VSL sodba in sklep II Cp 362/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.875,00 EUR od 27. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od 3. 6. 2009 dalje do plačila; kar je tožeča stranka iz naslova nepremoženjske škode zahtevala več, pa se zavrne;

- razveljavi v III. točki izreka za znesek 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2009 dalje do plačila, v VI. točki izreka in v odločitvi o pravdnih stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

-v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo nepremoženjske škode (I. točka izreka);

-razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 183,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka);

-zavrnilo višji zahtevek iz naslova premoženjske škode (III. točka izreka);

-razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici iz naslova zakonskih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila nespornega zneska odškodnine znesek 298,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje do plačila (IV. točka izreka);

-zavrnilo višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti (V. točka izreka);

-zavrnilo zahtevek za plačevanje mesečne rente v znesku 700,00 EUR od 1. 11. 2010 dalje, do vsakega petega dne v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka);

-odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je o njenem soprispevku k nastali škodi odločilo brez sodelovanja izvedenca. Zaključka sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med tem, da ni bila pripeta z varnostnim pasom in obsegom nastale škode, ne sprejema, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za takšne ugotovitve. Poudarja, da je že v tožbi predlagala dokaz z izvedencem cestno prometne stroke, in sicer v zvezi s kakršnimikoli ugovori toženke glede temelja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem zaslišati vsaj oba soudeleženca prometne nesreče, upoštevati predpravdno izvedensko mnenje in glede mehanizma nastanka poškodb povprašati izvedenca medicinske stroke. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je bil zoper njo ustavljen postopek o prekršku, ni odločilna za to pravdno zadevo. V omenjenem postopku je namreč voznik avtomobila povedal, da v njem ni bilo vzglavnikov, kar bi moralo razčistiti tudi sodišče prve stopnje in pri tem ugotoviti pomen pripenjanja, kadar v avtomobilu ni vzglavnikov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do 25 % soodgovorna za nastalo škodo. Nadalje se pritožuje zoper zavrnjene zahtevke iz naslova premoženjske škode. Tako vztraja, da so akne (na katere se nanašata dva računa za čiščenje obraza) v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter da je aerobika (na katero se nanaša en račun) koristna za izboljšanje posledic poškodbe. V zvezi z zavrnjenim zahtevkom iz naslova izgubljenega dohodka in rente pa navaja, da je izpovedala, da je pred škodnim dogodkom veliko priložnostno delala, priča M.F. pa je izpovedal, da bi jo zaposlil. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je M.F. ni imel namena zaposliti. Poudarja, da je prav obravnavani škodni dogodek vplival na potek njenega šolanja in zaposlitve. Meni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je že takrat, ko je delala za M.F., zaslužila več od zneska socialne pomoči. Dejstvo, da je imela pred škodnim dogodkom več služb, pa kaže na to, da je bila pripravljena delati, da glede dela ni imela omejitev in da bi po rednem teku stvari lahko pridobila zaposlitev s plačo najmanj 700,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper zavrnjen zahtevek iz naslova nepremoženjske škode. Navaja, da je zoper izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke podala obširne pripombe in v zvezi z njimi predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja ali pa vsaj zaslišanje izvedencev, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo in je tako podalo ugotovitve na podlagi nepopolnega izvedenskega mnenja. Tako je že v teh pripombah navedla, da v izvedenskem mnenju niso povzete vse njene diagnoze, da so njene telesne bolečine trajale daljše časovno obdobje, kot so ugotovili izvedenci, ter da je bila nekaj časa vezana na invalidski voziček, kar predstavlja nevšečnost med zdravljenjem, ki je izvedenci niso ugotovili. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tega, koliko časa je potrebovala tujo pomoč in postrežbo. Pojasnjuje, da tekom celotnega zdravljenja ni bila sposobna skrbeti zase tako, da bi lahko sama hodila na preglede, si odmerjala zdravila in podobno. Sodišče prve stopnje pa ji iz tega naslova ni dosodilo več, kot ji je toženka za tujo pomoč že plačala. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje tudi glede trajanja in intenzitete strahu ne bi smelo v celoti zaupati izvedencem. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti pa izrecno navaja, da ji je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene posledice poškodb odmerilo prenizko odškodnino. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

O tožničinem soprispevku k nastali škodi:

5Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bila potrebna postavitev izvedenca cestno prometne stroke. Med pravdnima strankama namreč ni (bilo) sporno, da se je tožnica poškodovala, ko je med prevračanjem avtomobila, v katerem je sedela kot sopotnica na zadnjih sedežih, pri čemer ni bila pripeta z varnostnim pasom, padla iz avtomobila in pri tem z glavo silovito udarila ob tla (že izven vozila) in tako utrpela zelo hude poškodbe glave, iz katerih izvira vsa vtoževana premoženjska in nepremoženjska škoda. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo na podlagi splošnega vedenja in izkušenj s področja cestnega prometa in prometnih nezgod (za kar ni potrebno strokovno znanje izvedenca - niti cestnoprometne niti medicinske stroke – 243. člen ZPP), da obstoji velika verjetnost (ki v tovrstnih primerih zadošča kot dokazni standard), da se je tožnica tako hudo poškodovala, ker je padla iz avtomobila, do česar pa po veliki verjetnosti ne bi prišlo, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, saj bi jo ta zadržal v kabini vozila (tako kot je sopotnico na prednjem sedežu, ki je bila pripeta z varnostnim pasom in je ostala v avtomobilu ter utrpela le lažje telesne poškodbe, medtem ko je voznik, ki tudi ni bil pripet z varnostnim pasom, prav tako padel iz avtomobila in utrpel zelo hude telesne poškodbe). Glede na navedene nesporne dejanske ugotovitve o okoliščinah prometne nesreče obstoji velika verjetnost, da bi bile tožničine poškodbe, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, manj hude oziroma bi bil obseg tožničine škode bistveno manjši.

6Povzročitelju škode ni mogoče naprtiti odškodnine za škodo, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost (med katere po ustaljenem in enotnem stališču sodne prakse sodi tudi uporaba varnostnega pasu), zato mora to škodo oškodovanec v skladu s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) trpeti sam. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da, ko gre za take (neuporaba varnostnega pasu) in podobne oškodovančeve prispevke k večjemu obsegu škode po naravi stvari ni mogoče govoriti o gotovosti in podobnih absolutnih zvrsteh (bistven je torej obstoj večje verjetnosti nastanka škode ali večjega obsega škode). To izhaja tudi iz drugega odstavka 171. člena OZ, ki računa s tem, da dejstva, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, sploh ni mogoče ugotoviti. Sodišče tedaj prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/2005). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tožničinem soprispevku k nastali škodi v višini 25 %, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih.

7Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je s tem, ko ni bila pripeta z varnostnim pasom, preprečila nastanek še večje škode, ker na zadnjih sedežih vozila ni bilo vzglavnikov (ti so bili takrat že obvezni del opreme vozila in so bili tudi del opreme spornega vozila, vendar pa so bili v trenutku nezgode sneti). V zvezi s tem se je sklicevala na predpravdno izvedensko mnenje sodnega izvedenca I. K. (ki se upošteva kot del tožničine trditvene podlage). Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in prepričljivo obrazložilo, da ugotovitve o večjih ali celo usodnih poškodbah v primeru pripetja z varnostnim pasom, ko na sedežih ni vzglavnikov, v obravnavani prometni nesreči ne pridejo v poštev, saj, kot že povedano, ni prišlo do trka vozila od spredaj ali zadaj oziroma do delovanja sil v smeri naprej – nazaj, kar bi lahko povzročilo večjo škodo, pač pa je prišlo do prevračanja avtomobila in pri tem tožničinega padca iz avtomobila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ugotovitve predpravdnega izvedenskega mnenja niso uporabljive za obravnavano prometno nesrečo, v kateri je prišlo do povsem drugačnega delovanja sil od tistih, ki jih obravnava predpravdno izvedensko mnenje. Tudi ne gre spregledati, da se je tožnica prostovoljno usedla na sedeže brez vzglavnikov in s tem privolila v morebitne posledice vožnje s pomanjkljivo varnostno opremo.

8Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni zaslišalo obeh že omenjenih udeležencev prometne nesreče (sopotnikov), saj ni jasno, kaj odločilnega bi vedela povedati. Kot že povedano, dejanske okoliščine prometne nesreče niti niso bile sporne. Prav tako pa za odločitev v tej pravdni zadevi ni bistvena sodba, s katero je bil zoper tožnico ustavljen postopek o prekršku. Kot rečeno, ni sporno, da tožnica v času prometne nesreče ni bila pripeta z varnostnim pasom.

O premoženjski škodi:

9Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zavrnitvijo zahtevanih plačil računov za čiščenje obraza v zvezi s tožničinimi aknami in za mesec dni vadbe aerobike. Iz izvedenskega mnenja izvedencev medicinske stroke jasno izhaja, da akne niso posledica poškodb, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku, niti stranski učinek v zvezi s posledicami škodnega dogodka predpisanih zdravil. Tožnica pa tudi ni dokazala, da bi ji bila aerobika predpisana kot koristno razgibavanje za omilitev posledic poškodb.

10Pritožbene navedbe o prenizki odmeri odškodnine iz naslova tuje pomoči (prvi odstavek 174. člena OZ), ki se sicer v sami pritožbi nahajajo med navedbami o nepremoženjski škodi, niso razumljive. Tožnica je namreč iz tega naslova zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.400,00 EUR, kar ji je toženka pravočasno in v celoti (upoštevaje tožničin 25 % soprispevek, torej 1.800,00 EUR) že plačala, kar je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2011 tudi izrecno priznala, zato je sodišče prve stopnje zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo.

11Tožničin zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (kot posledice škodnega dogodka) temelji na določilih 174. člena OZ. Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka. S te perspektive pa dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2011).

12Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni (z zadostno stopnjo verjetnosti) dokazala svojih trditev, da bi se, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, v tem času redno zaposlila. Res je sicer, kar izpostavlja pritožba, da je priča M.F., pri katerem je tožnica delala pred nezgodo (na črno), izpovedal, da bi s tožnico, če ne bi prišlo do nesreče, sklenil pogodbo o zaposlitvi. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj mu v tem delu izpovedbe ne verjame in da je prikrojil svojo izpoved v želji pomagati tožnici (tožnica je namreč pri njem delala na črno, do nesreče tudi sicer ni imela niti dneva redne zaposlitve, priča M.F. pa ni vedel povedati – ne ob zaslišanju ne po naknadnem pisnem pozivu sodišča - niti imena in priimka osebe, ki naj bi jo že imel redno zaposleno). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljive razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj ne sledi tožnici, da bi se, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, redno zaposlila bodisi kot natakarica bodisi kot ekonomski tehnik.

13Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi se tožnica, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, po veliki verjetnosti še naprej preživljala tako, kot se je pred nezgodo, in sicer z zaposlitvami na črno. Tožnica je namreč do nezgode opravljala različna priložnostna dela pri različnih delodajalcih, pri čemer pa ni imela niti dneva priznane delovne dobe. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je, ker bi tožnica po vsej verjetnosti delala na črno in pri tem zaslužila zgolj znesek v višini socialne podpore, ki jo dobiva sedaj, njen zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka in rente neutemeljen.

14Socialna pomoč, ki jo dobiva tožnica, temelji na povsem drugi pravni podlagi in ni neposredno povezana z nastalo škodo, zato se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava. Denarna socialna pomoč namreč ni namenjena kritju tožničine premoženjske škode, nastale zaradi izgube delovne zmožnosti, temveč je njen namen zagotoviti sredstva za preživetje in s tem začasno omiliti tožničino socialno stisko (glej 2. člen in prvi odstavek 4. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih oziroma 3. člen Zakona o socialnem varstvu). Prav tako bi bilo nepravično, da bi bila odgovorna oseba zaradi dajatve države, ki jo je ta iz socialnih razlogov izplačala samo v tožničino korist, razbremenjena plačila odškodnine (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1100/2008).

15Po ustaljeni sodni praksi se tudi za oškodovance, ki so pred škodnim dogodkom pridobivali zaslužek (zgolj) s priložnostnimi deli oziroma zaposlitvami, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega. Vendar pa je pri ugotavljanju višine te škode vselej treba upoštevati tudi davčno zakonodajo ter od tako ustvarjenih dohodkov upoštevati le tisto korist, ki bi oškodovancu ostala po plačilu predpisanih davščin (prim. načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 27. 6. 1989 in odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2011, II Ips 611/2005), pri čemer se to lahko ugotavlja tudi s pomočjo prostega preudarka (216. člen ZPP, prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 108/2005).

16Zaradi zmotnega materialno pravnega zaključka, da tožnica zaradi dela na črno in prejemanja socialne podpore ni upravičena do odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka in rente, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z utemeljenostjo tako zahtevane premoženjske škode po višini, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Utemeljenost tega dela zahtevka je tako odvisna od dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče teh dejstev ne more ugotavljati samo, saj bi s tem poseglo v pravice strank do pravnega sredstva, zato je pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v III. točki izreka za znesek 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2009 dalje do plačila (zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka), v VI. točki izreka (zahtevek za plačilo rente) in posledično v odločitvi o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je štelo, da je prvo sodišče z odločitvijo v III. točki izreka zavrnilo tudi zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka (ker se VI. točka izreka nanaša zgolj na zavrnitev rentnega zahtevka), saj je zavrnitev tega zahtevka razvidna iz obrazložitve in je zato prvo sodišče napravilo očitno pisno pomoto (katero lahko vedno popravi) pri oblikovanju besedila III. točke izreka (besedna zveza „po računih“ je očitno odveč). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje (upoštevaje gornjo obrazložitev) presodi utemeljenost zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka in rente po višini. Če bo menilo, da so v zvezi s tem podane trditve in predlagani dokazi nepopolni (glede na to, da so se te do sedaj nanašale predvsem na možnost tožničine redne zaposlitve), naj ravna v skladu z določilom 285. člena ZPP.

O nepremoženjski škodi:

17Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo navedenega pa omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

18Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, potrebnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, oprlo (tudi) na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, na katero je dala tožnica obširne pripombe in zahtevala dopolnitev tega izvedenskega mnenja, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni bilo razlogov za pisno dopolnitev tega izvedenskega mnenja, niti za zaslišanje izvedencev, saj je mnenje jasno in popolno, tožničine pripombe, do katerih se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo, pa tudi ne vzbujajo dvomov v pravilnost mnenja in torej ne dajejo podlage za njegovo dopolnitev (254. člen ZPP).

19Tako ni relevanten pritožbeni očitek, da v izvedenskem mnenju niso povzete vse tožničine diagnoze, ki so sicer navedene v tožbi in za katere je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni dvoma, da so ji bile tudi dejansko postavljene. Vse tožničine diagnoze so namreč neposredno v zvezi oziroma so posledica obtolčenine možganov, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku in ki so jo izvedenci kvalificirali kot zelo hudo telesno poškodbo (V. stopnja po Fischerju). Le slednje pa je odločilno za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da so izvedenci pri obravnavi posameznih oblik nepremoženjske škode in pri odgovorih na izrecna vprašanja sodišča prve stopnje upoštevali tudi preostale diagnoze, ki so, kot rečeno, posledica glavne poškodbe - obtolčenine možganov.

20V zvezi z odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri pripombi, da je trpela bolečine v večji intenziteti in daljšem trajanju, kot so ugotovili izvedenci. Sodišče prve stopnje je glede teh ugotovitev pravilno sledilo izvedencem, saj so ti strokovnjaki, nepristranski, nimajo interesa za izid postopka in so torej glede ugotavljanja telesnih bolečin bolj verodostojni od tožnice. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do dejstva, da so izvedenci kot nevšečnost med tožničinim zdravljenjem pozabili omeniti, da je bila tožnica nekaj časa vezana na invalidski voziček. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost tožničinih telesnih bolečin ter glede na ugotovljene obsežne in hude nevšečnosti med zdravljenjem, tudi če med njimi upoštevamo še vezanost na invalidski voziček in pripombo o daljši odvisnosti od tuje pomoči, kot so jo ugotovili izvedenci, kar tožnica izpostavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja iz tega naslova odmerjena odškodnina v znesku 28.000,00 EUR (upoštevaje tožničin soprispevek 21.000,00 EUR) pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ, ki je tudi ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

21Tudi glede trajanja in intenzitete sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo ugotovitvam izvedenskega mnenja. Odmerjena odškodnina iz naslova strahu v znesku 5.000,00 EUR (upoštevaje tožničin soprispevek 3.750,00 EUR) prav tako predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu že obrazloženih kriterijev in ustrezno zadoščenje za tožnici nastalo škodo.

22Utemeljena pa je pritožba zoper odmerjeno odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da je pri tožnici opazna drugačna mimika obraza, da so pri komunikaciji z njo takoj opazne njene psihične težave, miselna utrudljivost, nezmožnost osredotočanja, povečana razburljivost, da šepa in da jo je zaradi vsega tega sram, pri čemer tudi ne gre spregledati, da je tožnica še mlada oseba. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti utemeljeno zahteva denarno odškodnino v znesku 4.000,00 EUR oziroma z upoštevanjem njenega soprispevka 3.000,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tožnici iz tega naslova dosodilo še odškodnino v znesku 1.875,00 EUR (kar skupaj z zneskom 1.125,00 EUR, ki ga je tožnici iz tega naslova dosodilo sodišče prve stopnje (upoštevaje soprispevek), znese 3.000,00 EUR).

23V skladu z določili prvega odstavka 378. člena in 299. člena OZ dolguje toženka tožnici od dosojenega zneska 1.875,00 EUR še zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva vložitve tožbe (27. 11. 2009 dalje do plačila) in ne od s tožbenim zahtevkom zahtevanega dne 3. 6. 2009, ki je bil določen s tožničinim odškodninskim zahtevkom z dne 15. 5. 2009, saj tožnica plačila odškodnine iz tega naslova v tem zahtevku ni uveljavljala (uveljavljala ga je šele s tožbo).

24Prav tako je utemeljena pritožba zoper odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožničine trajne posledice poškodbe in posledično njeno trpljenje oziroma duševne bolečine zaradi omejitev v njeni življenjski aktivnosti ovrednotilo prenizko. Premalo je upoštevalo tožničino mladost in dejstvo, da je bila pred nesrečo v obdobju polne življenjske aktivnosti (opravljala je razna priložnostna dela, se ukvarjala s športom,...), ter da je sedaj zaradi posledic škodnega dogodka (psihoorganski sindrom, glavoboli, težave z vidom, nespretnost pri dvoročnem delu ali delu samo z levico, težave z ravnotežjem) nesposobna za pridobitno delo in zelo omejena v športnih in tudi siceršnjih prostočasnih aktivnostih, zaradi česar intenzivno duševno trpi. Vse navedeno opravičuje odmero odškodnine v zahtevanem znesku 35.000,00 EUR oziroma z upoštevanjem tožničinega soprispevka 26.250,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tožnici iz tega naslova dosodilo še odškodnino v znesku 6.000,00 EUR (kar skupaj z zneskom 20.250,00 EUR, ki ga je tožnici iz tega naslova dosodilo sodišče prve stopnje (upoštevaje soprispevek), znese 26.250,00 EUR).

25V skladu z določili prvega odstavka 378. člena in 299. člena OZ dolguje toženka tožnici od dosojenega zneska 6.000,00 EUR še zakonske zamudne obresti, in sicer od zahtevanega dne 3. 6. 2009 (dalje do plačila), ki je bil določen s tožničinim odškodninskim zahtevkom z dne 15. 5. 2009, v katerem je tožnica zahtevala plačilo te nepremoženjske škode.

26Celotna odmerjena odškodnina za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo tako sedaj znaša 72.000,00 EUR, kar je tudi primerljivo z odškodninami za podobno škodo (74 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), oziroma glede na tožničin soprispevek 54.000,00 EUR, torej za 7.875,00 EUR več od zneska, ki ji ga je dosodilo sodišče prve stopnje in ki ji ga je toženka že plačala.

27Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo še znesek 7.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.875,00 EUR od 27. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od 3. 6. 2009 dalje do plačila; kar je tožnica iz naslova nepremoženjske škode zahtevala več, pa je zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

28V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).