83. člen SPZ

Tožnika sta zahtevek na odstranitev terase utemeljevala tudi s posplošenimi trditvami, da terasa, po tleh obložena z lesom, ki stoji ob sami meji z vrstno stavbo tožnikov, predstavlja požarno nevarnost, da gre torej za vir nevarnosti, ki ga je treba odstraniti. V skladu s 133. členom OZ bi bil takšen zahtevek lahko utemeljen, če bi tožnikoma s postavitvijo takšne terase grozila večja škoda. Ta škodna nevarnost mora biti konkretna in gotova, ne pa pogojena s kakšnim popolnoma negotovim bodočim dogodkom. Trditev tožnikov, da obstaja možnost požara, ne utemeljuje konkretne in neposredne nevarnosti. Zato zahtevek na tej trditveni in pravni podlagi ne more biti utemeljen. Tožnika utemeljeno opozarjata, da poročilo o stanju hrupa družbe E., d. o. o., ki je bilo pridobljeno izven pravde, po naročilu nasprotne stranke, ni dokaz, ki bi ga lahko upoštevalo, saj ima le naravo navedb stranke. Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo mnenje strokovnjaka, ki sta ga pred pravdo angažirala prvi toženec in druga toženka, med pravdnim postopkom pa sta mu tožnika nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika utemelj

Ker je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer prva tožnica tudi po lastni navedbi (v pritožbi) živi, (sicer z ničemer izkazano) dejstvo, da je v naselju več oseb s priimkom A., na presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je prva toženka sporno vročilnico podpisala in da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Predlog se zavrne.

Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini. Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).

Postavljeni tožbeni zahtevek od toženke ne zahteva, da se ji dopusti uporaba služeče nepremičnine, temveč toženki prepoveduje, da bi odstranila veje drevesa ter torej ravnala skladno s 83. členom SPZ. Tožnica torej vtožuje upravičenje zahtevati prepoved oziroma vtožuje zavezanost toženke k opustitvi, kar pa je vsebina negativne služnosti. Bistvena sestavina pravice, ki jo vtožuje tožnica, torej je, da toženka ne sme odstraniti vej, medtem ko je rast vej preko meje le posledica te pravde.

Lastnik sosednjega zemljišča, ki mu drevo soseda povzroča prepovedane imisije, ima poleg upravičenj po 83. členu SPZ (zlasti, če jih sam zaradi sosedovega nasprotovanja ne more uresničiti) tudi negatorno imisijsko varstvo po splošnih pravilih 73. in 75. člena SPZ. Slednje vključuje zahtevek, da toženec nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. Odstranitev motečih vej v sosedovem zračnem prostoru in korenin, ki rastejo v sosednjo nepremičnino, je v prvi vrsti dolžnost lastnika drevesa. Zaslišanje izvedencev po drugem odstavku 254. člena ZPP sodišče opravi med več v sodnem postopku postavljenimi izvedenci, če se njihova mnenja bistveno razlikujejo. Strokovnjak, ki ga je tožeča stranka angažirala pred pravdo, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil izvedenec v tem postopku. Šlo bi lahko kvečjemu za izvedeno pričo, ki bi jo sodišče zaslišalo, če bi bil tak dokazni predlog postavljen pravočasno.

S tem, ko je obdolženec porezal vrhove cipres v sosedovi živi meji, jih je poškodoval in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Vendar je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo kaznivega dejanja, praktično izostanek škodljivih posledic ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno) in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila.

Da je sodba obrazložena, morajo biti ugotovljena (ali povzeta nesporna) pravno relevantna dejstva in izvedena subsumpcija materialnih pravil na ugotovljen dejanski stan.

Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretnega člena, na katerega je oprlo svojo odločitev.

Dolžnost vzdrževanja služnostne poti je na služnostnih upravičencih.

Res je, da člen 83 SPZ lastniku nepremičnine daje pravico odstraniti veje, kar ne izključuje sodnega varstva, v kolikor za to obstoja utemeljena podlaga. Vendar pa ni na mestu postavitev negatornega zahtevka in naložitev lastniku drevesa, da on odstranjuje veje, saj to ni v skladu s ciljem in smernicami člena 83 SPZ, tudi glede na historični prikaz tovrstne ureditve. Dejstvo je, da do uveljavitve SPZ vprašanje odstranitve vejevja rastočega drevesa na sosednji nepremičnini ni bila urejeno s pozitivnimi predpisi, saj so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki so enako dajala lastniku sosednje nepremičnine pravico, da to vejevje odstrani. Sodna praksa pa je v bistvu vpeljala enako ureditev, kot je bila pozneje uzakonjena v SPZ. Izjemoma dovoljena oblika samopomoči v tej smeri je v bistvu težila k cilju čim manjšega poglabljanja konfliktnih odnosov med lastnikoma sosednjih nepremičnin. Zato pa se je tudi uveljavilo stališče, da je treba predvsem težiti k temu, da lastnik nepremičnine sam odstrani veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru, v kolikor na poziv tega ne stori lastnik sosednje nepremičnine, izjemoma pa lahko uveljavlja tudi sodno varstvo, če ga lastnik sosednje ne

Obveznost toženke za znižanje krošenj orehovih dreves ima podlago v določbah 73. in 75. člena SPZ ter določbi 83. člena SPZ, ki jih je smiselno uporabiti v primeru negatorne tožbe med pravdnima strankama kot lastnikoma sosednjih nepremičnin. Navedene določbe sicer urejajo direktne imisije oziroma poseganja v sosednjo nepremičnino, a iz njih sledi, kakšno naj bi bilo razumno ravnanje v okvirih sosedskega prava in prepovedi medsebojnega vznemirjanja ter prepovedanih imisij.

Hoja in vožnja ne implicira tudi parkiranja vozil. Pomeni vsebinsko oziroma namensko drugačno – večjo obremenitev služečega zemljišča v korist gospodujočega zemljišča, saj omogoča služnostnemu upravičencu trajnejšo neprekinjeno uporabo služečega zemljišča ob zasedbi zemljišča s parkiranim vozilom. Zato služnostne pravice parkiranja ni mogoče subsimirati pod služnostno pravico hoje in vožnje. Kasneje uveljavljena določba ZTLR, je takšno sistemsko intencijo uzakonila s prepovedjo pridobivanja stvarnih služnosti na podlagi priposestvovanja le v tistih primerih, ko temeljna lastnina – družbena lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela s temi sredstvi v družbenopravnih osebah ni smela biti na noben način okrnjena. Med takšna nekdanja družbena sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogla spadati parcela, preko katere je bil zgolj možen dostop do stanovanjske hiše, in že na prvi pogled ni služil delu delavcev oziroma poslovanju družbenopravne osebe, temveč podobno kot v primerih funkcionalnih zemljišč le stavbam, ki so v lasti fizičnih oseb in na katerih so te imele pravico uporabe.

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je potrebno upoštevati tako trditveno podlago tožbe kot tudi tožbeni predlog, saj sodišče vselej odloča o določenem historičnem dogodku. Postavitev adhezijskega zahtevka ni ovira za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravdnega sodišča. Toženec ni porezal zgolj vej, ki segajo na javno pot, temveč tudi vrhove dreves. S tem je posegel v tožničino lastnino. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot storjenega v stiski oziroma skrajni sili, saj ni obstajala sočasna nezakrivljena nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z dejanjem, ki ima znake nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja.

Takšna odločitev je materialnopravno zmotna. Po prvem odstavku 83. člena SPZ ima lastnik nepremičnine sicer res pravico sam odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Gre za posebno obliko samopomoči (pravico odstraniti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine) in pravico, da si v takšnem primeru veje prilasti. Pridobitev pravice do samopomoči in pravice do prilastitve vej pa tožniku ne more odvzeti pravice do sodnega varstva z zahtevkom, da veje odstrani lastnik nepremičnine, na kateri drevo stoji. Zahtevek lahko, glede na okoliščine primera, temelji tako na določilu prvega odstavka 83. člena SPZ, kakor tudi na določilih, ki urejajo nedovoljene imisije (12. in 75. člen SPZ). Drugačna razlaga bi pomenila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Lastnik nepremičnine pridobi pravico, da sam odstrani in si prilasti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, če veje segajo nad njegovo nepremičnino, če ga veje motijo in če na njegov poziv lastnik sosednje stvari ni odstranil veje svojega drevesa. Posredovanje sodišča ni potrebno in zato take pravice ni treba posebej uveljavljati s tožbenim zahtevkom. V primeru, če ga lastnik drevesa pri realizaciji pravice ovira, pa lahko zahteva, naj sodišče s sodbo naloži lastniku drevesa, da mora posek vej dopustiti.

Postavljeni tožbeni zahtevek je nesklepčen saj bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku toženec izgubil pravico, da kot lastnik sosednje nepremičnine odstrani in si prilasti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine.