stopnje, s katerima se je tamkajšnji postopek končal, sta bili izdani pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ker je bil institut dopustitve revizije urejen šele z ZPP-D, sta toženca svojo vlogo neutemeljeno naslovila kot „predlog za dopustitev revizije“. Tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega revizijski prag, zato je revizijsko sodišče njuno vlogo obravnavalo kot revizijo. Ta ni prepozna, kot zmotno meni tožnik. Sprva je bila res napačno vložena pri revizijskemu sodišču, ki pa jo je odstopilo sodišču prve stopnje, kamor je prispela pravočasno (prvi odstavek 112. člena ZPP). Tožencema je bila namreč izpodbijana sodba vročena 25. 11. 2008 (list. št. 214), njuno revizijo pa je sodišče prve stopnje prejelo 23. 12. 2008 (list. št. 222a), torej znotraj 30 dnevnega roka iz določbe prvega odstavka 367. člena ZPP.

12Revizija tožencev ni utemeljena. Revidenta ne moreta uspeti z razlogi, ki merijo na (so)odgovornost tožnikov za nastalo škodo, saj z njimi nedovoljeno nasprotujeta dejanskemu stanju, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP). V preostalem delu je njuna revizija neobrazložena. Ker revizijski očitki niso podani in je sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožnik in toženca sami krijejo vsak svoje stroške postopka z neuspešnima revizijama.