VSL sodba in sklep I Cp 1540/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede predmetov navedenih v alinejah 30-36, 38-48, 55-58, 60, 63-70, 73: (mikrovalovne pečice, salamoreznice, mlinčka za kavo, stepalnika, seta nožev, jedilnega pribora , seta krožnikov, seta kuhinjske posode, cvrtnika, multipraktika, pralnega stroja, kuhinjskega sesalca, velikega sesalca, klimatske naprave, Hi-Fi glasbenega stolpa, televizijskega sprejemnika, ročne ure, mobilnega telefona, obleke in čevljev za kolo, smučarskega kompleta, loparjev za tenis, loparjev za namizni tenis, kovčka - potovalke, seta orodja, smuči, koles znamke X, mopeda, čelade, zimskih pnevmatik z litimi platišči ter osebnih dokumentov), ter v celoti v II. in VIII. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdita sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu I. točke izreka in sodba v izpodbijanem delu (III., IV., V. in VI. točka izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka) zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna izročiti tožniku njegove stvari, ki se nahajajo v stanovanju v IV. nadstropju stanovanjske hiše na ... in v pripadajoči kleti ali, ki jih ima kje drugje v dejanski oblasti, navedene v alinejah, in tožbo, ki se nanaša na podrejen zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna tožniku plačati 13.135,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 dalje (II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izročitev 40.000,00 SIT darilnih bonov trgovine E. in 8.429,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 dalje (III. točka izreka) in podrejen zahtevek za plačilo 166,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na podrejen zahtevek tožnika, po katerem bi mu morala plačati 8.429,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 dalje (V. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku (po nasprotni tožbi) in ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank poltovorno vozilo znamke VW Caddy 1,9 D, kombinirano vozilo Citroen Berlingo, osnovna sredstva (krožna žaga, kotna brusilka, brusilni stroj za parket, trije vrtalni stroji) in garaža na parcelni številki 2250/20 k.o. X vl. št. Y in da je na njem delež vsakega do ene polovice (VI. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na parc. št. 2250/20 k.o. X vl. št. Y (VII. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 2.620,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2Zoper sodbo (glede na obrazložitev pritožbe očitno tudi zoper sklep) se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je kršilo določbo petega odstavka 108. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Upoštevalo je dokaze, ki jih tožena stranka ni predložila niti v dodatnem osemdnevnem roku, ki ga je postavilo sodišče. Zavzelo je zmotno stališče, da bi moralo toženko opozoriti na zakonsko predpisane posledice zamude roka za dopolnitev nepopolne vloge, saj jo je zastopala pooblaščenka, odvetnica, ki je pravni strokovnjak. Po stališču sodne prakse (sklicuje se na sodbo I Cpg 1121/2011 z dne 1. 7. 2011) ni opozorilne dolžnosti sodišča, če stranko zastopa odvetnik. Sodišče prepozno predloženih dokumentov ne bi smelo upoštevati. Ne drži navedba sodišča, da odločitve nanje ni oprlo. Iz 22. in 23. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi domneve, da naj bi vozili (Volkswagen Caddy in Citroen Berlingo) obstajali v trenutku prenehanja ekonomske in življenjske skupnosti pravdnih strank. Sodišče ni izvedlo nikakršnih dokazov in je predpostavka dokazana le s predloženimi zavarovalnimi policami, ki pa so nedovoljen dokaz. Če pa ni odločilo na podlagi listin, je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Zmotno in v nasprotju z navedbami tožnika je zaključek sodišča v 26. točki obrazložitve sodbe, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da sporna garaža naj ne bi bila skupno premoženje. Garaža ni bila pridobljena iz sredstev, ki so bila pridobljena z delom, saj je denar zanjo podaril tožnikov oče. Sicer pa je v zemljiški knjigi kot lastnik garaže tudi vpisan oče. Razlogi sodbe nasprotujejo sami sebi in odločitvi. V skladu z zahtevo sodišča je tožnik prilagodil tožbeni zahtevek glede izročitve predmetov, sodišče pa je kljub temu odločilo, da zahtevek ni dovolj določen. Premičnine je individualiziral z navedbo barve, znamke in letnika predmeta, kar je na identičen način kot toženka (tožnica po nasprotni tožbi). Predmetov ni mogoče bolj podrobno individualizirati, gre za generične predmete, ki nimajo posebnih razlikovalnih znakov, posest nad predmeti, ki so predmet spora, pa je tožnik izgubil na podlagi samovoljne odločitve toženke. Podrobnejša oznaka posameznih predmetov ni mogoča in jih tožnik nima v posesti vse od leta 2004 dalje. V kolikor sodišče ne bi moglo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku za vračilo v tožbi navedenih premičnin, bi mu moralo, po prostem preudarku, nuditi pravno varstvo z določitvijo višine nadomestila zanje, kar je uveljavljal podrejeno. Sicer pa je sodišče samo ob ogledu 15. 3. 2011 ugotovilo, da je v stanovanju na …. klima Toshiba in da ostalih predmetov tam ni, toženka pa je trdila, da naj bi jih tožniku vrnila. Nedvomno je torej mogoče ugotoviti, za katere predmete gre in jih individualizirati. Sodišče bi moralo, v kolikor je menilo, da stvari še niso dovolj individualizirane, na to tožnika tudi izrecno opozoriti. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo zavrniti zahtevka za vračilo premičnin, ki bi lahko bile skupno premoženje, ker naj bi z njim uveljavljala že zahtevek za delitev skupnega premoženja, za katerega pa je pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Neutemeljeno se postavlja bivša zakonca v drugačen pravni položaj, kot ostale pravne subjekte in za tako razlikovanje ni pravne podlage. Nasprotuje pa tudi temeljnim ustavnim pravicam enakosti pred zakonom in enakemu varstvu pravic določenih s 14. členom in 22. členom Ustave RS. Ne drži, da tožnik terja delitev skupnega premoženja, zahteva le vzpostavitev zakonitega stanja, to je stanja, kot je obstajalo pred samovoljnim posegom toženke v posest tožnika na navedenih premičninah. Glede lastništva garaže se sklicuje na zakonsko domnevo, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo lastnik nepremičnine. Tudi, če bi v času razpada skupnosti garaža sodila v skupno premoženje, o njej ni več mogoče odločati, saj kot skupno premoženje ne obstoji več, ampak je v lasti tretje osebe. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da naj tožnik ne bi dal navedb v zvezi s tem, da garaža ne bi bila skupno premoženje pravdnih strank. Sicer pa bi moralo sodišče v okviru obveznega materialno-procesnega vodstva pozvati tožnika, da dopolni navedbe s pravno relevantnimi dejstvi. Povprašati bi moralo gospoda V. Č. starejšega, komu je bil namenjen denar, ki ga je dal tožniku za nakup garaže. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da nima pravovarstvenega interesa za vodenje postopka glede premičnin, ki so skupno premoženje. Poudarja, da se je opredelil le do prvih dvanajst postavk tožbenega zahtevka, glede ostalih predmetov, in podrednega zahtevka za plačilo vrednosti predmetov, pa ni nikoli izjavil, da mu ni do njih. Sodišče po eni strani ugotavlja, da je zahtevek tožnika premalo individualiziran, kar naj bi postalo jasno šele po tem, ko izvedenec predmetov ni mogel ustrezno oceniti, hkrati pa sodišče izvedencu ni dopustilo, da bi izvedel ogled stanovanja. Zmotna in napačna je tudi dokazna ocena sodišča glede denarja in darilnih bonov. Povsem običajno in logično je, da se glede na odmaknjenost dogodkov (sedem let) Z. ne more spomniti vseh podrobnosti prodaje strojev. Sodišče meša prodajo strojev s kreditom danim v letu 2001 v višini 5.000,00 DEM. Kredit je bil delno odplačan, delno pa je zato tožnik stroje Z. prodal po nižji ceni. Dejstvo, da sin za opisano transakcijo ni vedel, ne pomeni, da ni bila izvedena in da ni razpolagal z gotovino 8.000,00 EUR. Glede darilnih bonov za trgovino E., ki jih je prejel ob svoji 40. letnici v znesku 40.000,00 SIT, je sodišče nekritično sledilo toženkini izpovedbi. Toženka je nezakonito vstopila v prostore, v katerih je prebival, in ga praktično brez vsega postavila na cesto. Toženka je v predmetnem postopku očitno prikrivala dejansko premoženjsko stanje z namenom, da bi še naprej imela brezplačno pravno pomoč, spričo česar je mogoče sklepati, da tudi njena izpovedba v predmetnem postopku ni bila verodostojna in sodišče nanjo ne bi smelo opreti odločitve. Sklicuje se na dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011, ki je, po postopku ugotavljanja upravičenosti toženke do brezplačne pravne pomoči, toženki brezplačno pravno pomoč tudi odvzelo. Ob potrditvi, da je razpolagal z denarnimi sredstvi, s strani dveh prič oziroma tožnika in priče, ni mogoč zaključek, da s tem denarjem ni razpolagal.

3Pritožba zoper sklep je delno utemeljena, pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

4Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta bili tožba in nasprotna tožba združeni v skupno obravnavanje, zato bo v nadaljevanju V. Č. (tožnika po tožbi, toženca po nasprotni tožbi) poimenovalo kot tožnika, Z. Č. (toženko po tožbi, tožnico po nasprotni tožbi) pa kot toženko.

6Sodišče prve stopnje se na dokaze, ki jih toženka, kot sicer pravilno navaja pritožnik, ni predložila na prvem naroku in tudi ne v roku, ki ga je postavilo sodišče, ni oprlo, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (očitana kršitev določbe petega odstavka 108. člena ZPP) ni podana. Posledično je odveč pritožbeno razlogovanje o tem, ali bi bila dolžnost sodišča, da toženko, ki jo je zastopala odvetnica, opozori na posledice zamude roka ali ne. Tovorno vozilo znamke Volkswagen tip Caddy sodišče šteje za skupno premoženje (22. točka obrazložitve), (a) ker toženec ni ugovarjal, da ne sodi v skupno premoženje, (b) ker ni trdil, da bi bilo vozilo uničeno pred razpadom življenjske skupnosti 3.7.2001 in (c) ker ni trdil, da bi bil kupljen pred sklenitvijo zakonske zveze. Tudi za vozilo Citroen Berlingo (23. točka obrazložitve) sodišče ugotavlja, da gre za skupno premoženje, ker tožnik temu ni oporekal. Za povrh pa se opre še, na v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani izdano začasno odredbo Z 2003/0146 z dne 8. 12. 2003, ki je toženki prepovedala odtujitev vozila do prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti (po ugotovitvi sodišča 3. 7. 2001). Za drugačno pritožnikovo stališče, da je sodišče odločitev oprlo na nedovoljen dokaz (1), v razlogih sodbe (sklicevanje pritožnika na 22. in 23. točko obrazložitve) ni podlage.

Glede sklepa

7Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da z dopolnitvijo tožbe 16. 6. 2010 ni v zadostni meri individualiziral predmetov opredeljenih v I. točki izreka sklepa. Za zavrženje tožbe glede zahtevka na izročitev premičnin, navedenih v I. točki izreka sklepa v alinejah 30 do 36, 38 do 48, 55-58, 60, 63-70 in 73, ni imelo podlage zaradi nedoločnosti in je nepravilno uporabilo peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP (štelo je, da kljub dopolnitvi 16.6.2010 tožba ni popolna). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve in je glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, kar narekuje razveljavitev odločitve glede predmetov navedenih v zgoraj omenjenih alinejah I. točke izreka sklepa. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev in vsebinsko odločiti o utemeljenosti zahtevka glede teh predmetov. Sicer pa je pritožbo v nerazveljavljenem delu I. točke izreka zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo za izročitev predmetov opredeljenih v alinejah I. točke izreka (po navedbah tožnika gre za predmete, ki so skupno premoženje, in predmete, ki so njegovo „osebno“ premoženje) (2) zavrglo (12. točka obrazložitve). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tudi popravljeni zahtevek ne vsebuje zahtevka, ki bi omogočal jasno identifikacijo premičnin in njihovo ločitev od drugih predmetov iste vrste. Glede stvari, ki so po trditvi tožnika skupno premoženje (I. točka izreka sklepa v alinejah 1-29) in stvari, za katere sodišče samo ugotavlja, da so skupno premoženje (I. točka izreka sklepa v alinejah 61, 62, 73, 74), pa je sodišče ocenilo (18. točka obrazložitve), da je zahtevek neutemeljen tudi zato, ker bi v primeru ugoditve takemu tožbenemu zahtevku prišlo že do delitve skupnega premoženja, ki je v pristojnosti nepravdnega postopka, ki je že v teku, in ker tožnik ne izkazuje pravovarstvenega interesa.

9Glede predmetov, ki so skupno premoženje (predmeti navedeni od 1 – 29 alineje ter 61, 62, 71 in 72 alineja I. točka izreka), tožnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne izkazuje pravovarstvenega interesa, kar potrjuje pravilnost zavrženja tožbe v tem delu (zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba iz tega razloga zahtevek zavrniti). Protispisna je pritožnikova trditev, da se je opredelil le do prvih dvanajst postavk tožbenega zahtevka, opredeljenega v dopolnitvi tožbe 16. 6. 2010, glede ostalih predmetov pa ni nikoli izjavil, „da mu do njih ne bi bilo“. Ob zaslišanju 22. 9. 2010 (list. št. 101), se je namreč izjasnil tudi do drugih predmetov (3). Sicer pa je tožnik v predlogu za razdelitev skupnega premoženja, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 20/2004 (4) predlagal, da sodišče skupno premoženje strank razdeli tako, da udeleženka zadrži navedene stvari, predlagatelju pa izplača polovico vrednosti skupnega premoženja, to je 1,300.000,00 SIT.

10Ker je tožba v tem delu (glede predmetov, ki so skupno premoženje) pravilno zavržena, glede predmetov, ki niso določno opredeljeni zaradi nedoločnosti, sicer pa tudi zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa, se sodišču druge stopnje ni treba opredeljevati do drugih razlogov, ki bi sicer, po stališču sodišča prve stopnje, narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka (sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo) in jim pritožnik nasprotuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Glede predmetov, za katere tožnik v dopolnitvi tožbe uveljavlja, da so njegovo „osebno“ premoženje, razen predmetov, navedenih v I. točki izreka sklepa v alinejah 37, 49-54 in 59, pritožbeno sodišče ocenjuje, da jih je tožnik v zadostni meri opredelil in s tem zadostil pogoju individualne določenosti stvari. Tožnik je, kot upravičeno opozarja, premičnine, ki jih zahteva, individualiziral z navedbo barve, znamke in letnika predmeta. Glede na izpoved toženke na naroku 22. 9. 2010 (list. št. 106 spisa), pa je očitno, da je, vsaj za nekatere izmed vtoževanih predmetov, (tudi) toženki znano, za katere predmete gre.

12Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o podrejenem zahtevku, postavljenem za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen (3. odstavek 182. člena ZPP). S podrejenim zahtevkom (zahtevek za plačilo 13.135,79 EUR), je tožnik zahteval izplačilo vrednosti predmetov, katerih izročitev je zahteval s primarnim tožbenim zahtevkom (II. točka izreka), ne da bi opredelil vrednost vsakega posameznega predmeta.

Glede sodbe po tožbi

13Tožnik je s (primarnim) tožbenim zahtevkom od toženke zahteval, da mu vrne gotovino v višini 8.000,00 EUR in 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR) ter darilne bone E. v vrednosti 40.000,00 SIT (sedaj 166,92 EUR), kar je pridobil po toženkini odselitvi iz stanovanja 3. 7. 2001 in je bilo v stanovanju 25. 10. 2004, ko se je toženka vanj vrnila. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je zahteval plačilo 8.429,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izplačilo vrednosti bonov 166,92 EUR.

14Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (III. točka izreka) in podrejeni tožbeni zahtevek (IV. točka izreka) glede vrednosti darilnih bonov (166,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2007), zavrglo pa je tožbo glede podrejenega zahtevka za plačilo 8.429,31 EUR (V. točka izreka). Zavrnitev primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da bi gotovino in darilne bone imel v stanovanju na dan 25. 10. 2004, ko se je toženka (ponovno) vselila v stanovanje in ga je tožnik moral zapustiti.

15Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki bivša zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila 19. 7. 1986 in se razvezala 18. 9. 2003. Njuna življenjska in ekonomska skupnost je prenehala 3. 7. 2001, ko se je toženka iz skupnega prebivališča odselila in se vanj ponovno vselila 25. 10. 2004.

16Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni sledilo tožniku, da je imel v stanovanju, ob ponovni vselitvi toženke vtoževano gotovino in darilne bone, je jasna in prepričljiva. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo le na izpoved priče R. Z., ki jo je štelo za neprepričljivo, temveč tudi na druge dokaze (dvomilo je v pristnost potrdila 23. 10. 2004, s katerim je tožnik dokazoval prejem kupnine 8.000,00 EUR za delovne stroje od R. Z., kar je dva dni pred ponovno vselitvijo toženke v stanovanje). Prodaje strojev ni mešalo s kreditom v višini 5.000,00 DEM v letu 2001, kot očita pritožnik. Pritožnik sam je sodišču predložil potrdilo z dne 25. 6. 2001, ki se nanaša na posojilo 5.000,00 DEM, pa tudi priča R. Z. se je skliceval na to potrdilo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je priča najprej zanikala, da bi pred 25. 4. 2004 dajala tožniku denar, in se je šele kasneje, na izrecno vprašanje, „spomnila“, da mu je dala 8.000,00 EUR za stroje leta 2004. Sicer pa, tudi če bi tožniku uspelo dokazati, da je imel 8.000,00 EUR, mu ni uspelo dokazati, da bi bil ta denar, kot je trdil, v stanovanju 25.10.2004, ko se je toženka ponovno vanj vselila. Neupravičen je pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje glede darilnih bonov nekritično sledilo izpovedbi toženke. Ob dejstvu, da je toženka zanikala, da bi bili vtoževani darilni boni v stanovanju ob njeni (ponovni) vselitvi, je bilo dokazno breme na tožniku, ki ga ni zmogel. S pritožbenim prikazovanjem, da je mogoče sklepati, da je izpovedba tožnice v predmetnem postopku neverodostojna zato, ker je tudi v predmetnem postopku prikrivala dejansko premoženjsko stanje z namenom, da bi še naprej imela brezplačno pravno pomoč, pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožnik ne more uspešno izpodbiti. Za povrh je treba tožniku pojasniti, da je bila odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, na katero se pritožnik sklicuje (gre za dokaz, za katerega sam navaja, da je nastal po zaključku glavne obravnave), da toženka ni več upravičena do brezplačne pravne pomoči, odpravljena.

17Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi (primarno) uveljavljenega tožbenega zahtevka (III. točka izreka sodbe) se izkaže za pravilno. Ker tožnik ni dokazal, da so bili darilni boni v stanovanju, ni upravičen do njihove vrednosti in je pravilno zavrnjen tudi podrejeno uveljavljen zahtevek (IV. točka izreka sodbe). Razlogom sodišča, ki so sicer pravilni, za zavrženje tožbe, ki se nanaša na podrejeni zahtevek za plačilo 8.429,31 EUR, pa obrazloženo niti ne nasprotuje (V. točka izreka sodbe, pravilno sklepa).

Glede sodbe po nasprotni tožbi

18Odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot skupno premoženje štelo predmete, ki so bili kupljeni v času trajanja zakonske zveze in so ob razpadu življenjske in ekonomske skupnosti 3. 7. 2001 še obstajali, je materialnopravno pravilna (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).

19Tožnik pravilnost odločitve, da sta skupno premoženje vozili Volkswagen Caddy in Citroen Berlingo, izpodbija s trditvijo, da se je sodišče prve stopnje oprlo na nedovoljen dokaz, kar pa ne drži, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo (6. točka). Stališče, da predstavlja skupno premoženje garaža, ki stoji na parcelni številki 2250/20 k.o. X vl. št. Y, je po pritožnikovem prepričanju napačno, ker je garaža zemljiškoknjižno last njegovega očeta. Tudi za garažo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze in da je ob razpadu življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank v letu 2001 še obstajala. Tožnik je v odgovoru na nasprotno tožbo 8. 6. 2007 (VIII. točka) sam navedel, da je lastnik nepremičnine s parc. št. 2250/20 k.o. X, pa tudi ob zaslišanju je povedal, da se je (po toženkinem odhodu) vknjižil v zemljiško knjigo. Stališču, da gre za skupno premoženje, je nasprotoval s trditvijo, ki jo ponavlja v pritožbi, da mu je denar za nakup te nepremičnine podaril oče. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (toženka se ni pritožila), sedanje zemljiškoknjižno stanje ni pomembno. Tožnik je ob zaslišanju (narok 22. 9. 2010), kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje (26. točka obrazložitve), toženki priznal, da je objekt (garaža) skupno premoženje, ker je bila kupljena v času skupnega življenja, glede denarja za nakup zemljišča, pa je navajal, da mu ga je posodil oče. Enako, da je šlo za posojilo (ne za darilo), pa je povedal tudi njegov oče (V. Č.), zaslišan kot priča. Trditve, da je šlo za darilo, pri kateri tožnik vztraja v pritožbi, tožnik ni dokazal, zato je odveč pritožbeno razlogovanje o nepravilnem stališču sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da bi bilo darilo dano le njemu. Ni podana niti očitana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (pomanjkljivo materialnoprocesno vodstvo) in tudi dejansko stanje v zvezi s tem vprašanjem ni nepopolno ugotovljeno.

20Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodijo tudi osnovna sredstva, pritožnik obrazloženo ne nasprotuje.

21Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo ter jo v izpodbijanem delu (III., IV., V. pravilno sklep, VI. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

22Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (VIII. točka izreka sodbe), in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pritožbena trditev, da je sodišče odločilo na podlagi domneve, da naj bi vozili obstajali v trenutku prenehanja ekonomske in življenjske skupnosti pravdnih strank, ker ni izvedlo nikakršnih dokazov in je predpostavka dokazana le z predloženimi zavarovalnimi policami, ki predstavljajo nedovoljen dokaz.

(2) Z dopolnitvijo tožbe 16. 6. 2010 je tožnik predmete, navedene v tožbenem zahtevku v alinejah 1-29, opredelil kot skupno premoženje, ostale pa kot „osebno“ premoženje.

(3) Ko se mi predoči prvih dvanajst postavk tožbenega zahtevka iz zadnje moje pripravljalne vloge, povem, da smo to res najprej napisali kot skupno premoženje, vendar meni do tega niti ni..., ko se mi predoči tudi ostalih 27 predmetov, ki jih uveljavljam pod točko 1 tožbenega predloga iz zadnje pripravljalne vloge, povem, da kar sem povedal zgoraj, velja za vse to. Ne velja pa za pralni stroj, ki sem ga sam kupil, klimo, ki sem jo sam kupil...“

(4) Postopek N 20/2004 je bil s sklepom 26. 3. 2007 prekinjen in obe pravdni stranki napoteni na vložitev tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem.