VSL sodba in sklep II Cp 1189/2012

I. Pritožba M. P., D. P., K. Z. in I. P. se zavrže. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi prvega toženca se ugodi in II. točka izreka spremeni tako, da se zoper prvega toženca J.Z. uperjen zahtevek za plačilo 1.488,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje do plačila zavrne.

III. Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna prvo toženi stranki plačati 291,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvemu tožencu naložena obveznost plačila 1.488,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje, drugemu tožencu pa obveznost plačila 5.918,40 EUR in 82.538,66 EUR; višji zahtevek je zavrnjen.

2Pritožuje se prvi toženec. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tudi zahtevek za plačilo 1.488,00 EUR s pripadki zavrne in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da na tožbo ni odgovoril zaradi nesporazuma s prejšnjim pooblaščencem. Navaja, da je mnenje izvedenca K. edina listina, ki se glasi na tožnika kot pravno osebo in ne na R. P. kot investitorja. Navaja, da je ključavničarska dela in dokončanje del na ladji dogovoril s fizično osebo R. P. in ne s tožečo stranko. Navaja, da je leta 2009 ladjo zasegla družba H. d.o.o., ki je razliko kupnine v višini 27.144,00 EUR izplačala družbi S. d.o.o., katere prokurist in družbenik je bil tedaj prvi toženec. Prišlo je do mešanja sicer ločenega premoženja družbe z omejeno odgovornostjo in družbenikov, ki praviloma ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Trdi, da je rezultat dokazne ocene v nasprotju z dokazi. Zatrjuje nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med temi listinami. Iz predračuna (A8) z dne 16. 5. 2008 je razvidno, da kot investitor nastopa R. P. in ne tožeča stranka, katere ustanovitelj in zastopnik je. Odsotnost pasivne legitimacije izkazuje predračun del št. 2010-004 z dne 26. 4. 2010. Iz potrdil o plačilu je razvidno, da je prvi toženec prejel gotovino v višini 8.800,00 EUR, 3.000,00 EUR in 2.000,00 EUR, čeprav je tedaj veljal Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, ki je poslovanje z gotovino omejeval na 417,29 EUR. Dokazi ne izkazujejo ugotovljenega dejanskega stanja s stopnjo prepričanja.

3Pritožujejo se tudi dediči pokojnega drugega toženca S. P. – M. P., D. P., K. Z. in I. P.. Navajajo, da je toženec – njihov pravni prednik, ki v postopku ni imel pooblaščenca – umrl v teku postopka in sicer pred izdajo zamudne sodbe. Menijo, da je postopek zaradi smrti drugega toženca prekinjen in sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Pojasnjujejo, da postopka niso prevzeli, niti jih sodišče ni povabilo, naj to storijo. Zatrjujejo in dokazujejo, da so zakoniti dediči drugega toženca v prvem dednem redu in s tem utemeljujejo svoj pravni interes za pritožbo. Trdijo, da pogoji, ki jih zakon za izdajo zamudne sodbe predpisuje, niso podani. Vsebinsko grajajo priznanje terjatve za leasing obroke, stroške prevoza plovila, izgubljeni dobiček in odškodnino. Tožbo označujejo za nesklepčno. Predlagajo spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba M. P., D. P., K. Z. in I.P. ni dovoljena.

5Drugi toženec S. P. je umrl v teku pravdnega postopka – po izteku roka za odgovor na tožbo (tožba mu je bila vročena dne 8. 7. 2010). Ker v pravdi nima pooblaščenca, je postopek v delu, ki se nanaša nanj, po samem zakonu prekinjen (1. točka 1. odstavka 205. čl. ZPP). Ker se je rok za odgovor na tožbo iztekel v času drugo toženčevega življenja, je sodišče odločbo (sodbo in sklep) lahko izdalo (2. odstavek 207. čl. ZPP). Časovne meje pravnomočnosti namreč zajemajo le tista dejstva, ki so nastopila do izteka roka za vložitev odgovora na tožbo (1), ko je bil drugi toženec živ. Ni pa sodišče te sodbe moglo vročiti toženi stranki, ker dediči S.P. v postopek še niso vstopili. Pritožba, ki so jo vložili M. P., D. P., K. Z. in I. P., ni dovoljena, saj so jo vložile osebe, ki niso stranke postopka. Pritožbo, ki jo vloži oseba, ki te pravice nima, sodišče zavrže (4. odstavek 343 čl. ZPP). Pritožbo M.P., D.P., K.Z. in I.P. je zavrglo pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopenjsko sodišče (352. čl. ZPP). Tudi če bodo v pravdo kot drugo toženčevi dediči vstopili pritožniki, ta pritožba ne more biti meritorno obravnavana (ne more začeti učinkovati – tretji odstavek 207. člena ZPP), saj ni vložena v pritožbenem roku. Pritožbeni rok bo za drugo toženo stranko začel teči šele z vročitvijo sodbe. Ker stroški vložitve nedovoljene pritožbe niso potrebni stroški, pritožniki do njihove povrnitve niso upravičeni (155. čl. ZPP).

6Na osnovi 1. točke 205. čl. ZPP je postopek, kolikor se nanaša na S. P., prekinjen. Postopek se bo nadaljeval, ko ga bodo dediči sprejeli ali ko jih bo sodnik povabil, da to storijo (1. odstavek 208. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka je zato treba drugo toženčeve dediče pozvati, da vstopijo v pravdo, s sklepom ugotoviti, da je postopek, kolikor se nanaša na drugega toženca, prekinjen od dne 19. 5. 2011 dalje in odločiti kdaj se nadaljuje. Po izdaji takega sklepa oz. njegovi pravnomočnosti (211. čl. ZPP) je treba pravnim naslednikom tožene stranke vročiti to sodbo, zoper katero se lahko pritožijo.

7Ker toženca nista enotna sospornika, postopek v delu, ki se nanaša na J. Z., ni prekinjen. Postopek s pritožbo J. Z. se lahko nadaljuje, saj je bila njegova pritožba vročena tožeči stranki v odgovor (344. čl. ZPP) . Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

8Pritožba prvega toženca je utemeljena.

9Uvodoma sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka ne pritožuje, prvi toženec J. Z. pa se pritožuje le zoper II. točko izreka, s katero mu je naložena obveznost, da tožeči stranki plača 1.488,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje do plačila. V preostalem, na prvo toženo stranko nanašajočem se (zavrnilnem) delu, je sodba sodišča 1. stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

10Tožeča stranka zatrjuje, da je s prvim tožencem sklenila podjemno pogodbo (pogodbo o delu). S to pogodbo se je prvi toženec zavezal opraviti dogovorjena ključavničarska dela na ladji in sicer za ceno oz. plačilo 18.830,00 EUR. Ta cena vključuje material in delo, pri čemer je bil obstoječi material dolžan prvemu tožencu izročiti tudi I. P.. Prvi toženec je delo opravil; sicer nepravilno, kar pa je pravno nepomembna navedba, ker tožnik zmanjšanja dogovorjenega plačila zaradi stvarnih napak ne uveljavlja. Tožnik zatrjuje, da je svojo obveznost po pogodbi v celoti izpolnil s tem, da je prvemu tožencu plačal 18.830,00 EUR in dodatno še 10.470,00 EUR, pri čemer je del materiala nabavil na lastne stroške. Svojo izpolnitev je z izvedencem ovrednotil na 29.300,00 EUR; po prvem tožencu opravljen posel (material in delo) pa je ovrednotil niže – tako da plačilo tožeče stranke presega vrednost po prvem tožencu opravljenega posla za 1.488,00 EUR. Ta obračun je sporen, saj prvi toženec za izvedbo dodatnih del zahteva doplačilo 23.600,00 EUR, vendar je tožnik tak zahtevek kot neutemeljen zavrnil, ker je svojo obveznost iz pogodbe v celoti izpolnil. Te trditve zaradi odsotnosti prvo toženčevega odgovora na tožbo predstavljajo dejanski stan, na katerega je sodišče vezano. Zamudna sodba namreč temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe in je zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. čl. ZPP).

11Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da v tožbi navedena dejstva utemeljujejo zahtevek za vrnitev preplačila po pogodbi. Na podlagi 1. odstavka 642. čl. Obligacijskega zakonika je naročnik dolžan podjemniku plačati s pogodbo določeno vrednost. Tožeča stranka trdi, da je s plačanim zneskom v celoti izpolnila svojo obveznost plačila iz delovršne pogodbe. Tudi dodatno plačilo (poleg prvotno dogovorjenega plačila 18.830,00 EUR) je bilo torej dogovorjeno in brez posebnega razloga (npr. razveljavitve pogodbe, znižanja cene zaradi stvarnih napak...) tožeča stranka do njegove (delne) vrnitve ni upravičena. Zahtevek za vrnitev 1.488,00 EUR tožeča stranka utemeljuje s trditvijo, da je izvedenec dr. K., ki je posel vrednotil, ugotovil preplačilo. Do za posel ustreznega plačila, kakršnega je ugotavljal dr. K., je podjemnik upravičen in ga je naročnik dolžan plačati le v primeru, da plačilo ni določeno (2. odstavek 642. čl. ZPP). Ker tožnik trdi, da je s plačanim zneskom izpolnil svojo obveznost po pogodbi, do delnega vračila plačanega zneska ni upravičen. Če pa je tožeča stranka, vedoč da ni dolžna, plačala več, tega ne more zahtevati nazaj (191. čl. Obligacijskega zakonika). Da bi si pridržala pravico zahtevati nazaj, ali da bi bila znesek prisiljena plačati, ne navaja. Ne zatrjuje, da bi bil denarni znesek plačan kot avans in dogovorjen obračun po zaključku del. Iz trditev tožeče stranke sledi, da je prvemu tožencu (podjemniku) plačala opravljeno delo; zmanjšanja plačila zaradi neustrezne izpolnitve podjemnika ne uveljavlja. Pravne podlage za vrnitev dela plačila po podjemni pogodbi zato ni.

12Neupravičena obogatitev, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je podana, če za prehod premoženja ni pravne podlage. Iz tožbenih trditev izhajajoč dejanski stan ne opravičuje uporabe določila o neupravičeni obogatitvi, saj pravna podlaga za plačilo obstajala. To je sklenjena in realizirana podjemna pogodba – toženec je posel izvedel, tožeča stranka mu je to plačala. Če bi tožeča stranka zatrjevala plačilo avansa in za čas po izvedbi posla dogovorjen obračun del, bi ob trditvi, da je vrednost posla manjša od plačila, lahko zahtevala vrnitev preplačanega zneska. V tem primeru bi bilo pravna podlaga za vrnitev preplačanega zneska določilo o neupravičeni obogatitvi. Vendar pa tovrstnih trditev tožeča stranka ni podala. Tožeča stranka zatrjuje zgolj izvedbo posla in svoje plačilo, kar pomeni, da je podlaga za izvršeno plačilo pogodba oz. opravljena dela in določila o neupravičeni obogatitvi niso uporabljiva.

13Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni legitimirana za uveljavljanje zahtevka, ker je bil toženec v obligacijskem razmerju z R. P., ni utemeljen. Kot glede ostalih trditev, tudi glede tega vprašanja zaradi toženčeve pasivnosti velja neovrgljiva domneva, da je posel sklepala tožeča stranka (tako je v tožbi zatrjevano). Ni mogoče slediti pritožbi, da listinski dokazi temu nasprotujejo. Tožeča stranka zatrjuje ustno sklenitev podjemne pogodbe, zato listine, ki bi pravni posel izkazovala, ni. Predračun, ki ga je prvi toženec posredoval R. P., zakonitemu zastopniku tožeče stranke (dokaz A8), ne izkazuje sklenitve podjemne pogodbe, ampak gre za pripravljalno fazo, v kateri je za tožečo stranko (pravno osebo) nastopal njen zakoniti zastopnik R. P. Po pogodbi o finančnem leasingu (dokaz A32) je leasingojemalec ladje, na kateri so se dela vršila, tožeča stranka in ne R. P. Drugih listin, ki naj bi bile v nasprotju s trditvijo, da je podjemno pogodbo sklepala tožeča stranka, pritožnik ne navaja. Tudi pasivna legitimacija prvega toženca kot prevzemnika posla je zatrjevana in s tem izkazana. Dejstvo, da so bila plačila v gotovini izvedena v višini, ki presega s pravilnikom limitirano višino gotovinskih plačil, za odločitev ni pravno pomembno.

14Odločitev o stroških pritožnika J. Z. temelji na 1. odstavku 154. čl. ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: 110, 40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife (Ur. list 67/2008 s spremembami), 20,00 EUR poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, 26,00 EUR DDV in 135,00 EUR sodne take za postopek o pritožbi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 92/2010