VSL sklep PRp 1183/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

Storilec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani kot neutemeljen zavrnilo zahtevek zagovornikov po povrnitvi stroškov postopka.

Proti sklepu sta zagovornika vložila pravočasno pritožbo. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obdolžencu prizna priglašeno nagrado in stroške njegovega zagovornika ali podrejeno razveljavitev sklepa. Sodišče je navedlo, da tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov in da se v konkretni zadevi ne da izločiti priglašenih stroškov iz skupnih stroškov, vendar je tak sklep nepravilen in nezakonit. Obdolženec je s pritožbo tako rekoč v celoti uspel glede na to, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo PRp 766/2011 z dne 14. 7. 2011 v 1. točki izreka ugodilo pritožbi zagovornika in je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stranski sankciji tako, da se obdolžencu ni izrekla. V kolikor obdolženi pritožbe ne bi vlagal, bi kot pravnomočna obveljala nezakonita odločitev, ki bi nedopustno posegla v njegov pravni položaj. Zakon o prekrških (ZP-1) v 14. poglavju dejansko ne ureja predmetne situacije oziroma v 144. členu določa le, da mora stroške plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, vendar v določbi 147. člena ZP-1 določa tudi, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena ZP-1. Predmetni oziroma priglašeni stroški pa so nastali zaradi zastopanja obdolženca pred višjim sodiščem in so bili stroški upravičeni, potrebni in nujni, saj se je le zaradi vložitve pritožbe vzpostavilo zakonito stanje. Postopek o prekršku sicer ni bil ustavljen (da bi že na podlagi četrtega odstavka 144. člena stroški postopka bremenili proračun), je pa bilo pritožbi tako rekoč v celoti ugodeno. Ker je bil glede vprašanja izpostavljenega v pritožbi, postopek „ustavljen“ bi bilo mogoče reči, da stroški pritožbe zato bremenijo proračun. Pravno naravo stroškov postopka o prekršku pa je potrebno po oceni obdolženca iskati tudi v splošnih pravilih obligacijskega prava ter je obdolženec, ko so njegovi stroški posledica upravičenega, nujnega in potrebnega opravila, upravičen zahtevati njihovo povračilo. S pritožbo zato zahteva, kot je navedel zgoraj in predlaga, da mu sodišče poleg že priglašenih stroškov prizna še povračilo stroškov te pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se ne priznajo priglašeni stroški zagovornikov, pravilna in zakonita iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. Stroški postopka so po določilih prvega odstavka 143. člena (7. točka prvega odstavka) med drugim nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Kdo plača stroške postopka, pa določa 144. člen in splošno načelo je (prvi odstavek 144. člena ZP-1), da plača stroške postopka tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Izjema od tega načela je določilo četrtega odstavka 144. člena ZP-1, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. Pravna podlaga za to, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika iz 7. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 bremenijo proračun, je torej zgolj in edino ustavitev postopka o prekršku. Ker je bil obdolženec v konkretnem primeru spoznan za odgovornega storitve prekrškov in so mu bile tudi izrečene sankcije za prekršek, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da mora po določilih prvega odstavka 144. člena ZP-1 plačati stroške postopka (torej tudi stroške nagrade in potrebnih izdatkov svojega zagovornika). Da nagrada in stroški zagovornika bremenijo proračun zgolj v primeru ustavitve postopka kaže tudi določilo tretjega odstavka 145. člena ZP-1: „zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek“. Zahtevek zagovornikov v konkretni zadevi, ko postopek sploh ni bil ustavljen, je tako neutemeljen ter je bil iz tega razloga tudi pravilno zavrnjen. Prvostopno sodišče je v razlogih sklepa sicer navajalo tudi določilo drugega odstavka 144. člena ZP-1, vendar povsem po nepotrebnem glede na to, da v konkretnem primeru niti s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 766/2011 z dne 14. 7. 2011 postopek ni bil ustavljen. Glede na to, da so določbe glede stroškov postopka v določilih ZP-1 povsem jasne, se višje sodišče niti ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo splošna pravila obligacijskega prava. Določilo 147. člena ZP-1 (ki ga med drugim omenja pritožba) pa sicer določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče, vendar to tudi ne pomeni, da bi bila to pravna osnova za povračilo stroškov zagovorniku; temveč na tej pravni podlagi (kadar višje sodišče v celoti ali deloma odloči v obdolženčevo korist) ne določi obveznosti plačila sodne takse niti morebitnih drugih stroškov, ki bi nastali pri odločanju tega sodišča.

Ker je edini pravni temelj za priznanje nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika v breme proračuna zgolj določilo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 „stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun“ in v konkretni zadevi postopek ni bil ustavljen za nobenega od obravnavanih prekrškov, je skladno z določilom prvega odstavka 144. člena ZP-1 prvostopno sodišče pravilno odločilo, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

Glede na navedeno je višje sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi določil 147. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki jo bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom in skladno z določili Zakona o sodnih taksah sodišče prve stopnje.