VSM sodba I Cp 787/2012

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu – v točki II izreka tako spremeni, da sedaj glasi:

II. „Toženi stranki I.S.T. in L.T. sta nerazdelno dolžni plačati odškodnino tožečima strankama B.M. in A.M. v višini 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila pod izvršbo.
V presežku se denarni zahtevek zavrne.“

III. V stroškovnem izreku – točka IV izreka, pa se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožečima strankama povzročene pravdne stroške v višini 724,80 EUR, v roku 15 dni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, tožeči stranki pa sta nerazdelno dolžni povrniti toženima strankama povzročene pravdne stroške v znesku 793,63 EUR v 15 dneh z enakimi zamudnimi obrestmi.

IV. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe, kot tudi v celoti pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del te, zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 188,70 EUR v 15 dneh. Sama pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi z navedenim popravnim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (vnaprej tožnikov), tako da je toženima strankama (vnaprej tožencema) naložilo, da sta nerazdelno dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe odstraniti navoženi material v severovzhodnem delu na meji med parc. št. 480/11 k.o. X in številko 480/10 iste k.o. v celotni dolžini od roba vrta pa do začetka stopnic na zemljišču tožnikov ter poravnati železno ograjo, tako da ne bo več segala v zračni prostor zemljišča tožnikov, ker bosta sicer to storila tožnika na škodo in nevarnost tožencev pod izvršbo (točka I izreka). V točki II izreka je ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnikov in tožencema naložilo plačilo zahtevane odškodnine v znesku 1.881,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnikov na odstranitev vseh vej rastlin, ki rastejo na parceli tožencev in segajo v zračni prostor nad parcelo tožnikov, kar sta dolžna odstraniti toženca, ker bosta sicer to storila tožnika na škodo in nevarnost tožencev, prav tako pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na prepoved nadaljnjega vznemirjanja (pod pretnjo denarne kazni) pri uporabi njune nepremičnine, zlasti pa, da bi metala kamenje, zemljo, cigaretne ogorke in vse druge smeti na stopnice in na škarpo ob stopnicah, kar vse je zgrajeno na parceli tožnikov in tudi v smeri prepovedi kakršnegakoli navažanja materiala na zemljišče tožencev, ki bi imelo za posledico, da bi omenjeni material prešel oziroma se vsipal na zemljišče tožnikov oziroma bi prišlo do nagiba železne ograje pod težo tega materiala v zemljišče tožnikov. V stroškovni odločitvi je upoštevalo delni uspeh tožnikov v pravdi in je naložilo tožencema nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 906,06 EUR, tožnikoma pa nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 661,36 EUR v 15 dneh glede obeh stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. V zvezi z ugoditvenim delom tožbenega zahtevka je uporabilo kot pravno podlago določbe člena 73 Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), s poudarkom na dolžnosti lastnika nepremičnine, da izvršuje lastninsko pravico tako, da ne vznemirja lastnika prostorsko povezanih nepremičnin in da ne povzroča škode drugemu. Imisije, ki jih obravnava člen 75 SPZ, predstavljajo obliko vznemirjanja lastnika, ta norma pa zapoveduje, da mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo, to so tako imenovane prepovedane imisije. Sodišče prve stopnje je poudarilo tudi zakonsko določbo člena 99 SPZ, ki nudi lastniku oziroma domnevnemu lastniku pravno varstvo z inštitutom negatorne tožbe, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Opozorilo je še na uporabnost obligacijsko pravnih določb iz člena 133 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Štelo je kot nesporno dejstvo, da sta tožnika solastnika sosednje nepremičnine z nepremičnino tožencev kot solastnikov te, da sta zgradila betonski temelj in na njem škarpo, visoko 20 do 25 cm, ob njej pa stopnice, do katerih dostopata do svoje stanovanjske hiše. Toženca pa sta tik ob škarpi postavila žično ograjo, znotraj katere je zasajeno razno rastlinje, tudi slive, pri čemer je tudi ugotovilo, da veje tega drevja segajo v zračni prostor na parcelo tožnikov. Zanesljivo je tudi ugotovilo, da je znotraj žične ograje na nepremičnino, v lasti tožencev, nasuta zemljina, saj se je o tem sodišče prve stopnje tudi prepričalo na ogledu spornega območja. Sodišče prve stopnje je nato predvsem glede na neposredno zaznavo ob izvršenem ogledu spornega območja v dejanskem oziru ocenilo, da ta zemljina, ki se nahaja na notranji strani žične ograje na nepremičnini tožencev, pomešana s kamenjem, pod žično in plastično ograjo prehaja tudi na nepremičnino tožnikov, tako na samo škarpo, kot tudi na stopnišče, prav tako pa tudi zaključilo, da se je ravno zaradi te zemljine ograja nagnila in tudi, da sta toženca s svojim aktivnim ravnanjem, ko sta že dalj časa izkopano zemljo odlagala ob navedeni ograji, povzročila, da ta zemljina prehaja na nepremično tožnikov in zaradi padanja ter izpiranja te zemljine na nepremičnino tožnikov prihaja na opornem zidu in na stopnišču tožnikov tudi do škode. Zaradi ravnanja tožencev v navedeni smeri je podano protipravno vznemirjanje tožnikov, saj gre za ravnanje tožencev v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in načeli mirnega sosedskega bivanja in je takšno ravnanje nedopustno. Sodišče prve stopnje je zato ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov v smeri že navedene negatorne tožbe, tedaj odprave vzroka vznemirjanja, kar v danem primeru pomeni odstranitev nakopane zemljine ob ograji ter ponovno zravnanje te. Zaradi škode, ki je nastala na stopnišču ob škarpi ter na zaključnem sloju opornega zidu, je sodišče prve stopnje tudi štelo, da gre v tej smeri za znatnejšo škodo, zato je tudi ugodilo denarnemu zahtevku tožnikov, ki zagotavlja pokritje stroškov saniranja te škode. Ker nagnjena ograja zaradi navedene zemljine sega v zračni prostor nad zemljiščem tožnikov, sta po mnenju sodišča prve stopnje tudi upravičena zahtevati, da se to stanje prepreči z naložitvijo tožencema, da ograjo zravnata, ob predhodni odstranitvi že navedene zemljine.

2Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata, da toženca odstranita veje dreves, ki segajo v zračni prostor nad nepremičnino tožnikov, ker je zaključilo, da v tej smeri nista dokazala, da ju to vejevje moti in do kakšnega motenja dejansko prihaja zaradi tej vej, saj mora biti motenje objektivno moteče, kakor tudi nista z ničemer izkazala, da je zaradi spornih vej otežena uporaba njune nepremičnine čez mejo, ki je glede na krajevne razmere običajna oziroma, da jima zaradi tega nastaja škoda. Prav tako pa je zavrnilo zahtevek za prepoved nadaljnjega vznemirjanja, ker je štelo, da tožnika nista dokazala, da sta toženca metala na njuno zemljišče kamenje z zemljo, cigaretne ogorke in vse druge smeti (na stopnice in škarpo ob stopnicah), kar je del zahtevka na prepoved vznemirjanja v tej obliki. Prav tako pa je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka, v kolikor se tožencema prepoveduje v bodoče kakršnokoli navažanje materiala na zemljišču tožencev, ki bi lahko prešel oziroma se vsipal na zemljišče tožnikov ali bi zaradi tega prišlo do nagiba ograje v zemljišče tožnikov. Ocenilo je, da tožnika nista izkazala trajnosti ali ponavljanja takšnih dejanj vznemirjanja, kar bi bila nujna predpostavka utemeljenosti takšnega tožbenega zahtevka.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnikov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdita, da sta v zadostni meri pojasnila, na kakšen način ju vejevje v zračnem prostoru nad njuno nepremičnino moti, da vejevje res sega v zračni prostor nad parcelo tožnikov, se je sodišče prve stopnje tudi prepričalo ob ogledu kraja spornega območja. Tožnika sta tudi poskušala že sama odstraniti to vejevje, vendar tega ne želita več, ker sta toženca sprožala kazenske postopke zoper tožnika zaradi tega. Člen 83 SPZ res dovoljuje lastniku nepremičnine, da sme sam odstraniti veje dreves s sosednje nepremičnine, ki ga motijo, kar je sodišče prve stopnje imelo v vidu, vendar pa je pri tem tudi neutemeljeno presojalo obstoj okoliščin, ki se nanašajo le na primer imisij (vpliv čez običajno mejo ali povzročanje škode), kot predpostavki sodnega varstva tudi v primeru zahteve po odstranitvi vej. Tako pa je nedopustno odreklo sodno varstvo tožnikoma, do katerega sta upravičena in to predstavlja kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije.

4Sodišče prve stopnje tudi po stališču te pritožbe ne bi smelo zavrniti zahtevka na prepoved nadaljnjih vznemirjanj, saj je samo ugotovilo, da sta v bistvu toženca nasula zemljo k ograji, ki se je zaradi tega nagnila, kar nedvomno kaže, da sta izvršila dejanja vznemirjanja, to pa lahko storita tudi kadarkoli ponovno v prihodnosti in je tako podana podlaga za prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Razlogi sodbe tudi v tej smeri niso povsem jasni in so si celo v nasprotju, sam zahtevek v tej smeri pa je tudi dovolj konkretiziran in nasprotna ocena sodišča prve stopnje ne vzdrži.

5Toženca se pritožujeta zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in podajata enak pritožbeni predlog. Najprej uveljavljata pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje dovolilo dvakrat v postopku objektivno spremembo tožbe, čeprav sta se toženca temu upirala, pri čemer tudi ne drži ocena sodišča prve stopnje, da zaradi tega ni prišlo do situacije, ko bi se postopek bolj zavlekel. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo pribaviti mnenje izvedenca geometra, ki bi potrdil stališče tožencev, da je sporna škarpa celo na zemljišču tožencev. Sicer pa bi jo morala tožnika postaviti z večjim odmikom od meje. V tem primeru tudi ne gre za znatnejšo škodo, kot eno od predpostavk za možno ugotovitev obstoja prepovedanih imisij. Sicer pa tudi vzročna zveza z ugotovljenimi poškodbami na stopnišču oziroma škarpi, ni v zadostni meri izkazana, saj sta tožnika sama potrdila, da spornih stopnic nista redno vzdrževala. Pri sosednjih nepremičninah je tudi potrebno računati z vzajemno obveznostjo trpeti določene omejitve pri izvrševanju lastninske pravice. Toženca pa ugovarjata tudi višini prisojene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje pri tem zajelo tudi predvidene stroške „štokanja“ stopnišča, kar pa izvedenec gradbene stroke ni potrdil, da bo moralo biti to zanesljivo izvršeno. Sodišče prve stopnje tudi ni odbilo 10% na račun amortiziranosti stopnic, kot je to ocenil izvedenec in bi zato moralo za toliko dodatno znižati prisojeno odškodnino. Tudi začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine ne bi smelo določiti prej kot od 30. 11. 2011 dalje, ko je izvedenec podal svoje mnenje z oceno škode.

6Tožnika sta vložila laični pritožbeni odgovor, v katerem oporekata navedbam tožencev iz njune pritožbe in se zavzemata za neuspeh te.

7Pritožba tožencev je delno utemeljena.

8Pritožba tožnikov ni utemeljena.

9Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in ocenilo, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje delno spremembo napadene sodbe v njenem obsodilnem delu, zato je delno ugodilo pritožbi tožencev. V ostalem, kot bo razvidno iz nadaljnih razlogov, je pritožbi zavrnilo in vzdržalo v veljavi prvostopenjsko odločitev.

V zvezi s pritožbo toženih strank zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe:

10Pritožbeno sodišče ne vidi nobenih procesnih pomanjkljivosti v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dovoli spremembo tožbe v teku pravde, s postavitvijo dodatnih tožbenih zahtevkov, saj sme sodišče nadomestiti pri objektivni spremembi to soglasje toženca, v kolikor ga ta ne da in spremembo tožbe vseeno dovoliti, v kolikor je to smotrno za kompleksno rešitev spornega razmerja (člen 183 ZPP). V danem primeru je takšna podlaga nedvomno bila podana, glede na večplastnost sporov med pravdnima strankama in vsebinsko ter pravovarstveno povezanost posameznih tožbenih zahtevkov tožnikov, ki pa vsi izvirajo iz istega spornega razmerja. V tej smeri pritožbeni graji iz te pritožbe ni mogoče pritrditi.

11Toženca sta po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršila zatrjevano ravnanje kot dejanski stan inštituta vznemirjanja z nasutjem zemlje ob ograji, zaradi česar je ta zemlja drsela na zemljišče tožnikov in tudi povzročila nagnjenost ograje v zračni svet nad zemljiščem tožnikov, tedaj gre za zatrjevano aktivno ravnanje tožencev v zvezi s tem vznemirjanjem tožnikov kot lastnikov sosednje nepremičnine. Očitno sicer gre za vzrok vznemirjanja, ki sicer izvira iz same nepremičnine tožencev, ne da bi aktivno posegala z različnimi dejanji prav v svet tožnikov in jih tam izvrševala. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena uporaba materialnopravnih določb o imisijah, pri čemer je dovoljenost teh vezana na omejitvene principe, kot sta preseganje krajevno običajne mere kvarnih vplivov sosednje nepremičnine ali povzročanje znatnejše škode. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ocenilo, da te sestavine v danem primeru (ki dovoljujejo in utemeljujejo zahtevano pravno varstvo), obstoje tudi z vidika povzročanja znatnejše škode in pritožba temu zaključku neutemeljeno oporeka. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (ki so razumni in prepričljivi) izhaja, da sta v bistvu toženca z aktivnim ravnanjem (navozom oziroma nasutjem zemlje k meji) povzročila stanje, ko ta zemljina lahko prehaja na nepremičnino tožnikov in tako namerno s svojim aktivnim ravnanjem povzročila navedeni kvarni vpliv na sosednjo nepremičnino. V tem primeru pa gre celo za t.i. direktne imisije (drugi odstavek člena 75 SPZ), ki pa so vedno prepovedane. S tega vidika nedvomno obstoja protipravnost ravnanja tožencev in njuna odškodninska odgovornost. Tožnika tako utemeljeno zahtevata odpravo vzroka navedenih kvarnih imisij kot tudi denarno odškodnino, ki je ustrezna predvidenim stroškom vzpostavitve prejšnjega stanja na poškodovanem stopnišču oziroma škarpi in podpornem zidu, vse na osnovi člena 99 SPZ.

12Nobenih pomislekov tudi ne more biti glede obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi imisijami in nastalo škodo tožnikoma, saj je to po pravilih stroke ugotovil v zadevi pritegnjeni izvedenec gradbene stroke, katerega mnenje sodišče prve stopnje pravilno povzema in se sklicuje nanj. Toženca neutemeljeno poudarjata pomen izjave tožnikov, da stopnic nista ustrezno vzdrževala, saj je bila tovrstna izjava podana kvečjemu v kontekstu s trditvijo, da zaradi nasute zemljine po stopnišču, tega nista mogla.

13Pritožbeno nakazovanje na potrebo po pritegnitvi izvedenca geometra nima neke teže, četudi ni mogoče spregledati, da toženca niti stroškovnega bremena v tej smeri nista hotela izpolniti. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča glede na naravo obravnavanega spora, ko gre za vprašanje obstoja imisij in njihovega kvarnega vpliva na nepremičnino tožnikov, ni bistvenega pomena vprašanje poteka meje med obema zemljiščema in lokacije škarpe, ki sta jo po nespornem prikazu strank zgradila tožnika.

14Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožencev v delu prisojene denarne odškodnine, kot rečeno adekvatne stroškom sanacije stopnišča oziroma škarpe. Tožnika sta pri varstvu proti imisijam oziroma pred vznemirjanjem upravičena zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja, kot tudi povračilo nastale škode, tudi v obliki denarnega zahtevka v poplačilo predvidenih izdatkov vzpostavitve prejšnjega stanja. Sicer do te sanacije še ni prišlo. Vendar pa morajo biti v tem primeru stroški vzpostavitve prejšnjega stanja dovolj predvidljivi in v tej smeri določno opredeljeni, pri čemer mora biti podana vsaj neka razumna verjetnost, da bodo ti stroški res nastali. V danem primeru pa pritožba pravilno poudarja, da ta predvidljivost ni v zadostni meri izkazana. Izvedenec gradbene stroke je kot zanesljivo potrebne stroške sanacije ocenil stroške visokotlačnega čiščenja stopnišča in globinske ter površinske zaščite, vendar je v svojem pisnem mnenju na primer povedal, da bo po zagotovilih izvajalcev tovrstnih storitev, za vzpostavitev ustreznega stanja to „skoraj zagotovo“ zadoščalo. V kolikor ta ukrep ne bi zadoščal, bo potrebno izvesti še ponovno „štokanje“ pred izvedbo zaključne površinske zaščite, vendar pa tega ni mogoče s popolno gotovostjo vedeti, dokler se predhodna dela ne izvedejo. Na glavni obravnavi dne 29. 3. 2012, ob neposrednem zaslišanju, pa je izvedenec glede potrebnosti „štokanja“ izrecno povedal, da enostavno ne more odgovoriti, ali bo za sanacijo stanja „štokanje“ potrebno ali ne. Ponovno se je skliceval na zagotovila izvajalcev, da so zadosti uspešni že z visokotlačnim čiščenjem brez potrebnega „štokanja“. Glede na takšno oceno izvedenca v bistvu ni mogoče govoriti o potrebnosti „štokanja“ in s tem povezanih stroškov niti z vidika vsaj pretežne verjetnosti, zato po mnenju pritožbenega sodišča predvidljivost teh stroškov ni v zadostni meri izkazana, da bi jih že bilo mogoče naprtiti v breme tožencev. V kolikor bodo ti stroški vseeno nastali, ni ovire, da ne bi mogla tožnika dodatno zahtevati tudi povračila teh stroškov. Zaenkrat pa je glede na vse navedeno po mnenju pritožbenega sodišča potrebno ugoditi pritožbi tožencev in pri predvidenih stroških sanacije stanja ne upoštevati tudi stroškov „štokanja“, kar pa ocenjene stroške oziroma posledično škodo tožnikov od priznanih 1.881,00 EUR, znižuje na 1.274,50 EUR, dodatno pa je prisojeno odškodnino na račun amortiziranosti stopnišča treba zmanjšati še za 10%, kar pomeni, da sta tožnika upravičena do odškodnine, ne v prisojenem znesku 1.881,00 EUR, ampak le v znesku 1.120,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v delu denarnega tožbenega zahtevka v obsodilnem delu spremenilo z znižanjem prisojene odškodnine na znesek 1.120,00 EUR. Utemeljena pa je tudi pritožbena graja na račun začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega denarnega zneska. Res je, da je v primeru, ko nastala škoda še ni natančno ugotovljena v nekem denarnem znesku in jo je potrebno predhodno oceniti, po ustaljenih stališčih sodne prakse začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezan na čas ocenitve te škode v denarju. To pa je v danem primeru čas podaje izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca. Tudi v tej smeri je zato pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo v obsodilnem delu (5. alineja člena 358 ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe:

15Člen 83 SPZ daje pravico lastniku nepremičnine odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da gre za posebno obliko samopomoči, ki je dopustna le, v kolikor lastnika nepremičnine veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru motijo. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni prepričljivo, ko ugotavlja, da tožnika nista izkazala, da ju veje v zračnem prostoru njune nepremičnine motijo (po objektivnem kriteriju), saj je po mnenju pritožbenega sodišča zadostna njuna trditvena podlaga v tej smeri, ko zatrjujeta, da ju moti to vejevje že zaradi odpadlega listja in plodov, kot tudi zaradi vlage in podobno, kar je življenjsko povsem sprejemljiva trditev. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča vprašanje navedene motenosti lastnika nepremičnine ne more biti vezano na iste kriterije kot pri imisijah, tedaj bodisi preseganje kvarnih vplivov čez običajno mejo ali nastanek znatnejše škode. Vendar pa je kljub temu z materialnopravnega vidika po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Res je, da člen 83 SPZ lastniku nepremičnine daje pravico odstraniti veje, kar ne izključuje sodnega varstva, v kolikor za to obstoja utemeljena podlaga. Vendar pa ni na mestu postavitev negatornega zahtevka in naložitev lastniku drevesa, da on odstranjuje veje, saj to ni v skladu s ciljem in smernicami člena 83 SPZ, tudi glede na historični prikaz tovrstne ureditve. Dejstvo je, da do uveljavitve SPZ vprašanje odstranitve vejevja rastočega drevesa na sosednji nepremičnini ni bila urejeno s pozitivnimi predpisi, saj so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki so enako dajala lastniku sosednje nepremičnine pravico, da to vejevje odstrani. Sodna praksa pa je v bistvu vpeljala enako ureditev, kot je bila pozneje uzakonjena v SPZ. Izjemoma dovoljena oblika samopomoči v tej smeri je v bistvu težila k cilju čim manjšega poglabljanja konfliktnih odnosov med lastnikoma sosednjih nepremičnin. Zato pa se je tudi uveljavilo stališče, da je treba predvsem težiti k temu, da lastnik nepremičnine sam odstrani veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru, v kolikor na poziv tega ne stori lastnik sosednje nepremičnine, izjemoma pa lahko uveljavlja tudi sodno varstvo, če ga lastnik sosednje nepremičnine pri možnosti odstranitve vej kakorkoli ovira. Vendar pa v tem primeru ne more postaviti že navedenega zahtevka v obliki negatorne tožbe z naložitvijo tovrstne obveznosti lastniku sosednje nepremičnine, ampak lahko toži le na dopustitev, da sam odstrani veje. Tako se tudi ohranja uravnoteženost obeh pravic lastnikov sosednjih nepremičnin, na eni strani zaščita lastninske pravice lastnika nepremičnine, na katerem raste drevo in na drugi zaščita sosednjega lastnika, ki ima pravico do varstva zračnega prostora nad nepremičnino. V primeru potrebe po pravnem varstvu je torej lastniku nepremičnine, ki želi odstraniti veje s sosednjega drevesa v zračnem prostoru nad svojo nepremičnino, pa mu sosed to onemogoča ali otežuje, dana možnost, da s tožbo zahteva nasproti lastniku sosednje nepremičnine, da odstranitev vej dopusti.

16Postavljeni tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna odstraniti veje, je tako z materialnopravnega vidika nesklepčen, saj tožnika uveljavljata pravno posledico, ki glede na ponujeno dejansko podlago ne more biti predmet sodnega varstva. Ta del tožbenega zahtevka je zato bilo treba zavrniti iz navedenega drugega vzroka, je pa zato izpodbijana odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in pritožbenemu predlogu ni mogoče slediti.

17Pritožbeno sodišče tudi sprejema odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tistem delu, kjer se tožencema prepoveduje nadaljnje vznemirjanje v vtoževani smeri. Res je, da tožnika nista izkazala in dokazala, da bi toženca z nekim aktivnim ravnanjem „metala“ na zemljišče tožnikov kamenje, zemljo, smeti, cigaretne ogorke in podobno, tedaj z nekim aktivnim poseganjem v nepremičnino tožnikov, ko je po drugi strani bilo ugotovljeno poseganje v nepremičnino tožnikov zgolj z že navedenimi nedovoljenimi imisijami, ki pa so le izvirale iz same nepremičnine tožencev. V zahtevani smeri tako v bistvu to vznemirjanje ni dokazano in tudi ni izkazana nevarnost tovrstnega vznemirjanja vnaprej, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da mora biti vznemirjanje trajno oziroma ponavljajoče, da se lahko zahteva zaščita lastnika nepremičnine v enaki smeri tudi vnaprej. V kolikor pa tožnika zahtevata prepoved kakršnega koli navažanja materiala na zemljišče tožencev, kar bi imelo za posledico, da bi ta prešel oziroma se vsipal na zemljišče tožnikov oziroma bi prišlo do nagiba železne ograje, gre sicer za zahtevano zaščito pred ponovnimi vplivi nepremičnine tožencev na nepremičnino tožnikov, enakimi kot so bili ugotovljeni v preteklem obdobju in za kar je tožnikoma s to sodbo nudeno pravno varstvo v smeri naložitve odstranitve vzroka teh vplivov, zato bo tak vpliv odstranjen. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ni dovolj verjetno izkazana možnost in nevarnost, da bosta toženca tudi v bodoče nadaljevala z enakim ravnanjem in ponovno vzpostavila stanje neugodnih vplivov na sosednjo nepremičnino. Takšno stališče je mogoče tudi povzeti iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, zato pritožba neutemeljeno nakazuje na nejasnost in kontradiktornost posameznih razlogov v tej smeri. Obrazložitev prvostopenjske sodbe v tej smeri je zadostna, da se jo da preizkusiti in odločitev tudi temelji na pravilni materialnopravni opredelitvi glede na ugotovljeno dejansko stanje.

18Pritožbi tožnikov zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe tako pritožbeno sodišče ni ugodilo in je v zavrnilnem delu napadeno sodbo v celoti potrdilo (člen 353 ZPP).

19Zaradi delno spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodbe. Dejstvo je, da je ob znižanju odškodnine od prisojenih 1.881,00 EUR (kar je ustrezalo višini modificiranega tožbenega zahtevka tožnikov) na 1.120,00 EUR, mogoče ugotoviti, da sta tožnika s tem delom tožbenega zahtevka uspela v razmerju 60%. Pritožbeno sodišče sicer sledi pravilni oceni sodišča prve stopnje, da je vse zahtevke (ob iskanju uspeha v pravdi) treba obravnavati enako, kar pomeni, da sta v bistvu glede na sedanjo spremembo pri odločitvi o denarnem tožbenem zahtevku in dosedanji obsodilni oziroma zavrnilni del prvostopenjske sodbe tožnika uspela s svojim zahtevkom v razmerju 40% in tožena stranka v razmerju 60%. Pravdne stroške tožnikov je sodišče prve stopnje (stroškovna odmera ni predmet pritožbene graje) odmerilo na 1.812,12 EUR, zato sta upravičena do povračila teh stroškov v znesku 724,80 EUR. Pravdne stroške tožencev je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.322,71 EUR in je tako utemeljeno tožencema priznati povračilo pravdnih stroškov v znesku 793,63 EUR. Iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče teh stroškov ni pobotalo.

20V pritožbenem postopku tožnika nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Toženca sta uspela v razmerju 30% (glede na znižanje prisojenega denarnega zneska na prvi stopnji), zato sta v enakem razmerju upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo 504,00 na račun nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom, 20,00 EUR na račun materialnih izdatkov, kar predstavlja 524,00 EUR in 20% DDV dodatno 104,80 EUR, skupaj tedaj 628,80 EUR, kar sorazmerno 30% pritožbenemu uspehu predstavlja 188,70 EUR ter sta tožnika to dolžna povrniti tožencema. Obrestnega zahtevka pri pritožbenih stroških ta nista postavila.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku člena 165 ZPP.