VSL sklep III Ip 5364/2012

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o izvršbi z dne 19. 2. 2007 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo.

2Zoper sklep so se upniki po pooblaščencu pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Bistveni pritožbeni očitek je napačna uporaba materialnega prava, ker je sodišče utemeljilo odločbo na določbah uredbe kot lex specialis nasproti zakona kot lex generalis. Po ustavnopravni ureditvi uredba kot podzakonski akt ne more spreminjati zakonske ureditve. Trdijo, da Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju ZIOOZP) ne vsebuje ureditve, da je za obračun obresti pomemben dan izdaje obveznic, pri čemer se sklicujejo na 3. člen tega zakona. Navajajo, da je o problematiki že odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije in da podzakonski predpis ne more predstavljati deregulative, celo tako pomembne, da se oblikuje v „matematiki“ konkretnega primera tako bistvena razlika. Odklanjajo navajanje v izpodbijani odločbi, da je njihova vloga nekonkretizirana. Stališče je popolnoma jasno in mu je priložen tudi bančni izračun, ki pokaže zelo drugačno vrednostno situacijo, kot izhaja iz stališča dolžnika, izvedeniškega mnenja in zlasti iz izpodbijane odločbe. Zatrjevanje sodišča, da je argument upnika: „s pomanjkljivo navedbo citirane pravne podlage“, je nesprejemljivo in predstavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. alinee drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa gre tudi za kršitev po prvem odstavku istega člena, ker je sodišče obšlo določilo 285. člena ZPP in če je karkoli nejasnega, udeležencem v postopku ni predstavilo na način, da bi le-ti lahko ustrezno reagirali. Očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker sodišče stranki ni dalo možnosti, da bi z obravnavanjem, z zaslišanjem izvedenke, stranke dobile pojasnilo izvedenca, zakaj izvedeniško mnenje kljub izrecni zahtevi upnikov nima obračuna, ki bi izhajal iz neposredne uporabe zakona. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravila o razmerju med splošnimi (lex generalis) in posebnimi predpisi (lex specialis) so interpretacijska pravila, ki jih v konkretnem primeru, ko gre za razmerje med zakonom in uredbo, ni moč uporabiti. Vendar pa zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da zakon kot lex generalis predvideva določnejšo ureditev zakonskih določb v posebni uredbi, ki jo kot lex specialis sprejme Vlada RS, ne pomeni niti kršitve materialnega prava niti kršitve postopka, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. ZIOOZP kot močnejši predpis prepušča uredbi kot podzakonskemu predpisu izvedbo zakonskih določb glede izplačevanja glavnice in obresti za obveznice. ZIOOZP v petem odstavku 3. člena določa, da za čas od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje do izdaje obveznic pripadajo upravičencem obresti v višini, ki velja za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev, in se te obresti pripišejo odškodnini, navedeni v pravnomočni odločbi. V drugem odstavku 8. člena pa pooblašča Vlado RS, da z uredbo določi način določitve višine obresti iz petega odstavka 3. člena tega zakona in postopek pripisa teh obresti k odškodnini, navedeni v pravnomočni odločbi o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje. Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju Uredba) je določila način določitve višine obresti iz petega odstavka 3. člena ZIOOZP v 15. členu, ki je bil tudi podlaga za obračun terjatve v konkretnem primeru.

5Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da naj bi Uredba spremenila zakonsko določbo v delu, v katerem določa, da se obresti izračunajo po obrestni meri za vloge na vpogled, ki jih priznavajo tri največje banke v državi, na dan izdaje obveznic. ZIOOZP v petem odstavku 3. člena postavlja okvirno določbo o višini obresti, medtem ko (konkretni) način določitve višine prepušča Uredbi (drugi odstavek 8. člena). To je upoštevano v določbi 15. člena Uredbe, pri čemer določitev dneva izdaje obveznic kot tistega trenutka, na katerega je vezana obrestna mera, sodi v okvir načina določitve višine obresti.

6Pritožniki se le pavšalno sklicujejo na odločanje Ustavnega sodišča o navedeni problematiki, ne povedo pa, katere odločitve imajo v mislih, oziroma da bi Ustavno sodišče (skladno z njihovim stališčem) presojalo ustavnost in zakonitost 15. člena Uredbe. Je pa Ustavno sodišče v sklepu U-I-246/99 z dne 5. 4. 2001 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe. Opredelilo se je tudi do ustavnosti 8. člena ZIOOZP, v 6. točki obrazložitve pa zapisalo, da Uredba upošteva zakonsko določbo o petnajstletnih obrokih kot tudi določbi o višini obrestne mere in pripisovanju obresti (vključno z obrestmi za čas do izdaje obveznic po petem odstavku 3. člena ZIOOZP), ki so obračunane do izplačila prvega letnega obroka. Res pa je Ustavno sodišče v odločbi U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999 odpravilo 13. člen Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur. l. RS, št. 61/96), ker je ugotovilo, da je ta določba spremenila ureditev, kot je določena v 45. členu Zakona o denacionalizaciji in 7.b členu Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu. Vendar pa se na odločitev v navedeni odločbi v tej izvršilni zadevi ni utemeljeno sklicevati, saj odločba obravnava drugačen primer.

7Ob pravilni uporabi določbe 15. člena Uredbe (kar kot edino sporno v obravnavanem primeru izpostavljajo upniki) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dolžnica uspela dokazati, da je terjatev iz izvršilnih naslovov izpolnila, zaradi česar je njenemu ugovoru ugodilo. Ugotovitev temelji tako na dolžničinih trditvah in dokazih, kot tudi na izvedenskem mnenju, torej na dokazu, ki so ga predlagali upniki.

8Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga upnikov v vlogah pomanjkljiva, in se sklicuje na pravilno in podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na pritožbeni očitek pa še dodaja, da upniki že v predlogu za izvršbo niso opredelili zahtevka tako, da bi bilo razvidno, da izterjujejo terjatev le v obsegu, ki presega že izpolnjeno. Tega niso konkretno opredelili niti v odgovoru na ugovor, kateremu so le priložili obračune obresti Banke Koper d.d., Banke Celje d.d. in Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, ne da bi pojasnili razliko med temi izračuni in obsegom izpolnitve s strani dolžnice in ne da bi sami podali obračun višine obresti na način, kot ga uveljavljajo s sklicevanjem na peti odstavek 3. člena ZIOOZP, pa čeprav je bilo trditveno in dokazno breme za nasprotovanje ugovoru v odgovoru nanj na strani upnikov. Na naroku dne 10. 3. 2008 so pojasnili, da so poskušali pri treh bankah v Sloveniji pridobiti informativni prikaz upravičenja, ki je izhajal iz tedaj še nepravnomočne sodne odločitve (pri čemer niso niti zatrjevali, da bi šlo za razvrstitev bank v skladu z drugim odstavkom 15. člena Uredbe), in da po prejemu predstavitve, ki je bila v bistvenem razkoraku z realizacijo po odločbi, preverjanje zapleta oziroma nejasnosti ni dalo rezultata. Zato so vztrajali pri predlogu iz odgovora na ugovor, da se postavi izvedenec finančne stroke, ki naj opravi izračun obveznosti. Navedeno kaže, da so se upniki že ob vložitvi predloga za izvršbo zavedali, da niso postavili jasnega zahtevka za izterjavo obveznosti v obsegu, ki so ga zasledovali, torej preko že izpolnjene obveznosti s strani dolžnice, zato je neutemeljen očitek absolutnih bistvenih kršitev postopka kot tudi kršitve 285. člena ZPP.

9Dokaz z izvedencem finančne stroke so upniki predlagali za ugotavljanje dejstev, ki jih niso navedli niti v predlogu za izvršbo niti v odgovoru na ugovor, torej za ugotavljanje višine terjatve, ki naj se v tem izvršilnem postopku še izterja, nanaša pa se na obresti, ki naj bi bile nepravilno izračunane. Pravilna je opredelitev sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza ni namenjena ugotavljanju obstoja relevantnih dejstev, temveč dokazovanju zatrjevanih konkretiziranih dejstev, in da z izvajanjem dokazov ni mogoče zapolniti pomanjkljive trditvene podlage. Kljub temu je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem izvedlo, niso pa upniki s tem mogli doseči zasledovanega cilja. Izvedenec ne more odgovarjati na vprašanje pravilne uporabe prava, saj je to naloga sodišča, prav tako pa tudi ni bila njegova naloga v tem postopku slediti zahtevi upnikov po drugačnem izračunu terjatve. Če so upniki menili, da dolžničin izračun ni bil pravilen, sami pa ga niso znali opraviti, bi morali (zaradi bremena trditvene podlage v predlogu za izvršbo že pred vložitvijo predloga) angažirati strokovnjaka, ki bi to delo zanje opravil.

10Iz prej navedenih razlogov tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Res ima stranka pravico sodelovati pri dokazovanju z zaslišanjem izvedenca, vendar pravica do obravnavanja v konkretnem primeru ni bila kršena, saj dejstva, ugotovljena v izvedenskem mnenju, v tem postopku med strankami niso bila sporna. Upniki namreč izračuna terjatve na podlagi Uredbe niti ne izpodbijajo, izpodbijajo uporabo Uredbe kot podlage za izračun obresti.

11Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).