VSRS Sodba II Ips 84/2013

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

1V zapuščinskem postopku na Okrajnem sodišču v Kranju D 711/99 po pokojni L. T., umrli 7. 8. 1999, sta bila tožnika, ki sta otroka pokojne zapustnice in toženca, napotena na pravdo zoper toženca, ki je bil mož pokojne zapustnice, na ugotovitev, katero premoženje spada v zapuščino.

2V prvem sojenju je bilo pravnomočno razsojeno, da spada v zapuščino po pokojni L. T. del nepremičnine v Ljubljani. V drugem sojenju je bilo pravnomočno razsojeno, da predstavljajo denarna sredstva v skupni višini 99.648,73 EUR skupno premoženje zakoncev in da polovica teh sredstev sodi v zapuščino po pokojni L. T. Po reviziji tožnikov zoper drugo pravnomočno sodbo sta bili s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 803/2007 z dne 25. 2. 2010 delno razveljavljeni drugostopenjska in prvostopenjska sodba glede zavrnjenega zahtevka ugotovitve denarnih sredstev kot skupnega premoženja zakoncev (razen za denarna sredstva v višini 69.800,00 EUR, ki so bila predmet vlaganj v nepremičnino) in glede osebnega vozila. V ostalem delu je bila revizija zavrnjena.

3V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje pod I zavrglo tožbo na ugotovitev, da predstavljajo skupno premoženje pokojne L. T. in toženca P. T. denarna sredstva v višini glavnice 88.400,31 EUR skupaj z nateklimi obrestmi, pod II ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pokojne L. T. in toženca P. T. njuna terjatev na vrnitev denarnih sredstev v višini skupne glavnice 390.627,00 EUR do imetnikov računov J. J. in V. G. in da spada navedena terjatev do vrnitve denarnih sredstev do polovice v zapuščino po pokojni L. T. Pod III je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje zakoncev njuna terjatev za natekle obresti do imetnikov računov J. J. in V. G., pod IV pa je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pokojne L. T. in toženca P. T. terjatev iz mandatne pogodbe zoper R. R. za izročitev osebnega vozila M. C 180 in da spada navedena terjatev do ½ v zapuščino po pokojni L. T.

4Sodišče druge stopnje je razveljavilo sklep o zavrženju tožbe (pod I) glede obrestnega zahtevka, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

5Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo iz tretjega sojenja vložila revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da v prejšnjem postopku Vrhovno sodišče ni ostalo v mejah tožbenega zahtevka, ampak je tožeči stranki predlagalo spremembo nesklepčnega tožbenega zahtevka. Jasno je nakazalo, da gre glede na navedbe lahko za drugačen temelj zahtevka, to je mandatno pogodbo (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR) in seveda za spremembo zahtevka. Namesto ugotovitve, da denarna sredstva sodijo v premoženje, v ugotovitev, da v premoženje sodijo terjatve do tretjih oseb na podlagi mandatnega razmerja. Četudi bi to lahko izhajalo iz tožbenih trditev, pa s takimi trditvami ni bil skladen tožbeni zahtevek in je bil torej nesklepčen. Ker Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ni ostalo v mejah tožbenega zahtevka, ampak je tožeči stranki predlagalo spremembo nesklepčnega tožbenega zahtevka in drugačen pravni temelj, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Poleg tega pa je odločalo v nasprotju z lastnimi stališči (na primer II Ips 336/2009), da mora sodišče ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka in stranki ne sme predlagati spremembe tožbenega zahtevka. Zato so vsa nadaljnja procesna dejanja in sodbi obeh sodišč neveljavni, saj so posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6Toženec v reviziji tudi navaja, da sta sodbi nepravilni zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka. Sodišči sta ugotovili obstoj terjatev do J. J. in V. G. iz mandatnega razmerja. S takim izrekom sta sodišči ugotovili tudi obstoj obveznosti J. J. in V. G. na vrnitev teh sredstev, saj terjatev na eni strani ustvarja hkrati obveznost na drugi strani. Pri tem pa oba navedena nista imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je sodišče odločalo o njuni dolžnosti vrniti njuna denarna sredstva. Izrek sodbe nalaga tretjim osebam, ki niso sodelovale v pravdi, neke obveznosti iz dvostranskega razmerja, kar pomeni tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Gre tudi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj zavezani stranki nista imeli možnosti podati ugovore, da obveznost sploh ni nastala, da je zastarala itd. Vse navedeno velja tudi za terjatev zakoncev do že umrlega R. R. glede že neobstoječega avtomobila Mercedez C 180. Tožena stranka opozarja še na uporabo 181. člena ZPP in na nedopustnost ugotovitvene tožbe, ko je možen oblikovalni zahtevek. Oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek bi morala tožnika uperiti tudi proti stranki, za katero trdita, da imata kot dediča do nje terjatev.

7V odgovoru na revizijo tožeča stranka predlaga njeno zavrženje, ker je bilo o navedbah tožene stranke ob presoji na Vrhovnem sodišču (II Ips 803/2007) enkrat že dokončno odločeno. Podrejeno predlaga zavrnitev revizije.

8Revizija ni utemeljena.

9Po 371. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano drugostopenjsko sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti ne pazi niti na zmotno uporabo materialnega prava niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje razloge, navedene v reviziji tožene stranke, ugotavlja, da ta očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 803/2007, s katerim je bilo delno ugodeno prejšnji reviziji in delno razveljavljena drugostopenjska sodba iz drugega sojenja. Z revizijo ni mogoče izpodbijati sklepa o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje, saj je predmet izpodbijanja z revizijo lahko samo pravnomočna sodba izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), sploh pa ni mogoče (z izrednim pravnim sredstvom) izpodbijati sodbe ali sklepa Vrhovnega sodišča. Zato so vse trditve revizije o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo Vrhovno sodišče v prejšnjem odločanju o reviziji, neupoštevne. Nadaljnja izpeljava v reviziji tožene stranke, da so zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani Vrhovnega sodišča vsa nadaljnja procesna dejanja in sodbi obeh sodišč neveljavni, neutemeljena. Posledična neveljavnost obeh sodb nima nobene podlage v procesnih določbah. Natančnih in konkretnih trditev o (morebitnih) bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka s strani sodišč druge in prve stopnje pa revizija tožene stranke nima, zaradi česar Vrhovno sodišče zaključuje, da je neutemeljena revizija v delu, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10Drugi del revizijskih izvajanj obravnava zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer zatrjevano nepravilnost kvalificira tudi kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi namreč, da so v izpodbijanih sodba ugotovljene obveznosti tretjih oseb, ki niso sodelovale v pravdi in jim zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizijske trditve so zmotne. Kot je bilo že navedeno, gre za pravdo med dediči pokojne L. T. o tem, kaj spada v zapuščino po pokojni zapustnici. V tem okviru so tudi ugotovitve, kaj spada v skupno premoženje in med ostalim je ugotovljeno, da spadajo v skupno premoženje tudi terjatve na vrnitev denarnih sredstev do dveh oseb in terjatev na izročitev osebnega vozila do tretje osebe. Delež pokojne zapustnice na skupnem premoženju je ½, zato je razsojeno, da spada ½ navedenih terjatev v njeno zapuščino. Po 28. členu Zakona o dedovanju (ZD) pa spadajo v zapuščino zapustnika tudi vse njegove terjatve. V obravnavani pravdi je šlo torej za ugotavljanje zapuščine. S sodbama sodišč druge in prve stopnje niso ugotovljene obveznosti tretjih oseb. Ugotovljene so samo terjatve, to so pravice upnikov zahtevati od dolžnika plačilo, storitev ali opustitev. Navedeni sodbi vežeta samo stranke te pravde, ne pa tudi tretjih oseb. Ugotovljene so terjatve do tretjih z vidika pravdnih strank, tretjim osebam pa ni naložena nobena obveznost, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti. Gre za ugotovitveno sodbo in ne dajatveno, ker je pravilno, saj je njen smisel urejanje razmerij med pravdnimi strankami. Ugotovljene terjatve pa bo lahko do ½ uveljavljal do tretjih oseb toženec, do ½ pa dediči po pokojni L. T. Tretje osebe, ki niso sodelovale v pravdi, torej niso bile prikrajšane za obravnavanje pred sodiščem in je neutemeljena trditev o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tretjim osebam ni naložena nobena izvršljiva obveznost, tudi z materialnopravnega vidika v reviziji ni zaslediti utemeljenih trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

11Vrhovno sodišče zaključuje, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je bilo treba na podlagi 378. člena ZPP zavrniti.

12Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na ugotovitvi, da tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa v svojem odgovoru na revizijo ni navedla takih relevantnih trditev, da bi bilo mogoče to vlogo šteti kot potrebno za pravdo (154., 155. in 165. člen ZPP).