VSL sklep II Cp 1453/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta v petnajstih dneh nerazdelno dolžna tožečim strankam plačati znesek 87.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 do plačila. Tožencema je še naložilo, da sta tožečim strankam dolžna povrniti pravdne stroške v višini 4.465,96 EUR s pp.

2Zoper sodbo se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007; UPB-3; ZPP) pritožujeta toženca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi toženec darilo zavračal. Prvi toženec je darilo sprejel, a je s samim dvigom denarja le nekoliko odlašal, kar pa ne pomeni, da darila ni sprejel. Sodišče prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je prvi toženec darilo zavračal, ni izvedlo nobenega dokaznega postopka, temveč je le napačno povzelo navedbe tožencev iz odgovora na tožbo in iz nadaljnjih vlog. Darovalec se je zavezal na prvega toženca neodplačno prenesti denarna sredstva, ki jih je imel na svojem bančnem računu na katerem je bil prvi toženec pooblaščen, pri čemer se je prvi toženec s tem strinjal in darilo dne 18. 2. 2009 tudi dokončno sprejel na način, da je denar iz bančnega računa darovalca dvignil. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da med pokojnikom in prvim tožencem ni bil sklenjen sporazum glede višine darila oziroma, da naj bi bil predmet obveznosti nedoločljiv. Toženca sta že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da je pokojni darovalec prvemu tožencu podaril denar, ki se je nahajal na bančnem računu darovalca, na katerem je bil prvi toženec pooblaščen. Jasno je, da je darovalec mislil celoten znesek na svojem računu. Višina darila je bila torej povsem določena, dejstvo pa je, da je prvi toženec sprejel darilo v višini 87.000,00 EUR. Pritožnik tudi opozarja, da je podal obsežne pripombe na izvedeniško mnenje psihiatra dr. M. P., o katerih pa se sodišče ni izreklo, prav tako pripomb ni poslalo izvedencu v dopolnitev. Izvedenec pri izdelavi izvedeniškega mnenja za ugotovitev darovalčeve neprištevnosti ni uporabil niti enega medicinsko podprtega podatka, iz katerega bi izhajalo, da pokojnik v času od januarja 2009 do svoje smrti ne bi bil sposoben izraziti svoje volje ter se zavedati posledic svojega ravnanja. Pritožba nadalje opozarja, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 538. člena Obligacijskega zakonika. S strani darovalca namreč ni šlo za obljubo darila, pač pa je bila darilna pogodba sklenjena. Darovalec je z ustno darilno pogodbo dejansko na obdarjenca takoj prenesel podarjene stvari oziroma mu je takoj dal možnost, da s podarjenim denarjem prosto razpolaga. Postavlja pa se tudi vprašanje pasivne legitimacije drugega toženca, saj je bila darilna pogodba sklenjena samo s prvim tožencem. Povsem v presoji prvega toženca je bilo, kakšen denarni znesek bo nakazal drugemu tožencu. Pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ni primerno obrazložilo, zakaj je to storilo.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožencema v postopku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sporna in odločilna dejstva je prvo sodišče ugotavljalo le na podlagi listin v spisu ter na podlagi izvedeniškega mnenja, medtem ko je dokazne predloge z zaslišanjem strank in prič zavrnilo brez argumentirane obrazložitve, ob tem, da je toženi stranki očitalo, da ni dokazala obstoja darilne pogodbe, obsega darila (višine denarnih sredstev) in datuma sklenitve darilne pogodbe. S tem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo tudi iz tega razloga potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da so tožniki edini zakoniti dediči po pokojnem J. T., ki je umrl dne 20. 2. 2009. Predmet dedovanja so bila, med drugim, tudi pokojnikova denarna sredstva na bančnem računu, kjer je kot pooblaščenec nastopal prvi toženec, ki je dva dni pred smrtjo pok. J. T. iz njegovega bančnega računa prenakazal 87.000,00 EUR na svoj bančni račun. Prvi toženec je nato polovico navedenih denarnih sredstev v mesecu februarju 2009 nakazal drugemu tožencu. Tožniki menijo, da je prvi toženec svoj položaj pooblaščenca zlorabil ter neupravičeno nakazal denarna sredstva iz zapustnikovega osebnega računa na svoj račun, pri navedenem ravnanju protipravne prisvojitve pa je sodeloval tudi drugi toženec, saj sta se toženca v zvezi s svojim protipravnim dejanjem dogovorila, da bosta drug drugemu služila za pričo. Tožniki torej trdijo, da med pokojnikom in tožencema darilna pogodba ni bila sklenjena. Iz trditvene podlage tožencev pa izhaja, da je pokojni J. T. v septembru 2008 za razpolaganje s sredstvi na svojem računu pooblastil prvega toženca, da bi zanj plačeval tekoče stroške. Ob priliki obdaritve M. L. je pokojni J. T. prvemu tožencu dal nalog za prenakazilo denarja iz svojega bančnega računa na račun obeh obdarjencev.

6Med pravdnimi strankami je torej sporno, ali je bila med pokojnikom ter prvim tožencem veljavno sklenjena darilna pogodba. Pojem darilne pogodbe je opredeljen v 533. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. To je pogodba, s katero se ena oseba (darovalec) zaveže prenesti na drugo osebo (obdarjenca) lastninsko ali drugo pravico, ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da morajo biti za sklenitev darilne pogodbe izpolnjene predpostavke, kot so določene za sklenitev posla na sploh. Pogodbeni stranki se morata sporazumeti o bistvenih elementih darilne pogodbe, poleg tega pa morata biti stranki poslovno sposobni, imeti morata pravo voljo, posel mora biti mogoč in dopusten, izjava volje pa mora biti v primeru iz prvega odstavka 538. člena OZ podana v posebni obliki. Zmotno pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo biti naročilo pokojnika prvemu tožencu za prenakazilo sredstev iz njegovega računa na račun prvega toženca dano v pisni obliki, da bi lahko bilo veljavno. Res darilna pogodba ne nastane z golim konsenzom pogodbenih strank, ampak samo, če je sklenjena v strogi obliki, ali če je darilo dejansko izročeno. Gre za ločevanje med darilno obljubo in realno daritvijo. Če darovalec premično stvar ali pravico prenese na obdarjenca tako, da lahko ta z njo prosto razpolaga, obličnost v pisni obliki ni potrebna (glej pravno mnenje občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč VSH GŽ 3347/76 z dne 7.10.1976). V konkretnem primeru je bil obdarjenec formalno za (neomejen) dvig denarja iz zapustnikovega računa predhodno že pooblaščen in naj bi mu bila s sklenitvijo zatrjevane darilne pogodbe podarjena stvar dejansko izročena na način, da je obdarovanec z njo lahko prosto razpolagal (torej novega pisnega pooblastila ne bi potreboval). Sicer pa tudi v primeru, če se stranki neoblično sporazumeta o sestavinah darilne pogodbe in darovalec ne prenese obljubljene pravice na obdarjenca, je njegova obveznost nepopolna - naravna obveznost. Obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve. Vendar tudi darovalec ne more zahtevati nazaj darila, danega kot izpolnitev naravne obveznosti, ki je nastala z darilno obljubo (192. člen OZ, glej B. Podgoršek, Obligacijski zakon s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, stran 480 do 482).

7Darilna pogodba je dvostranski pravni posel, saj OZ zahteva, da obdarjenec izjavi, da darilo sprejme. Gre lahko tudi za molče dano izjavo s tem, ko obdarjenec darilo molče sprejme. Zakon tudi ne določa izjem glede časovnega obdobja, kdaj mora obdarjenec izjaviti, ali darilo sprejema. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožena stranka sprejem darila zavračala. Iz navedb tožene stranke namreč ne izhaja, da je sprejem darila zavračala, temveč izhaja, da je prvi toženec z dvigom denarja odlašal (glej list. št. 13), da sta oba obdarjenca darilo sprejela (glej list. št. 32b, druga pripravljalna vloga tožene stranke z dne 10. 12. 2010) ter, da sta toženi stranki iz svojih osebnih razlogov odlašali z dvigom denarnih sredstev na računu zapustnika (glej pripombe na izvedeniško mnenje tožene stranke z dne 24. 6. 2011, list. št. 79).

8Po mnenju pritožbenega sodišča je predmet obveznosti določljiv tudi v primeru, da darovalec obdarjencu podari vsa denarna sredstva, ki se nahajajo na računu obdarjenca, čeprav ne navede, kolikšna je točna višina teh sredstev. Seveda je težko dokazno breme tako glede obstoja kot glede predmeta neoblično sklenjene darilne pogodbe na toženi stranki, in je logičen pomislek sodišča prve stopnje, da bi pokojnik že 12. 11. 2008 nameraval vsa svoja razpoložljiva denarna sredstva pokloniti prvemu tožencu, zaradi česar mu na razpolago ne bi ostala ustrezna denarna sredstva za lastne pričakovane in nepričakovane stroške, vendar pa bo sodišče prve stopnje šele po popolno izvedenem dokaznem postopku na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP, lahko sprejelo odločitev, katera dejstva je šteti za dokazana.

9Utemeljeno pritožnik opozarja tudi, da je ob graji pisnega izvedeniškega mnenja in obrazloženih pripombah na mnenje na mestu zaslišanje izvedenca ali pa dopolnitev mnenja. Če se stranka tudi po dopolnitvi z mnenjem ne bo strinjala, lahko sodišče zaključi, da je mnenje sprejemljivo in popolno, vendar pa bo moralo za to ugotovitev navesti tehtne in razumne argumente.

10Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 131. člena OZ, mora oškodovanec, da bi z zahtevkom za povrnitev škode uspel, dokazati splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročno zvezo in škodo). Če je potencialnih povzročiteljev iste škode več, mora oškodovanec po navedenem splošnem pravilu za vsakega od povzročiteljev dokazati tako protipravnost njegovega ravnanja kot tudi vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. V primeru, kadar isto škodo povzroči več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev, določenih v 186. členu OZ. V teh primerih pa oškodovancu ni potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega potencialnega povzročitelja in nastalo škodo. Glede ugovora pasivne legitimacije drugega toženca se je tožeča stranka smiselno sklicevala na odškodninsko odgovornost drugega toženca na podlagi 186. člena OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da mora tožeča stranka podati trditveno podlago in dokazati splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, prav tako pa tudi, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti in jo bo zato sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati, da v tem okviru dopolni svoje navedbe.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče po zaslišanju pravdnih strank ter po izvedbi morebitnih drugih dokazov o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

12Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve izpodbijane odločbe in temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.