145. člen ZP-1

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Ker tudi ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za odmero stroškov postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti odločbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti pravnomočno odločbo, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Zoper odločitev okrajnega sodišča o stroških postopka v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dopustno pravno sredstvo.

Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V tem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe ali sklepa nima dovolj podatkov. Torej kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu - višini stroškov dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče. V določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, je enaka procesna situacija izrecno urejena v določbi drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V navedeni določbi je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o viši

Za izdajo sklepa, s katerim sodišče odloči o stroških postopka, katerih višina je ugotovljena po izdaji sodbe o prekršku, so odločilne ugotovitve o tem, ali je obdolžencu bila izrečena sankcija za storjeni prekršek, ali mu je s sodbo o prekršku bilo naloženo plačilo stroškov postopka, ali je sodišče s sodbo odločilo tudi, da bo o stroških postopka, katerih višina do izdaje sodbe ni bila znana, odločilo s posebnim sklepom, ali gre za stroške, ki jih je mogoče v skladu s 143. členom ZP-1 šteti za stroške postopka in ali je bila višina teh stroškov sodišču znana po izdaji sodbe.

Načeloma stroške izvršitve izrečene sankcije povzroči storilec, v prvi vrsti s samo storitvijo prekrška, kot tudi s samo potrebo po prisilni izterjavi. Zato je načeloma pravilno stališče, da je tudi stroške izvršitve sankcije dolžan kriti tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek tj. storilec. V konkretni zadevi pa je potrebno upoštevati, da je zahteva za priznanje in izvršitev bila umaknjena šele po vloženi pritožbi. Ne glede na razlog, ki je pristojni organ države izdaje privedel do odločitve za umik predloga za priznanje in izvršitev, je dejstvo, da je z vložitvijo predloga in izdajo sklepa o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje nastala potreba po uveljavljanju pravnih sredstev zaradi zaščite storilčevega pravnega položaja, s tem pa so storilcu nastali stroški zastopanja po zagovorniku, kar po svoji naravi predstavlja materialno škodo. V nasprotju z načelom pravne države bi bilo, če bi storilec kljub izkazani potrebi in uspešnosti pravnega sredstva ter ustavitvi postopka izvrševanja, moral sam trpeti stroške zastopanja v neutemeljeno vodenem postopku zoper njega

Ker stroški strokovnega pregleda in zdravniškega pregleda z odvzemom krvi oziroma urina niso nastali v postopku o prekršku zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ali zaradi njega in tudi niso izdatki, ki so za potrebe postopka nastali pred njegovo uvedbo ali po njegovi zaključitvi, jih obdolženec ni dolžan plačati.

Ker sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških postopka o prekrških in v izreku sodbe tudi ni odločilo, kdo je stroške dolžan plačati, je kršilo prvi odstavek 138. člena in prvi odstavek 145. člena ZP-1 na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Sodišče je v izreku izpodbijane sodbe odločilo zgolj, da bodo stroški postopka odmerjeni v skladu s 7. točko 5. člena v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko 2. člena ZST-1. Kljub temu, da so v postopku nastali tudi drugi stroški, sodišče o teh v izpodbijani sodbi ni odločilo, ampak se je zgolj sklicevalo na določbe ZST-1, ki ne more biti podlaga za naložitev v plačilo drugih stroškov postopka o prekršku, razen sodne takse. V obrazložitvi sodbe je sodišče sicer navedlo, da je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 in 143. členom ZP-1 dolžan plačati stroške postopka, a je hkrati navedlo, da bodo le-ti odmerjeni na podlagi ZST-1.

Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku sodbe o prekršku, s katero je odločilo tudi o obveznosti plačila stroškov postopka, navesti, da mora obdolženka plačati vse stroške pritožbenega postopka in sodno takso ter da bo o ostalih stroških pritožbenega postopka, katerih višina ob izdaji sodbe o prekršku ni bila znana, sodišče odločilo s posebnim sklepom. Ker tega izrek sodbe o prekršku z dne 7. 8. 2015 ne vsebuje, obdolženki ni mogoče naložiti v plačilo tudi stroškov toksikološke preiskave kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov

Zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. To pa ne pomeni, da se zahtevka ne bi smelo podati že pred končno odločitvijo.

Pravilna je ugotovitev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče v obravnavanem primeru o stroških postopka ni odločilo, ker odločitve o njih ni zapisalo v izreku sodbe. Vendar pa uveljavljane kršitve Vrhovno sodišče ne more odpraviti z razveljavitvijo obsodilnega dela izpodbijane pravnomočne sodbe, kakor predlaga vložnik, ker sodišče ob ponovnem odločanju o prekršku ne bi moglo odločiti o delu stroškov, ki se nanašajo na prekrška, v zvezi s katerima je bil postopek ustavljen. Vrhovno sodišče pa izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti ne more razveljaviti, ne da bi s tem ravnalo v škodo storilca prekrška, ter s tem kršilo določbo dvanajstega odstavka 65. člena v zvezi s 171. členom ZP-1.

Izvršitelj ima prav, da v primeru kasnejšega uveljavljenja stroškov ne more biti prikrajšan za pravico do povrnitve le-teh, vendar ne iz vnaprejšnjega plačila iz sredstev proračuna. Lahko jih uveljavlja le neposredno od tistega, ki je stroške povzročil.

Ker je bil postopek glede prekrška, v zvezi s katerim je bilo zaseženo motorno vozilo, ustavljen, stroški postopka v zvezi z zasegom in hrambo začasno zaseženega vozila bremenijo proračun.

Iz določil ZP-1 jasno izhaja, da nagrada in izdatki zagovornika bremenijo proračun zgolj v primeru ustavitve postopka o prekršku.

ZP-1 ne določa, da stroški v zvezi s hrambo zaseženih in odvzetih predmetov, nastali po pravnomočno končanem postopku o prekršku, ali stroški, ki nastanejo s prodajo odvzetih predmetov, izrečenih kot stranska sankcija, sodijo med stroške postopka, ki jih je dolžan plačati tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se vsi stroški, ki jih je dolžan plačati obdolženec, zmanjšajo za kupnino, saj je denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov, prihodek države.

Stroški hrambe zaseženega vozila, ki so nastali po pravnomočnosti sodbe o prekršku, ko je postopek o prekršku končan, do oddaje le-tega v uničenje, niso stroški postopka o prekršku, temveč stroški postopka izvršitve sodbe, ki jih ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu.