163. člen ZPIZ-1

Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.

Pravica je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka.

Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kate

Pri tožniku je od 22. 11. 2010 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z vsemi predhodno priznanimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ter z ugotovljeno potrebo po dodatni omejitvi pri delu. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik že imel priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti z odločbo z dne 30. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 21. 12. 2010. Spremembo v nastanku invalidnosti je zato pravilno določilo s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti te odločbe, to je z 22. 12. 2010 in je pravilno priznalo tudi novo pravico iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1).

Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, ni podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, je še vedno v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami. Pri tožniku tako ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo ugotovitev novega primera invalidnosti v smislu vtoževane časovne razbremenitve pri delu (skrajšani delovni čas 4 ure dnevno).

Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen s prvotno odločbo. Za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da je pri tožniku po tem datumu prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ima tožnik možnost začeti nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Zato ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče odpravilo del odločbe, ki vsebuje takšno odločitev.

Posledice po zlomu reber in ključnice, bolečine psihogenega izvora, ponavljajoča se depresivna motnja v zmerni obliki brez psihotičnih simptomov, somatoformna in osebnostna motenost v funkcijskem statusu tožnice ne pomenijo tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti za delo čistilke v polovičnem delovnem času. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

V obravnavani zadevi je izpolnjen dejanski stan iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici je od spornega dne dalje podana popolna izguba delovne zmožnosti, zato je z izpodbijano sodbo zakonito razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 od prvega naslednjega meseca dalje zakonito priznana tudi pravica do invalidske pokojnine.

V sporni zadevi ne gre za spremembo v stanju invalidnosti, kajti dodatne omejitve, kot jih v mnenju navaja izvedenski organ, so bile potrebne že od datuma, ko je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Zato ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 (po katerem, v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe). Tožnici gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja že s prvim dnem po datumu, ko je odločba o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti postala pravnomočna.

V skladu s 75. členom ZPIZ-1 se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, kot je opredeljen v 50. členu istega zakona in brez znižanja glede na starost. Pokojninska dajatev se v skladu z ZPIZ-1 v določenih odstotkih od pokojninske osnove odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela. Na isti način se odmeri tudi tedaj, kadar je invalidnost pri določenem zavarovancu posledica obeh vzrokov, kot v konkretnem primeru. Ker dejstvo, da invalidnost III. kategorije 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ne pogojuje drugačne % odmere delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.

Pri tožniku ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja, stanje se še poslabšuje. Zato pri tožniku še nadalje traja stanje invalidnosti kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Tožnik ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, pri njem je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Tožena stranka je zmotno ugotovila, da se je tožniku zdravstveno stanje izboljšalo in da je ponovno postal zmožen za delo, zato sta izpodbijani odločbi tožene stranki na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti nezakoniti.

V obravnavanem primeru ni izkazano bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bilo mogoče tožnico (invalidko II. kategorije) razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen. Višja stopnja telesne okvare sama po sebi ne pogojuje razvrstitve v višjo kategorijo invalidnosti, ker poslabšanja telesne okvare glede na definicijo iz 143. člena ZPIZ-1 ni mogoče enačiti s poslabšanjem invalidnosti.

Tožnik (invalid II. kategorije), ki je bil uživalec delne invalidske pokojnine se je starostno upokojil, nato pa ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po reaktivaciji je opravljal odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Odločitev, da se tožniku preneha izplačevati starostna pokojnina, je pravilna, saj je tožnik ponovno pričel opravljati dejavnost s polovico polnega delovnega časa, za preostali delovni čas pa je utemeljeno uveljavljal pravico do delne invalidske pokojnine.

Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda, pri tožnici niso ugotovljene zdravstvene spremembe oziroma tolikšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.