VSRS Sodba VIII Ips 183/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 4. 7. 2011 in 22. 9. 2011 ter plačilo razlike med nadomestilom za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), skladno z odločbo z dne 31. 3. 2003 in prejetim nadomestilom za invalidnost po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), s tem, da je tožena stranka od dneva pravnomočnosti te sodbe zapadle mesečne zneske razlike dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Med drugim je ugotovilo, da je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije z odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2001. Z odločbo z dne 17. 7. 2001 mu je bilo priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, s kasnejšo odločbo z dne 31. 3. 2003 pa nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Po predlogu za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je tožena stranka izdala odločbo z dne 25 7. 2005, ki je bila nato delno spremenjena z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2006. Gre za odločbo o ugotovitvi invalidnosti III. kategorije s pravico tožnika do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z dodatnimi omejitvami in s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. S to odločbo se je nadomestila tudi odločba z dne 31. 3. 2003. Tožnikov zahtevek za odpravo navedene odločbe je bil zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje Ps 1451/2006, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Psp 146/2008 in nato še sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010. Revizijsko sodišče je v citirani sodbi pojasnilo, da je s to odločbo prišlo do priznanja dodatnih delovnih omejitev tožnika v okviru obstoječe invalidnosti, kar pomeni poslabšanje invalidnosti v skladu s tretjim odstavkom 397. člena ZPIZ-1. Prišlo je skratka do spremembe v stanju invalidnosti tožnika, zaradi katere se spremeni tudi tožnikova pravica do dela na drugem ustreznem delovnem mestu, to pa je tudi razlog za priznanje pravic po ZPIZ-1 - v konkretnem primeru tudi priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča priznanje dodatne omejitve pri delu po dokončni odločbi z dne 24. 3. 2006 pomeni poslabšanje tožnikove invalidnosti, ne glede na to, da gre za isto kategorijo invalidnosti. To pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je na podlagi 94. člena istega zakona tožniku pravilno priznala pravico do nadomestila za invalidnost, in sicer od 22. 3. 2011 dalje, s takšno odločitvijo pa tudi ni posegla v pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011. Kljub nižjemu nadomestilu za invalidnost kot je znašalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni zakonske podlage za to, da bi tožnik še nadalje užival nadomestilo plače za čas čakanja.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej najprej predstavi zadevo s kronološkim pregledom odločanja tožene stranke in sodišč. Ne strinja se s tem, da sta se sodišči druge in prve stopnje v razlogih sodb oprli tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010, saj se je v tej zadevi zahtevek glasil na priznanje pravic invalida I. kategorije, ukinitev nadomestila za čas čakanja na zaposlitev pa ni bila predmet tega spora. Iz sodbe VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011 je sicer razbrati, da se revizijsko sodišče strinja s stališčem, da je mogoče nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev nadomestiti z nadomestilom za invalidnost, vendar je pri tem odločalo le o tem, ali je nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev mogoče ukiniti, ne da bi bilo tožniku hkrati priznano nadomestilo za invalidnost. Zato ne gre za vsebinsko odločitev o spornem vprašanju. Vztraja na stališču, da je odločitev o ukinitvi pravnomočno priznanega nadomestila za čakanje na zaposlitev po ZPIZ/92 in določitvi nadomestila za invalidnost, ki je bistveno nižje, protizakonito, protiustavno in nasprotuje Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. V novem invalidskem postopku (že po uveljavitvi ZPIZ-1) ni pridobil nobenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je še naprej ostal invalid III. kategorije. Prišlo je le do minimalnih sprememb glede omejitev zaposlitve na drugem ustreznem delu, sprememba v teh omejitvah pa je „povsem prazna pravica.“. Tožnik je namreč vseskozi brez zaposlitve in je pravica do ustrezne zaposlitve brezpredmetna. Po prvem odstavku 163. člena ZPIZ-1 ni bilo nobene osnove za prenehanje pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu in za ukinitev nadomestila za čakanje na zaposlitev. Prišlo je tudi do kršitve določbe prvega odstavka 397. člena ZPIZ-1. V odločbi o priznanju pravice do nadomestila za čas čakanja z dne 31. 3. 2003 je bilo izrecno navedeno, da ima to pravico do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja pri tožniku ni imelo nobene zveze z vprašanjem nadaljnje upravičenosti do obstoja pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Pri spornem odločanju je šlo za očiten obid predpisov, saj je nadomestilo za invalidnost po novem zakonu več kot dvakrat nižje od pravnomočno priznanega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Interpretacija sodišč je absurdno nelogična, saj bi ohranil dosedanje pravice, če ne bi bilo domnevnega „poslabšanja invalidnosti“ v zmožnosti dvigovanja 5 kg namesto 8 kg. Prav zaradi tega je v slabšem položaju, kot tisti zavarovanci, pri katerih ni bilo nobenih sprememb v invalidnosti. Ni mogoče govoriti, da je pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev nadomestila nova pravica – pravica do nadomestila za invalidnost. Nadalje navaja, da drugačno stališče sodišč ne prenese testa sorazmernosti. Tudi v sedanji ureditvi ne vidi podlage za to, da bi bilo treba invalidom, ki se jim je po uveljavitvi ZPIZ-1 poslabšalo zdravstveno stanje, ukiniti nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. ZPIZ-1 ne omogoča takšnega zaključka. Tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1 ne govori o izgubi ali ukinitvi pravice, temveč le o možnosti pridobitve pravic po novem zakonu, saj uporablja besedico „lahko.“ Gre za eklatanten primer diskriminatornega obravnavanja zavarovancev, uporabo prava v nasprotju z namenom predpisov ter kršitev temeljnih človekovih pravic v Ustavi RS. Nadalje navaja, da izpodbijana odločitev tožene stranke izhaja iz nepravilnega podatka, da je bila pravica do nadomestila za invalidnost priznana tožniku od 22. 3. 2011 - prvi dan po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011, kar ni res. Ta okoliščina ni imela teže in ni mogla vplivati niti na prenehanje nadomestila za čas čakanja, niti za priznanje nadomestila za invalidnost. Pritožbeno sodišče razlogov za takšno odločitev ni pojasnilo, kar predstavlja bistveno kršitev odločb postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26799 in nadalj.). Še vedno ni jasno, na kakšni podlagi naj bi tožniku prenehala pravica do nadomestila po prejšnjih predpisih naslednji dan po seji Vrhovnega sodišča.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – pravilno iz 14. točke te zakonske določbe - ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je dovolj jasno pojasnilo, zakaj je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 22. 3. 2011 dalje, kljub temu, da je že s 1. 7. 2005 pridobil pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011, s katero je to sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in to sodbo potrdilo. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi (sodba Ps 3114/2006-18 z dne 19. 3. 2008) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 1. 6. 2006 in 18. 9. 2006, toženi stranki pa je naložilo plačilo nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v skladu z odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2003 in z upoštevanjem nadaljnjih uskladitev. Pri tem ni bilo določeno, do kdaj takšno plačilo tožniku pripada. Iz sodb revizijskega sodišča in sodišča prve stopnje so tudi jasno razvidni razlogi za takšno odločitev, ki jih pritožbeno sodišče v sedaj izpodbijani sodbi ni bilo dolžno še posebej ponavljati.

8V zvezi z vsebino odločitve ter pri tem uporabe materialnega prava tožnik pravilno izhaja iz tega, kaj je bil predmet odločanja v sodbah revizijskega sodišča VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010 in VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011. Kljub temu pa spregleda, da je revizijsko sodišče v obeh zadevah že zavzelo tudi materialno stališče do pridobitve pravic po ZPIZ-1. Tako je v prvi citirani sodbi navedlo, da tudi priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti v smislu tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, ki je pogoj za pridobitev pravic na podlagi tega zakona tudi v primeru, ko so bile invalidom II. ali III. kategorije pravice iz naslova invalidnosti priznane že na podlagi prejšnjih predpisov. Gre za spremembo o stanju invalidnosti, zaradi katere se spremenijo tudi pravice. V drugi zadevi pa je med drugim obrazložilo, da je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ/92, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določbah ZPIZ-1.Pri tožniku je bilo po uveljavitvi ZPIZ-1 ugotovljeno poslabšanje invalidnosti v primerjavi s prej ugotovljeno invalidnostjo po določbah ZPIZ/92. Tožnik se zato na varstvo pravice do nadomestila, ki ga je pridobil po prejšnjih predpisih (po 123. oziroma 124. členu ZPIZ/92), ne more uspešno sklicevati, saj mu gre v takem primeru na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pravica do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-1. (1)

9Predvsem pa je za odločanje v tej zadevi pomembno, da je bilo o tožnikovih pravicah (na podlagi priznane le manjše spremembe njegove invalidnosti in s tem v obsegu njegovih delovnih omejitev) odločeno na podlagi ZPIZ-1 - z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 24. 3. 2006 v zvezi z odločbo z dne 25. 7. 2005, pri čemer mu je bila priznana tudi pravica do premestitve v skladu z 91. členom ZPIZ-1. Ta pravica, kot pravica po ZPIZ-1, in prejšnja pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu (po ZPIZ/92) sta sicer vsebinsko primerljivi, vendar to ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik zaradi poslabšanja invalidnosti v primerjavi s poprej ugotovljeno invalidnostjo po določbah ZPIZ/92, z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2006 pridobil navedeno pravico po ZPIZ-1. Drugačno revizijsko zatrjevanje ni utemeljeno. Prav zato pa je tožena stranka z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2006, v zvezi z odločbo z dne 25. 7. 2005 lahko odločila tudi, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, kot pravici po ZPIZ-1, odločeno s posebno odločbo in z dokončno odločbo z dne 24. 3. 2006 tudi nadomestila odločbo z dne 31. 3. 2003, s katerim je bilo tožniku sicer priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92.

10Kljub le manjšim spremembam v stanju tožnikove invalidnosti (ki predstavljajo poslabšanja invalidnosti) je torej prišlo do spremembe njegovih pravic po ZPIZ-1 (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1), vendar v skladu z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011 ne že s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, saj je tožena stranka tožniku, ne da bi mu priznala tudi ostale pravice po novem zakonu, z odločbo z dne 1. 6. 2006, ki je bila v sodnem postopku kasneje odpravljena, enostavno ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanje na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni pa mu priznala tudi ostalih pravic po ZPIZ-1.

11Neutemeljeno je tožnikovo tolmačenje določbe tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 – po kateri uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena (uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po prejšnjih predpisih) lahko pridobijo pravico po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti – češ da ta določba za zavarovance, pri katerih pride do poslabšanja invalidnosti, ne določa izgube pravic, pridobljenih po ZPIZ/92. Dejansko iz navedene določbe izhaja, da uživalci pravic iz prvega odstavka lahko pridobijo pravice po tem zakonu, kar pa ne govori o njihovi izbirni pravici, zlasti ne, kadar v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljajo nove pravice zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Dolžnost tožene stranke je, da ob ugotovitvi pogojev za priznanje pravic iz naslova zavarovanja o teh pravicah odloča po takrat veljavnem predpisu – ZPIZ-1. Ni sprejemljivo, da bi se v primeru poslabšanja invalidnosti takšnim zavarovancem priznala le ena od pravic po ZPIZ-1, ne pa tudi druge. To sistemsko ne bi bilo sprejemljivo.

12Nadalje je neutemeljeno zavzemanje tožnika za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev glede na odločbo z dne 31. 3. 2003, saj iz izreka te odločbe ne izhaja, da je bila tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustreznem delu priznana vse do starostne upokojitve, temveč je to navedeno le v obrazložitvi, vendar tudi v tem primeru le na načelni ravni – s sklicevanjem na 193. člen ZPIZ/92, kar pa je očitno le najdaljše možno obdobje prejemanja takšnega nadomestila, vendar le, če zavarovanec izpolnjuje tudi druge pogoje, ki so v zakonu izrecno določeni.

13Revizijsko sodišče se tudi ne strinja z razlogi revizije, da naj bi šlo za diskriminatorno obravnavanje tožnika, saj je tožena stranka prav s tem, ko mu je priznala pravice po ZPIZ-1 (ki jih je tudi uveljavljal v času veljavnosti tega zakona), odločala enako kot v primeru ostalih zavarovancev, ki so uveljavili pravice po tem zakonu.

14Razumljivo je tudi, da je tožena stranka tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznala šele od 22. 3. 2011, in ne že s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). To je posledica nepravilnega odločanja tožene stranke z odločbo z dne 1. 6. 2006 oziroma 18. 9. 2006 - s katero je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ne da bi mu bilo istočasno odmerjeno nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč navedeni odločbi odpravilo in tožniku priznalo nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev (sodba Ps 3114/2006 z dne 19. 3. 2008), nakar je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ta zahtevek tožnika zavrnilo (sodba Psp 372/2008 z dne 6. 11. 2008), vendar je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011). S tem je takšna odločitev postala tudi pravnomočna, torej bi tožena stranka, če bi o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila že pred 22. 3. 2011, za nazaj posegla v odločitev o tem, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ta pravica, kot pravica po ZPIZ/92, in pravica do nadomestila po ZPIZ-1 se sicer izključujeta.

15Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 355/2009 z dne 22. 3. 2011.