VSL sodba PRp 291/2013

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo 1.200,00 eurov (z odločitvijo, da se všteje čas pridržanja manj kot 12 ur) in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk. Naložilo mu je še plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti in plačilo stroškov zdravniškega pregleda in toksikološke preiskave v višini 882,47 eura.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec, ki pritožbenih razlogov ne navaja. Vsebinsko pa uveljavlja, da obravnavanega dne ni kadil prepovedane droge ter so laž očitki o smrdenju obleke, nestabilnosti in priznanju, da je kadil. Zapisnika ni prebral, niti ga ni dobil. V bolnišnici je podpisal tri dokumente, ki pa jih ni prebral, zato ne ve, kaj je podpisal. V zagovoru ni mogel povedati vsega. Postopek s policisti je tekel zunaj na mrazu. Tudi v bolnišnici je bil žrtev žaljivih pripomb in groženj policistov; tam pa so mu samo vzeli krvni vzorec in vodo in zdravnica ga je po petih minutah testa odslovila, da je pod vplivom droge. Test je bil pozitiven, ker je dva dni pred tem dnem pri prijatelju na privat zabavi kadil drogo, medtem ko očitanega dne te substance ni užival. Redko naredi kak dim na kaki zabavi, vendar tam vedno prespi, medtem ko alkohola ne pije. Ne zdi se mu prav, da je dobil poleg denarne kazni še osemnajst kazenskih točk.

Višje sodišče po določilih 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pregleda zadevo v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede v zakonu taksativno naštetih bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo pritožnika. Po pregledu zadeve po uradni dolžnosti tako višje sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima (vseh) znakov prekrška in je tako podana kršitev 1. točke 156. člena ZP-1, kot sledi v nadaljevanju.

V sodbi o prekršku postane pravnomočen in izvršljiv le izrek, zato mora navajati vse znake prekrška, ki se obdolžencu očita. V konkretnem primeru se obdolžencu očita prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP, ki pa določa: „voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo“. Kljub temu, da tega področja ne ureja več Zakon o varnosti cestnega prometa, temveč Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) pa je ostala enaka ureditev, kot je bila v času sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 91/2008, da je „določba v delu glede vožnje pod vplivom prepovedane droge t.i. „tiha“ blanketna norma, za katero je značilno, da se le smiselno sklicuje na pojme, ki so podrobneje urejeni z drugimi pravnimi predpisi in imajo praviloma v celotnem pravnem sistemu enak pomen. Zakonski pomen pojma „mamilo“ je nujno vezan le na snovi, ki so kot mamilo določene z dopolnilnimi predpisi in sicer z Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog in z Odločbo o seznamu mamil, zato mora vsaj obrazložitev vsebovati razlago pomena posameznega mamila, kot ga določajo navedeni dopolnilni predpisi“. V primeru obdolženca izrek sodbe navaja, da je vozil pod vplivom psihoaktivnih snovi, ki so zmanjševale njegovo sposobnost za vožnjo, pri tem pa ne konkretizira, pod vplivom katere od prepovedanih substanc je vozil ter takega izreka torej ni mogoče niti preizkusiti. Upoštevaje isto sodbo Vrhovnega sodišča (novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča ni) bi moralo sodišče pomen pojma „mamilo“ poiskati v dopolnilnih predpisih in ga razložiti v obrazložitvi sodbe. Tudi glede tega dela pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugotavljalo vpliv psihoaktivnih substanc na storilca in da je toksikološka preiskava telesnih tekočin ugotovila pozitivno reakcijo na THC (tetrahidrokanabinol) in njegove metabolite, kar so psihoaktivne snovi, ki se nahajajo v konoplji (cannabis sativa); ni pa navedlo, da je konoplja (cannabis sativa L) uvrščena med prepovedane droge (v skupino 1 zaporedna številka 32) ter tudi Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov (Ur. l. RS, št. 83/2011 z dne 30. 9. 2011) v 3. alinei prvega odstavka 2. člena določa, da so psihoaktivne snovi med drugim prepovedane droge iz 1., 2. in 3. skupine prepovedanih drog, ki jih določa predpis, ki ureja razvrstitev prepovedanih drog.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da dejanje, kot ga opisuje sodba, ki očita vožnjo pod vplivom psihoaktivnih snovi brez navedbe, za katero psihoaktivno snov je šlo, ne zadosti pojmu razumljivega izreka in tudi nima (vseh) znakov prekrška iz tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP, zato je podana kršitev 1. točke 156. člena ZP-1 (iz izreka ne izhaja, da je opisano dejanje prekršek) ter je potrebno postopek proti obdolžencu ustaviti na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Zaradi odločitve, da se postopek proti obdolžencu ustavi, je pritožbeno sodišče skladno z določili četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo še, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.