VSRS Sodba XI Ips 60197/2012-263

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega E. B. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo (osumljenčeve zagovornice) zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčeva zagovornica je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 201., 202. in prvega odstavka 383. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje preiskovalnemu sodniku.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je v izpodbijanem sklepu utemeljen sum obrazložen, zagovornica pa s tem v zvezi pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja; enak nedovoljen razlog zagovornica uveljavlja tudi z navedbami o protispisnosti obrazložitve o obstoju pripornih razlogov; ter da se je zunajobravnavni senat seznanil z vsemi pritožbenimi navedbami. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika obdolžencu nezakonito vročen, saj je slednji, kot izhaja iz njegovega zagovora, od 7. 12. 2012 živel v Sloveniji na naslovu stalnega bivališča. Zato bi moralo sodišče obdolžencu vročati sklep na naslov stalnega bivališča, česar pa po zatrjevanju vložnice niti ni poskusilo. Obvestilo policije, da obdolženca ni na naslovu stalnega bivališča, po mnenju vložnice obdolžencu ne more odvzeti pravice do osebnega vročanja pisanj.

6Iz kazenske ovadbe Policijske uprave Celje, Sektorja kriminalistične policije, z dne 26. 10. 2012 je razvidno, da so policisti osumljene M. A., E. B., A. A., D. A. in M. M. večkrat iskali na naslovih, na katerih imajo prijavljena stalna oziroma začasna prebivališča. Policisti nobenega od osumljencev na njihovih naslovih niso našli oziroma jih niso uspeli izslediti, zato so za njimi razpisali policijsko iskanje. Iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 25. 12. 2012 je razvidno, da so policisti osumljenega B. po dalj časa trajajočem vztrajnem skrivanju in izmikanju policistom in kriminalistom dne 24. 12. 2012 izsledili pri kontroli cestnega prometa in mu na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP odvzeli prostost. Okrožno sodišče v Celju je sklep o preiskavi I Kpr 60197/2012 izdalo 7. 12. 2012 in odredilo, da se ga obdolženemu B. vroči s pritrditvijo na oglasno (pravilno: sodno) desko. Glede na to, da je bil na begu in nedosegljiv organom pregona, ni pa imel zagovornika, mu sodišče sklepa o preiskavi ni moglo osebno vročiti. Zato je sodišče utemeljeno, na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP, sklep o preiskavi pritrdilo na sodno desko, po osmih dneh od dneva pritrditve pa je nastopila pravna fikcija, da je bil sklep obdolžencu vročen in je bil s tem tudi seznanjen z vsebino sklepa. S tem v zvezi zagovornica sicer ne izrecno ne po vsebini ne navaja, kršitev katere od določb kazenskega postopka o vročanju sploh uveljavlja, prav tako ne zatrjuje vpliva uveljavljane kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora.

7Nadalje se po zatrjevanju vložnice preiskovalni sodnik ni opredelil do drugih dokazov, izvedenih med preiskavo, to je do izpovedb R. O., M. P., I. A., J. M., A. B., F. B., E. D. in ostalih zaslišanih prič. Iz njihovih izpovedb po oceni zagovornice ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, z njihovimi izpovedbami je sum kvečjemu izključen, s čimer je potrjena resničnost oškodovančeve izpovedbe v preiskavi. Po mnenju vložnice je bilo stališče zunajobravnavnega senata, zapisano v sklepu z dne 27. 12. 2012, pravilno, češ da je treba upoštevati vse relevantne okoliščine, ki so nastale po uvedbi preiskave, kar pomeni, da pravnomočni sklep o preiskavi ne zadosti standardu utemeljenega suma.

8Vložnica ne more uspeti s podajanjem lastne ocene izpovedb v preiskavi zaslišanih prič in zaključevanjem, da utemeljen sum ni podan. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena (drugi odstavek 420. člena ZKP). Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora je razvidno (stran 6), da je preiskovalni sodnik upošteval tudi izpovedbe prič, ki jih izpostavlja vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter zaključil, da njihove izpovedbe, upoštevaje tudi oškodovančevo izpovedbo, ki se razlikuje od njegovih navedb, podanih v zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe, utemeljenega suma (zaenkrat) ne morejo omajati.

9Vložnica vidi kršitev določb 201. in 202. člena ZKP tudi v tem, da se predlog državnega tožilstva za odreditev pripora sklicuje le na predkazenski postopek in sklep o preiskavi, pri čemer pa se državno tožilstvo „ne opredeljuje do okoliščin, ki izvirajo iz sodnega spisa“. Vložnica meni, da je preiskovalni sodnik prevzel vlogo tožilca, saj naj predlog državnega tožilstva za odreditev pripora ne bi bil obrazložen (202. člen ZKP). Okrožni državni tožilec bi se po zatrjevanju vložnice moral opredeliti tudi do dokazov, „izvedenih“ v preiskavi, „kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno v zakonsko predpisani meri“. Do te, že v pritožbi uveljavljane kršitve, naj se zunajobravnavni senat ne bi opredelil, zato vložnica s tem v zvezi uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 383. člena ZKP. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta po vložničinem zatrjevanju širila razloge za utemeljen sum mimo predloga državnega tožilca, zato naj bi bili v obdolženčevo škodo kršeni tudi določbi 22. in 29. člena Ustave. Obdolžencu naj bi stala nasproti tako državno tožilstvo kot sodišče. Izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika po vložničinem mnenju temelji na dejstvih, o katerih se obramba ni mogla izjaviti, ker niso bila navedena v predlogu državnega tožilca za odreditev pripora. S tem v zvezi vložnica še meni, da odločitev preiskovalnega sodnika in zunajobravnanega senata pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila obtožnica prekoračena oziroma naj bi bil prekoračen predlog za odreditev pripora.

10Takim navedbam vložnice ni mogoče slediti. Iz zapisnika o pripornem naroku po 204. a členu ZKP Okrožnega sodišča v Celju I Kpr 60197/2012 z dne 25. 12. 2012 je razvidno, da je okrožni državni tožilec predlagal odreditev pripora zoper obdolženca zaradi obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, v spis je vložil pisno obrazložen predlog, poleg tega je pisni predlog v navzočnosti obdolženca in njegove zagovornice (ter preiskovalnega sodnika) tudi na glas prebral. Predlog za odreditev pripora je bil obdolžencu nemudoma preveden v jezik, ki ga razume, obdolženec pa je izjavil, da predlog razume. Predlog državnega tožilca za odreditev pripora je torej obrazložen, zato določba prvega odstavka 202. člena ZKP ni bila kršena. Tako iz omenjenega zapisnika o pripornem naroku kot iz zahteve za varstvo zakonitosti je še razvidno, da se je obdolženčeva zagovornica že po podaji predloga za odreditev pripora izjavila o vsebini izpovedb prič, zaslišanih v preiskavi. Zato vložničino zatrjevanje, da se obramba ni mogla izjaviti glede novih okoliščin, to je do izpovedb v preiskavi zaslišanih prič, ni utemeljeno. Iz sklepa zunajobravnavnega senata je razvidno, da se je senat seznanil z vložničino pritožbeno navedbo o prekoračitvi pooblastil preiskovalnega sodnika (sklep, stran 2). Zunajobravnavni senat je dolžan presoditi vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, do njih zavzeti stališče in jih obrazložiti. Do pravno nerelevantnih navedb se zunajobravnavni senat ni dolžan opredeliti. Kot tak je oceniti tudi omenjen vložničin očitek, pa tudi iz nadaljnje obrazložitve sklepa je po vsebini razvidno, da zunajobravnavni senat take vložničine teze ne sprejema.

11V zvezi s pripornima razlogoma begosumnosti in ponovitvene nevarnosti vložnica meni, da je odločitev preiskovalnega sodnika protispisna, ker obdolženec trdi, da se je v Slovenijo vrnil okoli 24. 11. 2012. To dokazujejo tudi „v spisu nahajajoči se prehodi državne meje“. Obdolženec je tudi povedal, da 15. 10. 2012 sploh ni bil več v Sloveniji, ta trditev pa nasprotuje zaključku sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Vložnica z izhajanjem iz obdolženčeve izjave, ki jo je 24. 12. 2012 podal pred policijo, in z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam pravnomočnega slepa o odreditvi pripora v zvezi z obstojem pripornih razlogov ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Če bo za obdolženega E. B. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.