VSRS Sodba VIII Ips 56/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 2. 2. 2010 in 20. 4. 2010 in toženi stranki naložilo, da mora tožnici izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 19. 5. 1994, ki je tožnica ni izpodbijala. Dne 8. 1. 2010 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bile upoštevane plačila za notranji odkup delnic za leto 1992. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 19. 5. 1994. Po presoji sodišča pa neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno, zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožena stranka pravilno zavrgla tožničino zahtevo, ker je odločba o priznanju starostne pokojnine z dne 19. 5. 1994 postala pravnomočna, tožnica pa zoper njo ni uporabila rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – ZMEPIZ (Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter 125. in 129. člen ZUP. Tožena stranka je tožničinega delodajalca primorala, da je iz obrazcev M-4 izločil plačila za notranji odkup delnic v letu 1992, za katera so bili odvedeni prispevki, ki jih tožena stranka ni vrnila. Tožena stranka je v letu 2009 opravila revizijo, da naj se navedena plačila iz leta 1992 upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Sporni zneski so bili izločeni iz obrazcev, zato niso mogli biti del obravnavanja dejanskega stanja pri odločanju o tožničini pokojnini. Iz odločbe z dne 19. 5. 1994 ne izhaja, da bi bili ti prejemki upoštevani pri prvotni odmeri pokojnine. Gre za zakonsko praznino po ustavni odločbi U-I392/98-23 z dne 10. 7. 2002. Tožnica se ni mogla prepričati o višini plačanih prispevkov. Po letu 2009 tožena stranka avtomatično upošteva sporna izplačila, pred tem pa ne, zato je poseženo v pravico do enakosti in v pričakovane pravice.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revidentki je bila z odločbo tožene stranke z dne 19. 5. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložila pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 8. 1. 2010 je revidentka vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva dohodek, izplačan leta 1992 za notranji odkup v okviru lastninjena. Sklicevala se je na zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 in na novo javljene podatke.

8Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka (1).

9Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni višinski odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. To sta pravici, o katerih se odloča – plače, od katerih so bili plačani prispevki, pa v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačila prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4, ki je le dokaz o plačilu prispevkov. Kot revidentka že sama navaja, je možno obrazce spreminjati, zavarovanci pa imajo možnost dokazovati nasprotno – torej, da so bili prispevki dejansko plačani, čeprav v obrazcih niso izrecno zavedeni.

10Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

11Po eni strani 158. člen Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij, po drugi strani pa ustavna odločba U-I392/98-23 z dne 10. 7. 2002 ni bila razveljavitvena, niti ni mogla poseči v pravnomočna urejena razmerja za nazaj, zato ni prišlo do zakonske praznine – ponovno zaradi ustavnega koncepta prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave RS). Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi. Sodišče pa lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v sodnih mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta ter ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega upravnega organa v drugih podobnih zadevah, saj bi s tem lahko neutemeljeno poseglo v drugo vejo oblasti.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.