VSL sklep I Cp 2305/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca vtoževala 61.813,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 2.232,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po izdaji sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 277. člen ZOR, 376. člen ZOR, 1060. člen OZ in odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 ter končno tudi določilo 190. člena OZ. Pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti je izvršilno sodišče vezano poleg izvršilnega naslova tudi na vsa zakonska določila, ki urejajo tek in prenehanje zakonskih zamudnih obresti. Za pravilno ugotovitev končnega zneska terjatve toženca iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki je določena z izvršilnim naslovom in sklepom o izvršbi (za katerega je bila torej v izvršbi podana pravna podlaga za rubež, prenos in plačilo toženi stranki), bi bilo tako potrebno v izvršilnem postopku upoštevati tudi pravilo, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči 1.1.2002, če so do takrat že dosegle ali presegle glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Pri odločitvi, da so zakonske zamudne obresti po sklepu o izvršbi I 97/00536 z dne 3.7.1997 tekle nemoteno dalje, ne glede na to, da so že do 1.1.2002 presegle glavnico, sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma ni pravilno uporabilo odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, uporablja 277. člen ZOR, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico. V času, ko so bili v izvršilnem postopku tožnici zarubljeni zneski (rubež je bil opravljen od 19.9.2007 do 30.11.2007), pravne podlage za izplačilo zneska 61.813,26 EUR tožencu ni bilo oziroma je z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča prenehala oziroma odpadla. Če bi sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, bi moralo ugotoviti, da pravne podlage za plačila tožencu kot upniku v izvršbi nad zneskom 42.475,68 EUR, ko so se ta plačila izvedla, ni bilo oz. je že pred tem odpadla. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, koliko je v skladu z izvršilnim naslovom, sklepom o izvršbi in pravili, ki urejajo višino in tek zakonskih zamudnih obresti, terjatev toženca, do katere je bil upravičen v izvršbi, znašala. To pomeni, da sodišče prve stopnje ključnega dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ugotovilo, s tem pa je podan tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o vplivu odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 na znesek terjatve toženca v izvršbi in izvedbo izvršbe, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožba zavrača argumente sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala v izvršilnem postopku ugovarjati izračunu obresti, predlagati nasprotno izvršbo ali sklep o izvršbi izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnica je dejstvo, da je toženec prejel več, kot znaša njegova terjatev, ugotovila šele ob zadnjem plačilu dne 30.11.2007. Zato ugovora glede teka obresti ni mogla vložiti, izredni pravni sredstvi revizija in obnova pa v izvršilnem postopku nista dovoljeni. Tudi dejstvo, da tožnica ni vložila nasprotne izvršbe, ne vpliva na njeno pravico uveljavljati svojo terjatev v pravdi. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za izplačilo vtoževanega zneska nikoli ni odpadla oziroma ni bila razveljavljena, zaradi česar je banka utemeljeno in zakonito rubila zneske in jih prenesla na račun tožene stranke. Z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 je namreč pravna podlaga za izplačilo zakonskih obresti, ki so presegle glavnico, prenehala oziroma odpadla.

3Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec kot upnik zoper tožnico kot dolžnico sprožil izvršilni postopek na podlagi pravnomočne in izvršljive delne odločbe RS, UE Radovljica D-301-26/91-7 z dne 17.5.1995 zaradi izterjave zneska 4.094.779,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje in stroškov izvršilnega postopka. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 3.7.1997 dovolilo izvršbo. Zoper sklep o izvršbi je tožnik vložil ugovor, ki ga je izvršilno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 4.5.2004. Dne 7.2.2005 je tožnik na račun toženca kot upnika plačal znesek 2.642.671,56 SIT, dne 14.2.2005 pa znesek 59.437,97 SIT. Zato je izvršilno sodišče s sklepom z dne 29.3.2007 izvršbo delno ustavilo za dne 7.2.2005 in 14.2.2005 plačana zneska, oboje na račun obresti, stroškov in glavnice. Ugovor tožnika po izteku roka pa je bil zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2623/2007 z dne 29.8.2007. Tožniku je bilo tako v izvršilnem postopku, kot izhaja iz tožbenih trditev, z rubežem v obdobju od septembra 2007 do novembra 2007 zarubljeno skupno 104.288,95 EUR, to je za 61.813,27 EUR več, kot je po trditvah tožnice znašal njen dolg do toženca.

6Pravilno je stališče pritožnice, da podlaga za izterjavo zakonskih zamudnih obresti ni samo izvršilni naslov, ampak tudi zakon (1). Z izvršilnim naslovom je odločeno le o njihovem temelju in parametrih za njihov izračun, ki jih nadalje določa zakon ne le s predpisovanjem obrestne mere zamudnih obresti, pač pa tudi s predpisovanjem možnih načinov prenehanja obveznosti. Da upnik lahko izterja zakonske zamudne obresti, mora za to imeti ustrezen izvršilni naslov, pri čemer pa sta tako višina obresti (obrestna mera) in prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti vezana na zakon. Z Ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 je bila razveljavljena prehodna določba 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/2006 z dne 17.3.2006. Tako je razveljavitev zakona v skladu s 43. členom ZUstS (2) začela učinkovati naslednji dan, to je 18.3.2006. Ker sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pravnega temelja za plačilo zakonskih zamudnih obresti navedene Ustavne odločbe ni upoštevalo, v skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZUstS pa so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, je zmotno uporabilo materialno pravo.

7Ker je pravna podlaga za izterjavo zakonskih zamudnih obresti zakon, na vprašanje, ali je podlaga za nakazilo zamudnih obresti odpadla (3), tako ne morejo vplivati okoliščine, ki jih kot razloge v prid obstoja pravne podlage za izterjavo zakonskih zamudnih obresti navaja prvostopenjsko sodišče, in sicer: da tožnica v izvršilnem postopku teku zakonskih zamudnih obresti ni ugovarjala, da ni predlagala nasprotne izvršbe, niti uporabila izrednih pravnih sredstev. Vprašanje pravilnosti teka zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno vprašanje, na kar pa mora izvršilno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zmotno je tudi mnenje sodišča prve stopnje (4), da tožnica ne more vložiti tožbe z obogatitvenim zahtevkom, če pred tem ni vložila predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik namreč svoje terjatve ne more uveljavljati v pravdnem postopku le, dokler bi jo lahko uveljavljal v izvršilnem postopku (četrti odstavek 67. člena ZIZ (5)).

8Sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, ni upoštevalo, da od začetka učinkovanja Ustavne odločbe U-I-300/04 po materialnem pravu ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zakonskih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Do tedaj plačane zakonske zamudne obresti pa so ne glede na to, ali so morebiti že presegle glavnico, imele podlago v tedaj veljavnem zakonu (6). Zato je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za izterjavo in nakazilo zakonskih zamudnih obresti tožencu nikoli ni odpadla oziroma bila razveljavljena, zaradi česar je banka zakonito zarubila vse v tožbi navedene zneske in jih nakazala na račun toženca (upnika v izvršbi), saj se prvostopenjsko sodišče do učinkovanja navedene Ustavne odločbe ni materialnopravno pravilno opredelilo in je zmotno navedlo, da pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi izključuje sklicevanje na neupravičeno obogatitev, ker gre za pravnomočno odločeno stvar (res iudicata). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji spornega razmerja ni ugotavljalo, ali je pravni temelj za izplačilo v izvršbi zarubljenih zneskov iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti ob rubljenju tožencu še obstajal ali ne (7), je tako utemeljen tudi pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

9V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je dne 18.3.2006 z začetkom učinkovanja Ustavne odločbe U-I-300/04 odpadla pravna podlaga za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico. Za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so bile plačane do 18.3.2006, pa je bila pravna podlaga podana. Ker sodišče pri presoji spornega razmerja navedenega ni upoštevalo, je posledično zmotno uporabilo tudi materialnopravno določilo prvega odstavka 190. člena OZ glede neupravičene obogatitve. Ker iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnik leta 2005 opravil dve delni plačili toženčeve terjatve, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje pravila vračunavanja (288. člen OZ) ugotoviti, koliko je znašala terjatev toženca iz naslova glavnice, stroškov in zamudnih obresti po delnem poplačilu, saj bo za pravilno uporabo 190. člena OZ moralo ugotoviti, ali je izvršilni postopek po začetku učinkovanja Ustavne odločbe U-I-300/04 tekel tudi zaradi neplačanih zamudnih obresti, ki so že dosegle ali presegle glavnico, glede katerih bi izvršilno sodišče moralo upoštevati omejitev teka obresti. Posledično se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, kaj je bilo s posameznimi zarubljenimi zneski leta 2007 plačano na račun stroškov, zakonskih zamudnih obresti in glavnice.

10Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo 190. člena OZ, ker pri odločanju o obstoju pravne podlage za nakazila zarubljenih zneskov ni upoštevalo Ustavne odločbe U-I-300/04. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11V skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) glej sodbi VS RS II Ips 51/2011 in II Ips 402/2011.

(2) Zakon o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/1994 s spremembami in dopolnitvami.

(3) kar v tožbi zatrjuje tožnica.

(4) glej tudi: VSL sodba I Cpg 1040/2005.

(5) ki se je uporabljal od 25.11.2006 do 13.7.2010

(6) glej sodba VS RS II Ips 402/2011, II Ips 51/2011, sklep VSL III Cp 5188/2006.

(7) „Poplačilo upnika (v celoti ali le delno) ima učinek, ki je primerljiv učinku pravnomočne odločitve o razmerju med dolžnikom ali upnikom“ glej sklep VSL II Ip 3642/2010.