106. člen ZPrCP

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter dokazov, ki jih je k obdolžilnem predlogu predložil predlagatelj, iz katerih izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat na kokain ter da je bil obdolženemu odrejen strokovni pregled. Pri tem pa je ugovorne trditve, da iz poročila toksikološke preiskave z dne 26. 11. 2024 izhaja le prisotnost metabolitov (presnovkov) kokaina v krvi obdolženca, ne pa tudi kokaina samega, pravilno zavrnilo z razlogi, da zmanjšana sposobnost voznika za vožnjo v cestnem prometu ni (več)1 zakonski znak obravnavanega prekrška.

Iz poročila toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino v bistvenem delu izhaja, da je bil rezultat kromatografske preiskave obdolženčeve krvi pozitiven na benzoilekgonin in metilekgonin, ki sta presnovka kokaina. Po spremembi prvega odstavka 106. člena ZPrCP1 pa že prisotnost presnovka psihoaktivne snovi v krvi (za presnovek zakon ne določa, da bi moral biti tudi ta psihoaktiven) pomeni, da je voznik v cestnem prometu pod vplivom take snovi in je s tem tudi že zmanjšana njegova sposobnost za varno vožnjo. Sama zakonska določba torej že vzpostavlja domnevo, da je tudi v primeru prisotnosti presnovka v krvi ali slini že zmanjšana sposobnost za varno vožnjo in se morebitni vpliv na sposobnost za varno vožnjo ne ugotavlja več, kot se je pred omenjeno spremembo ZPrCP.

Nosilno vprašanje v navedeni zadevi je, ali je na podlagi spremenjene zakonske določbe prvega odstavka člena 106 ZPrCP že na podlagi prisotnosti presnovka (metabolita) v krvi (kot je tudi v obravnavanem primeru) mogoče zanesljivo zaključiti, da je voznik v cestnem prometu pod vplivom take snovi in da je s tem tudi zmanjšana njegova sposobnost za varno vožnjo.

Glede na nevarnost, ki jo za udeležence v prometu predstavljajo vozniki, ki vozijo pod vplivom prepovedanih drog, odvzem krvi in izvedba strokovnega pregleda v navzočnosti policista nista pretirana posega v osebnostne pravice obdolženega.

V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak po

Pritožba torej le primeroma in na splošno, brez, da je takšen predlog bil podan tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker zaslišanja obeh policistov ni izvedlo, vendar pa konkretno sploh ne pojasni, o katerih pravno relevantnih dejstvih, pomembnih za razsojo v tem postopku, naj bi oba policista izpovedala, prvo sodišče pa je v točki 3.) izpodbijane sodbe tudi izrecno zapisalo, da policistov ni zaslišalo prav iz razlogov, ker za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja njuno zaslišanje ni bilo potrebno, kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Kot že pravilno navaja sodišče prve stopnje se v tovrstnem dokaznem postopku tudi na podlagi v času storitve prekrška veljavne dikcije prvega odstavka 106. člena ZPrCP ne ugotavlja dejanski vpliv prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi na vozniške sposobnosti voznika.

Po določbi 3. člena Pravilnika o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov voznik, ki se zdravi od prepovedanih drog v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo v skladu s predpisi, ki urejajo zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, z zdravili, ki vsebujejo prepovedane droge, sicer lahko vozi vozilo, vendar le, če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov. Pritožnik ne trdi, da bi bila njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu, zato v nobenem primeru ne bi smel voziti in sodišču ob dejstvu, da so bile v obdolženčevi krvi najdene prepovedane droge, ni bilo treba izvajati dokaza z izvedencem.

Ker je v obravnavani zadevi jasno izkazano, da je storilec bil neposredni udeleženec prometne nesreče, je podana situacija iz devetega odstavka 107. člena ZPrCP, ki pooblašča policista, da udeležencu prometne nesreče odredi strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola (posledično tudi brez izvedbe postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov prepovedanih drog oziroma psihoaktivnih zdravil). Namen te določbe je po mnenju pritožbenega sodišča na eni strani v tem, da se udeleženca prometne nesreče na samem kraju ne obremenjuje še s preizkusi, če policist oceni, da bi pri tem težko sodeloval, po drugi strani pa se s tem zagotavlja najbolj zanesljiva ugotovitev dejstev, ki so pomembna pri obravnavanju prometnih nesreč tj. ali je bil udeleženec pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi.

Poleg samega nasprotja v razlogih navedenih v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je zaključek, da iz spisa ne izhaja, da predhodnega postopka ali preizkusa ni bilo mogoče opraviti iz kakega drugega razloga, v nasprotju z ugotovitvijo v 1. točki obrazložitve, kjer je navedeno, da je v prometni nesreči bil storilec lahko telesno poškodovan in preizkusa alkoholiziranosti ni mogel opraviti, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled z odvzemom krvi in urina.

Pritožbeno sodišče pritožnika opozarja na četrti odstavek 29. člena KZ-1, na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pri tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre za dejanja, ko je bil storilec v trenutku izvršitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep oziroma malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti storil (actio libera in causa).

Res pa je, da obdolžilnemu predlogu ni priložen zapisnik o opravljenem preizkusu. Zapisnik je namenjen dokazovanju, da je bil preizkus dejansko izveden in kakšen je bil njegov rezultat. Enako kot vsi ostali dokazi je predmet dokazne ocene. Dejstvo, da je bil predhodni postopek izveden, pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (na primer zaslišanje policistov in obdolženca).

Določba drugega odstavka 106. člena ZPrCP ne omogoča pravne negotovosti, ker strokovnega pregleda, s katerim se edino lahko potrdi ali ovrže sum na prisotnost droge v krvi, policist pri izvajanju redne kontrole prometa ne more odrediti brez razloga, temveč ga lahko odredi le po predhodno opravljenem preizkusu s hitro napravo za ugotavljanje prisotnosti drog ali s postopkom za prepoznavo znakov, ki so posledica prisotnosti drog, v okviru katerega lahko opravi tudi test s hitro napravo, in le če je s hitrim testom ali postopkom za prepoznavo ali z obema metodama prepoznan znak prisotnosti prepovedane droge. Za obstoj prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP velja zakonska domneva, da je voznik pod vplivom prepovedane droge, če se s strokovnim pregledom (katerega del je tudi toksikološka preiskava) ugotovi prisotnost le te v krvi, zato ocena zdravnice za obstoj prekrška ni relevantna.

Načelo uporabe milejšega predpisa se izrecno nanaša na uporabo materialnega predpisa, ne velja pa za upoštevanje dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče namreč dejansko stanje ugotavlja na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih mora skrbno pretehtati ter dokazno oceniti vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter na podlagi tega sprejeti zaključke o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne. Če ima pri tem sodišče na voljo dva dokaza glede istega odločilnega dejstva, mora torej oba dokaza oceniti in nato obrazložiti, kateremu dokazu verjame. V korist obdolženca po načelu in dubio pro reo pa lahko odloča le v primeru, če ne more z gotovostjo ugotoviti, da so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška, taka situacija pa v obravnavani zadevi ni izkazana.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek. Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično. Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v

Kot je ugotovilo sodišče je tožena stranka tožniku očitala odklonitev preizkusa ne pa, da je bil tožnik dejansko pod vplivom prepovedanih substanc, kot zmotno prikazuje pritožba. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da v delovnem pravu veljajo standardi, kot je v dvomu v korist delavca. V konkretnem primeru je jasno, da je tožnik kot voznik - skladiščnik storil tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, da je to razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, štejejo kot nujne. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je narok za zaslišanje obdolženca razpisalo in ga tudi izvedlo 5. 8. 2020, torej v času sodnih počitnic. Zadeva je namreč v času zaslišanja še vedno štela za nujno zaradi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Ker obramba po zagovorniku v postopku o prekršku ni obvezna, obdolženec pa se je glede na navedeno izrecno odpovedal pravici, da bi zagovor podal v navzočnosti svojega zagovornika, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe. Kot izhaja iz zagovora, naj bi obdolženec travo užival v petek, vozil pa naj bi šele 25. 5. 2020, to je v ponedeljek. Če bi obdolženčev zagovor držal, v njegovem organizmu ne bi bil zaznan THC v krvi, temveč zgolj v njegovi presnovki v urinu, zaradi česar je popolnoma utemeljen zaključek, da rezultat toksikološke preiskave nesporno dokazuje, da je prepovedano drogo užival pred vožnjo (in ne morebiti dva dni pred obravnavano vožnjo, kot trdi obdolženec v svojem zagovoru).

Obdolženec je zagovor podal potem, ko je bil seznanjen, da je vsebnost njegove krvi pokazala prisotnost THC in je s svojim podpisom zapisnika o zaslišanju potrdil pravilnost zapisanega, zato so protispisne pritožbene navedbe, da obdolženčevo priznanje prekrška ni bilo jasno in popolno in sodišču ni bilo potrebno izvajati nadaljnjih dokazov v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZP-1. Postopek za prepoznavo znakov in simptomov prepovedanih drog ali prepovedanih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi je pomemben le za presojo utemeljenega suma storitve prekrška v prvi fazi postopka, ko sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja; medtem ko se gotovost o storitvi prekrška vožnje pod vplivom prepovedanih drog dokazuje le s strokovnim pregledom, katerega del je analiza krvi. Glede na težo prekrška in dejstvo, da je bila pri obdolžencu ugotovljena vsebnost prepovedane droge THC v krvi (kar dokazuje, da jo je zaužil le malo pred vožnjo, ker se THC v krvi zadrži le nekaj ur), ne obstajajo posebne olajševalne okoliščine, ki bi prekršek delale posebno lahek. V okviru splošnih pravil za odmero sankcije se kot obteževalna okoliščina upošteva predkaznovanost

Obdolženec tudi v pritožbi priznava, da je prejšnji večer na izrecno prigovarjanje prijateljev poizkusil droge, kakšna je bila količina in ali je čutil kak vpliv drog, pa za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom drog niti ni pomembno. Glede na rezultat toksikološke preiskave je očitno, da je obdolženec zaužil tudi MDMA, ki pa je v krvi ostal tudi naslednje jutro, njegova prisotnost v krvi obdolženca med vožnjo pa pomeni, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, ne glede na to, ali je pri tem kršil še kakšno drugo določbo ZPrCP ali drugega predpisa, ki ureja varnost cestnega prometa, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje, da je sicer vozil v okviru cestnoprometnih predpisov. Neutemeljeno pa je tudi nestrinjanje z rezultati kromatografske preiskave vzorca krvi, ki ga obdolženec izraža šele v pritožbi. Ker mu je poročilo o toksikološki analizi bilo vročeno 20. 2. 2020, bi nedvomno lahko vsaj na zaslišanju 6. 3. 2020 izrazil svoje nestrinjanje, a iz zagovora ne izhaja, da bi na kakršenkoli način oporekal rezultatom toksikološke analize krvi. V pritožbi izraženo nestrinjanje tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, s