193. člen ZPIZ

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V zvezi s tem je bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva.

Iz določbe 193. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi se lahko dodana doba upoštevala pri odmeri pokojnine, saj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove zavarovalna doba (39. člena ZPIZ-1), ki pa je pri dodani dobi ni.

Na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. To velja tudi za prenehanje tako uveljavljenih pravic. Zato se je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicevala na določbe 193. člena ZPIZ/92, ki je določal, da pravica do razporeditve oziroma zaposlitve invalida na drugem ustreznem delu preneha z dnem, ko zavarovanec - invalid izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ/92 vezana na siceršnjo pravico do druge ustrezne zaposlitve oziroma razporeditve na ustrezno delo, je z izpolnitvijo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehala pravica invalida tudi do navedenega nadomestila.

Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.

Iz določbe 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 izhaja, da uživalci pravic iz prvega odstavka lahko pridobijo pravice po tem zakonu, kar pa ne govori o njihovi izbirni pravici, zlasti ne, kadar v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljajo nove pravice zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Dolžnost tožene stranke je, da ob ugotovitvi pogojev za priznanje pravic iz naslova zavarovanja o teh pravicah odloča po takrat veljavnem predpisu – ZPIZ-1. Ni sprejemljivo, da bi se v primeru poslabšanja invalidnosti takšnim zavarovancem priznala le ena od pravic po ZPIZ-1, ne pa tudi druge. To sistemsko ne bi bilo sprejemljivo.