VSRS Sodba I Ips 58294/2010-63

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenega R. T. s sodbo z dne 10. 3. 2011 spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter mu izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Sodišče je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31. 5. 2012 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenca glede dejanja pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje ob uporabi določbe drugega odstavka 7. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je pritožbeno sodišče obsojencu določilo kazen dva meseca zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. V preostalem je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 6. 7. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 3. 10. 2012) zaradi, kot navaja, razlogov po prvem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP, očitno mišljeno iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da se dokazi na glavni obravnavi dejansko niso izvedli, da obdolženec ni dal soglasja za branje listin na glavni obravnavi, da bi se morali na glavni obravnavi izvesti dokazi, ki so bili predlagani v pritožbi, da oškodovanec glede dejanja opisanega pod točko II. izreka sobe sodišča prve stopnje ni pravočasno podal predloga za pregon ter da prepoznava pretočne črpalke ni bila izvedena v skladu s pravili ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 7. 12. 2012, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da zatrjevane kršitve postopka niso podane, na navedbe obrambe, ki jih zahteva ponavlja v enakem obsegu kot v pritožbenem postopku, pa je odgovorilo že sodišče druge stopnje.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 12. 12. 2012. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke dne 11. 12. 2012 poslalo tudi obsojencu, ki poštne pošiljke ni dvignil. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. - 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6Vložnik zahteve trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe (kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP), ker da na glavni obravnavi dokazi dejansko niso bili izvedeni in obsojenec z obremenilnimi dokazi ni bil seznanjen. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da je glavna obravnava trajala premalo časa, da bi se na njej lahko prebralo oziroma povzelo vse kar je navedeno v zapisniku o glavni obravnavi.

7Vrhovno sodišče je že v več odločbah (sodba I Ips 195/2010 z dne 16. 12. 2010 ter številne druge) posebej poudarilo, da je za branje zapisnikov o predhodnem zaslišanju prič po drugem odstavku 340. člena ZKP, potrebno izrecno soglasje strank, ki ga je treba vpisati v zapisnik o glavni obravnavi. Na takšno soglasje torej ni mogoče sklepati iz konkludentnih ravnanj strank oziroma iz okoliščine, da stranke ob branju zapisnikov niso dale posebnih pripomb v tej smeri.

8V obravnavanem primeru iz podatkov spisa (zapisnik o glavni obravnavi na listovnih številkah 279 do 284 spisa) izhaja, da je bila glavna obravnava v tej kazenski zadevi opravljena dne 10. 2. 2011 v navzočnosti državne tožilke in vseh treh obsojencev. Narok za glavno obravnavo se je pričel ob 9. 35 uri, zaključil pa se je ob 11. 50 uri. Sodišče je v skladu z izrecnim soglasjem strank na podlagi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnike o izpovedbah prič T. P., G. P., Ž. K., S. N., Š. K., J. K., M. K., P. V., R. K., J. V., T. D., T. J., M. P., B. D., M. F. in J. O., ki so bile zaslišane v preiskavi. Obsojenčev zagovornik z obsežnim povzemanjem časovnega poteka glavne obravnave ter navedbami, da se izpovedbe prič dejansko niso prebrale, da je glavna obravnava trajala premalo časa ter da se obsojenec ni zavedal pomena danega soglasja za branje izpovedb prič, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Sodišče je na glavni obravnavi prebralo oziroma povzelo tudi vsebino drugih dokazov: analize sledi, zapisnike o ogledu kombija in kraja kaznivega dejanja, fotografije, uradne zaznamke in drugo listinsko gradivo. Stranke na prebrano niso imele pripomb in tudi ne novih dokaznih predlogov. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (5. točka na 4. in 5. strani sodbe) v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZKP soglasje strank za branje listinskih dokazov ni potrebno, imajo pa stranke pravico nasprotovati vsebini listin in jo izpodbijati z drugimi dokazi. V obravnavanem primeru stranke na prebrano niso imele pripomb in tudi ne novih dokaznih predlogov.

10Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti ter v ponovnem sojenju izvesti dokaze, ki so bili predlagani v pritožbi. Obsojenec da je pritožbi priložil overjene izjave več oseb, ki potrjujejo, da kaznivega dejanja ni storil, njihova izvedba pa bi privedla do oprostilne sodbe.

11Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

12Obsojenčev zagovornik v zahtevi zgolj trdi, da bi sodišče v ponovnem sojenju moralo izvesti v pritožbi predlagane dokaze, pri tem pa konkretno ne pove, katere dokaze ima v mislih, niti ne pojasni, kako je njihova zavrnitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

13Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da glede dejanja opisanega pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje ni bil pravočasno podan predlog za pregon, ker da je oškodovanec M. P. predlog za pregon tatvine pretočne črpalke in goriva podal šele dne 6. 1. 2009.

14Pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ker si je v začetku marca 2008 iz motorja rovokopača protipravno prilastil pretočno črpalko, iz rezervoarja delovnega stroja pa iztočil še osemdeset litrov dizelskega goriva v skupni vrednosti najmanj 450, 00 EUR. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1 (uporaba milejšega zakona) spremenilo pravno opredelitev dejanja opisanega pod drugo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, katerega pregon se začne na predlog.

15Iz izpovedb oškodovanca M. P., policista B. D. ter v podjetju zaposlenega delavca T. J. izhaja, da je bila tatvina goriva in pretočne črpalke takoj, ko je bila opažena, prijavljena policiji, ki je istega dne opravila ogled kraja kaznivega dejanja. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (listovna številka 13 spisa Kpr 5/2009, ki se nahaja v kazenskem spisu med listovnima številkama 148 in 149) je razvidno, da je oškodovanec M. P. neposredno po prepoznavi pretočne črpalke na policijski postaji podpisal zapisnik ter bil seznanjen, da se naznanjeno kaznivo dejanje in storilec preganjata na predlog in da prijavo kaznivega dejanja podaja kot predlog za pregon.

16Po določbi prvega odstavka 52. člena ZKP je za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali zasebno tožbo, treba predlog ali zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (16. in 17. točka na 10. in 11. strani sodbe) se trimesečni rok za podajo predloga za pregon ne šteje zgolj od dneva, ko je oškodovanec izvedel za kaznivo dejanje, temveč je za presojo pravočasnosti predloga treba upoštevati tudi datum, ko je oškodovanec izvedel za storilca kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je oškodovanec M. P. za storilca kaznivega dejanja izvedel ob prepoznavi zaseženega inkriminiranega predmeta (pretočne črpalke za gorivo) na policijski postaji dne 6. 1. 2009 ter še istega dne, torej povsem pravočasno, podal predlog za pregon.

17Vložnik zahteve trdi, da prepoznava pretočne črpalne ni bila izvedena v skladu s pravili ZKP, pri tem pa konkretno ne navede, katere določbe ZKP naj bi policija pri tem kršila, zato se do nesubstancirane trditve zahteve Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da je oškodovanec že vnaprej vedel, kaj bo prepoznal, da je bil rezultat prepoznave že v naprej jasen, da razpoznavna okoliščina - počeno steklo stikala na fotografijah ni razvidna ter da ni podana gotovost, da je bila oškodovancu odtujena pretočna črpalka za gorivo, ponovno v nasprotju z zakonom uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

18Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.