VSM sodba II Kp 17128/2010

Pritožba zagovornika obdolženega S.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi mora plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče je kot sodišče prve stopnje 1. 3. 2012 obdolženega S.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu z uporabo 2. točke prvega odstavka 42. člena KZ izreklo kazen 8 mesecev zapora. Izrečen mu je bil še varnostni ukrep odvzema predmetov po prvem odstavku 69. člena KZ, zasežena droga pa mu je bila odvzeta po četrtem odstavku 196. člena KZ. Končno, obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške tega postopka , kot tudi po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške, povzročene po lastni krivdi. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 17128/2010.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh razlogov, obrazloženo pa le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri vsi listinski in ostali dokazi izvirajo iz hišne preiskave pri obdolžencu, ki pa je bila nezakonita. Zanjo namreč niso bile podane dejanske podlage (utemeljeni razlogi za sum) in opravljena je bila na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki ni bila obrazložena.

5Kar zadeva dejanske podlage je za utemeljene razloge za sum po presoji pritožbenega sodišča zadoščala že neposredna zaznava priče IK. Res je, da del vsebine uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, s katerim je bil predlog za izdajo odredbe o hišni preiskavi dodatno utemeljevan, skozi kazenski postopek ni bil neposredno potrjen (priča M.M.), vendar je po drugi strani šlo praktično za zalotenost pri kaznivem dejanju, pri navedeni priči pa za policista, ki če ne bi imel dodatnih informacij, ne bi mogel vedeti za osumljenca in predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi v tem smislu ustrezno konkretizirati. Razen tega ne gre prezreti specifičnosti obravnavanega primera, ki je v izoblikovanih povezavah med, vsaj obdolženčevo mamo in nekaterimi policisti iz Policijske postaje G., čeravno je priča T.O.M. zagotavljala, da je to z vidika njihovega dela nepomembno. Zakaj je bilo v obravnavanem primeru drugače, je prav tako povedala priča I.K., po kateri so ravno zaradi navedenih povezav po posvetovanju z okrožno državno tožilko hitreje pristopili k realizaciji zadeve. Da policisti med hišno preiskavo v rastlinjakih niso našli ničesar in da je bil I.K. 30. 6. 2008 v resnici v službi, obrazložene presoje utemeljenih razlogov za sum ne spreminjata. Še zlasti, ker je bila hišna preiskava opravljena naslednjega dne, in ker službeni čas nujno ne izključuje zasebnega opravka.

6Neobrazloženost odredbe o hišni preiskavi po sebi ne pomeni, da je bil zapisnik o tem dejanju pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne, da se za to sodba nanj in na ostale dokaze po določbah Zakona o kazenskem postopku ne bi smela opreti. Zadnji primeri so jasno določeni v 219. členu ZKP, medtem ko procesna popolnost sodne odločbe, s katero sta dovoljena vstop in preiskava tujih prostorov, v slovenski Ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah neposredno ni zapovedana. Če že, je posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero bi pritožnik moral obrazložiti še, ali in kako je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, vendar tega ni storil. Sploh pa je bila v konkretnem primeru odredba opr. št. Kpd 174/2008 z dne 1. 7. 2008 obrazložena z večimi razlogi, kot jih je povzel pritožnik in tudi zato nobena izmed kršitev ne more biti podana.

7Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnik ni obrazložil, v graji dejanskega stanja pa opozarja na potrebo po dokazanosti namena nadaljnje prodaje droge oziroma njenega spravljanja v promet, potem na izpovedbo priče S.J. in M.F. ter na zavrnjena dokazna predloga po pridobitvi operativnih informacij in po zaslišanju priče S.P.

8Čeprav tako izhaja iz konkretnega opisa dejanja, namen prodaje oziroma kot je zapisano spravljanje v promet pri proizvodnji ni pogoj za storitev kaznivega dejanja. To je le pri nakupu, hrambi, prenašanju in posredovanju mamil kot izvršitvenimi ravnanji, ki po sebi niso nujno v funkciji njihove predaje in so zato z navedenim namenom dodatno pogojena. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je kljub zatrjevanjem pomanjkljivosti v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zadostno obrazložena in predvsem pravilna. Res je sicer, da je priča S.J. povedala, da ni opazila, da bi obdolženi razpolagal z večjo količino denarja, vendar temu ni bila očitana prodaja, kot je to mogoče razumeti iz pritožbene obrazložitve, ampak „le“ hramba zaradi prodaje. Ta pa je bila izkazana že s predhodno proizvodnjo (gojenjem) konoplje, ki glede na način zagotovo ni bila sama sebi namen.

9V pritožbeni obrazložitvi povzeta izpovedba priče M.F. ter navedena dokazna predloga ne zadevajo materialnopravnih dejstev, kar je za slednja v 15. točki ugotovilo že sodišče prve stopnje, temveč procesno pravna dejstva, ki niso predmet obtožbe in tako tudi dejansko stanje v materialnopravnem smislu ne more biti zmotno ugotovljeno. Kljub temu in ob tistem, kar je bilo obrazloženo že v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, naj bo izpostavljeno še, da skozi postopek nakazovana odsotnost vsebinskih podlag za sestavo uradnih zaznamkov izključuje konkretizacijo kraja storitve kaznivega dejanja, njegovo identifikacijo in vrsto predmeta ter nenazadnje samega storilca, ki sodeč po obnašanju na hišni preiskavi tega dejstva ni zanikal. Glede na to, in čeprav med službenim časom, je priča I.K. na kraju predhodno moral biti, kar je bilo vsaj posredno potrjeno z izpovedbo že omenjene priče T.O.M. in nobenega dvoma ni, da se je kot policist na zaznano moral odzvati. Da bi bila torej hišna preiskava opravljena na slepo, je po ugotovljenem izključeno ter je nadaljnje dokazovanje v smeri preverjanja obstoja tako imenovanih operativnih informacij ter dejanske navzočnosti zgornje priče na kraju, preden je bila hišna preiskava opravljena, tudi v procesnopravnem smislu nepotrebno.

10Pritožnik se ne strinja z izbrano kazensko sankcijo zato, ker je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo sicer ugotovljene olajševalne okoliščine, in ker se ni oziralo na širše posledice izrečene prostostne kazni ter ustaljeno sodno prakso, po kateri se v tovrstnih primerih izreka pogojna obsodba z daljšo preizkusno dobo.

10S povzetim pritožnik prezre, da so bile pri izbiri in odmeri kazenske sankcije olajševalne okoliščine upoštevane celo tako, da je bila obdolženemu izrečena kazen pod mejo, predpisano z zakonom ter zlasti, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki v nobenem oziru ni lahko. Kar zadeva širše posledice izrečene prostostne kazni, je premislek v prvi vrsti na strani storilca kaznivega dejanja, medtem ko je sklicevanje na ustaljeno sodno prakso, ki mimogrede nima ničesar opraviti s težo in krivdo v konkretnem primeru, brez navedenih podobnih primerov, ki bi jo potrjevali, vsebinsko nezadostno in končno neuspešno.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvega odstavka iz 383. člena ZKP ni zaznalo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega SP. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP). Pavšalnih oziroma smiselnih nasprotovanj uporabi zakona in odločbi o stroških kazenskega postopka pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ker kot rečeno pritožba v tem delu ni bila obrazložena (drugi odstavek 383. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, ki po podatkih, posredovanih sodišču prve stopnje, plačilo sodne takse nedvomno dovoljujejo.