VSL sodba PRp 191/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo (sklepom in sodbo) je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, I), da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje z narokom za zaslišanje obdolženega in razveljavi klavzula pravnomočnosti na sodbi z dne 2. 12. 2011, nato pa II), da je odgovoren za prekršek po d) točki sedmega odstavka 32. člena v zvezi z osmim odstavkom 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je z izreklo globo 1.000,00 eurov ter stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Naložilo mu je še plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2V pravočasni pritožbi se obdolženec najprej zahvaljuje za ugodno rešitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje, medtem ko glede odločitve v sodbi meni, da je nepravilna. Uveljavlja, da je sodišče slepo sledilo izpovedi policista, ki je le ponovil zapisnik. Ta vedno vsebuje tudi podatke o točnosti laserja ter kdaj je bil nazadnje resetiran in koliko voznikov je bilo ustavljenih pred njim, saj po treh meritvah laser ni več točen. Dejstvo je, da je znak za hitrost 60 malo po naselju Lavrica do obvoznice, kjer je bil tudi sam ustavljen in omenjeni policist je sigurno videl, da ga večje in močnejše vozilo prehiteva, vendar ga ni mogel ustaviti ter je zato ustavil njega po principu „če nisem njega, bom pa tebe, vsi ste isti!“. V zvezi z opombo policista, da je bil promet redek in da se ga spominja, pa bosta na soočenju videla. Meni, da je upravičen do soočenja zaradi vrste nepravilnosti, ki so se zgodile v njegovo škodo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče pregleda zadevo po določilih 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca. Tako ugotavlja, da je sodišče sprejelo pod I povsem nezakonito odločitev (predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni namenjen za zamudo procesnega dejanja, temveč ga je mogoče vložiti le pri zamudi pritožbenega ali ugovornega roka), vendar je taka odločitev v prid pritožniku, zato je ni spreminjalo. Pri presoji odločitve sodišča prve stopnje pod II glede odgovornosti obdolženca za prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje v naselju za več kot 60 km/h pa ugotavlja, da je pravilna in zakonita. Pritožnik smiselno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (ker meni, da je upravičen do soočenja), vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo po zaslišanju obdolženca, priče P.S., ki je opravljal meritev ter po pregledu zapisnika o opravljenih meritvah ter je tako izvedlo že vse za zadevo pravnorelevantne dokaze ter morebitna dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna. Sicer pa tudi pritožnik zgolj meni, da je upravičen do soočenja in ne navaja, na čem temelji tako njegovo prepričanje in katera dejstva naj bi se ugotovila na morebitnem soočenju. Sodišče pa ni dolžno izvesti nekega dokaza zgolj zaradi prepričanja obdolženca, da mu izvedba tega dokaza pripada, temveč mora pri pritožbenem sodišču obdolženec izkazati pravnorelevantnost tega dokaza, česar pa pritožnik ne stori. Tudi še v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi sodišče soočenje sploh izvajalo; poleg tega bi moral izvedbo dokaza predlagati že pri prvostopnem sodišču in ne šele v fazi pritožbenega postopka. Obdolženec je bil v vabilu na narok za 20. 2. 2012 (ki mu je bilo vročeno v ZPKZ) opozorjen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati tako, da bi moral ob zagovoru 20. 2. 2012 ali kasneje do izdaje sodbe predlagati izvedbo soočenja in tudi navesti, zakaj naj sodišče soočenje izvede in katera vprašanja naj se na soočenju obravnavajo; toda tekom postopka pri prvostopnem sodišču takega dokaznega predloga ni dal. Tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj ni dal dokaznega predloga že prej, zato s pritožbenimi navedbami ni zadostil kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tudi s stališča ugotavljanja materialne resnice (68. člen ZP-1) izvedba soočenja po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebna, ker so bila vsa pravno pomembna dejstva že ugotovljena z zaslišanjem obdolženca, izpovedbo priče in pregledom zapisnika o opravljenih meritvah. V razlogih sodbe je prvostopno sodišče ocenilo izpovedbo priče P.S. samo po sebi (da je šlo za jasno in nedvoumno izpoved, da gre za osebo, ki ima za opravljanje meritev strokovni izpit za delo z laserskim merilnikom) nato pa je izpoved priče presojalo tudi z vidika zagovora obdolženca in zapisnika o opravljenih meritvah. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbenim navedbam obdolženca, da je policist ravnal po principu „če nisem njega, bom pa tega, vsi ste isti“, ker je kot priča zaslišani policist (in s tem opozorjen na dolžnost govoriti resnico) prepričljivo izpovedal, na kakšen način je bila izmerjena hitrost obdolženčevemu vozilu, na katerem mestu (tam kjer je stal prometni znak za omejitev na 50 km/h) ter so te navedbe skladne z navedbami zapisnika o meritvah, medtem ko sedanje pritožbene navedbe predstavljajo zgolj ponavljanje zagovora, ki ga je že ocenilo samega po sebi in predvsem v povezavi z drugimi dokazi sodišče prve stopnje ter se s tako oceno dokazov pritožbeno sodišče strinja in (v izogib ponavljanju) nanje sklicuje. Sicer pa tudi pritožnik ne navede, kaj naj bi bil razlog, da bi policist krivo pričal, temveč zgolj ponavlja svoje videnje dogodkov in uveljavlja, da se je zgodila vrsta nepravilnosti brez podrobne navedbe, kakšne nepravilnosti naj bi to bile. Navede le, da laserski merilnik po treh meritvah ni več točen, čeprav takšne trditve nimajo opore v strokovni literaturi. Iz zapisnika o opravljenih meritvah je razvidno, da je šlo v obravnavanem primeru za nadzor prometa, ki je bil organiziran, kar pomeni, da je potekal v določenem časovnem obdobju, da so bile opravljene vse predhodne nastavitve in preverjeno, da je hitrost na tem delu omejena na 50 km/h (in ne 60 km/h, kot trdi obdolženec), poleg tega so zabeležene vse opravljene meritve in med njimi pod točko 3 zapisana izmera hitrosti obdolženčevemu vozilu kot posamičnemu vozilu ter navedeno, da je bil obdolženec seznanjen z meritvijo in mu je bila le-ta pokazana, opravljen pa je bil tudi preizkus z alkotestom. Tako ni nobenega dvoma v pravilnost poteka postopka kot tudi ne v to, da je obdolženec na mestu, kjer je bila dovoljena hitrost 50 km/h, vozil z izmerjeno hitrostjo 120 km/h, torej z upoštevanjem varnostne razlike kar 113 km/h. Zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti za 63 km/h je bil tako obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega za prekršek po osmem odstavku v zvezi z d) točko sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Tudi primerjava predpisov, ki so veljali v času storitve prekrška (določil ZVCP-1) in novih določil Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A) pokaže, da je prvostopno sodišče pravilno zaradi prekoračitve hitrosti za več kot 60 km/h uporabilo določila ZVCP-1 ter je tako obdolžencu izreklo globo v takrat predpisani višini (najmanj 1.000,00 in največ 5.000,00 eurov) ter obvezno predpisanih osemnajst kazenskih točk. Iz razlogov sodbe pa izhaja, da je pri odmeri globe upoštevalo za odmero pomembne okoliščine in je tako globo izreklo celo na spodnji predpisani meji.

5Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6Pritožnik s pritožbo sicer ni uspel, vendar pa nima lastnih sredstev za preživljanje, ker je v ZPKZ, zato je višje sodišče odločilo, da obdolženca po določilih petega odstavka 144. člena ZP-1 oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.