VSC sklep Cpg 1/2012

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se razširitev tožbe na drugotoženo stranko ne dopusti.

Ugotovilo je, da se je prvotno tožena stranka I. S. s.p. po začetku pravdnega postopka statusno preoblikovala s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo. Zato je bila prvotno tožena stranka izbrisana iz sodnega registra in ustanovljena prvotožena stranka S. P. I.S. d.o.o. Ker se je prvotno tožena stranka statusno preoblikovala v novo družbo, nastopa le slednja v tej pravdi kot univerzalni materialnopravni naslednik prvotne tožene stranke I. S. s.p. (člen 667 ZGD-1) in ne tudi drugotožena stranka (I. S.). S statusnim preoblikovanjem podjetnika lahko upnik v skladu z določilom 672. člena ZGD-1 zahteva poplačilo svojih terjatev nastalih pred vpisom prenosa podjetja v register od nove družbe, v primeru neizpolnitve obveznosti s strani družbe pa subsidiarno tudi od podjetnika, ki zanje odgovarja z vsem svojim premoženjem in solidarno z družbo. Sodišče prve stopnje je zato vlogo tožeče stranke s katero je ta zahtevala, da se pravda nadaljuje proti S. P. I.S. d.o.o. kot prvotoženo stranko in proti I. S. kot drugotoženo stranko, ker da sta oba univerzalna pravna naslednika prvotno tožene stranke, štelo kot predlog za razširitev tožbe. Ker drugotožena stranka v razširitev tožbe ni privolila, je v skladu z določilom drugega odstavka 191. člena ZPP odločilo, da se razširitev tožbe na drugotoženo stranko ne dopusti.

Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz uvodoma navedenih pritožbenih razlogov “bistvenih kršitev pravil postopka, ki vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe določb materialnega prava”, ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi oziroma da pritožbi ugodi in razširitev tožbe na drugotoženo stranko dopusti. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

Pritožba ni utemeljena.

Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je prvotno tožena stranka I. S. s.p. tekom pravdnega postopka statusno preoblikovala s prenosom podjetja na kapitalsko družbo S. P. I.S. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je le družba S. P. I.S. d.o.o. univerzalni pravni naslednik prvotno tožene stranke, ki kot taka vstopa v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika in je zato le ona v tej pravdi univerzalna materialnopravna naslednica sprva tožene stranke.

Statusno preoblikovanje podjetnika je posebej urejeno v sedmem poglavju Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v členih 667 do 672. Po določbi člena 667 se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo (prvi odstavek). S prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek).

Na podlagi citiranih določb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je le družba S. P. I.S. d.o.o. univerzalna materialnopravna naslednica (prenos premoženja za katerega zakon uporablja izraz podjetje) prvotno tožene stranke I. S. s.p.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da I. S. ni univerzalni pravni naslednik prvotno tožene stranke. V obrazložitvi te svoje odločitve je sodišče prve stopnje zapisalo: “Tožeča stranka zatrjuje, da je tudi drugotožena stranka I. S. univerzalni pravni naslednik prvotno tožene stranke, vendar sodišče temu ne pritrjuje. Velja, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (šesti odstavek 3. člena ZGD-1 in prvi odstavek 7. člen ZGD-1), vendar je pri tem potrebno upoštevati, da gre pri s.p. in fizični osebi za enotno pravno subjektiviteto, ki je znotraj ne moremo deliti v smislu, da sta tako fizična oseba (po določilih 7. člena ZGD-l), kot tudi kapitalska družba, ki je nastala zaradi statusnega preoblikovanja s.p. (po določilih 667. člena ZGD-l), univerzalni pravni naslednici. Ker se je torej prvotno tožena stranka kot podjetnik posameznik oziroma kot enoten pravni subjekt (fizične osebe in s.p.) statusno preoblikovala v prvotoženo stranko kot kapitalsko družbo, je upoštevaje 667. člen ZGD-l in zgoraj navedeno samo slednja univerzalna materialnopravna naslednica podjetnika posameznika in ne tudi drugotožena stranka (I. S.).”

Navedeno obrazložitev pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Prvotno tožena stranka je bil I. S. s.p. in ne I. S., kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka. Ker se je tožena stranka statusno preoblikovala (in ni prenehala), za tako statusno preoblikovanje pa zakon v citiranem členu določa univerzalno pravno nasledstvo družbe (v materialnem in procesnem smislu), so pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z drugotoženo stranko I. S. zmotna. Ker je nesporno, da je bila sprva tožena stranka le I. S. s.p., torej podjetnik, pa tudi ne pride v poštev razlogovanje tožeče stranke, da je bil tožena stranka I. S. že od vsega začetka. Takšna razlogovanja bi prišla v poštev le, če bi I. S. s.p. prenehal biti samostojni podjetnik. V obravnavanem primeru pa ni prenehal, temveč je svoje podjetje (vse premoženje, pravice in obveznosti) prenesel na kapitalsko družbo. Prenos podjetnikovega podjetja na kapitalsko družbo ne vpliva na podjetnikovo podjetje, ki se po konceptu univerzalnega nasledstva preoblikuje v drugo organizacijsko obliko. Predmet prenosa je premoženje podjetnika, ki je bilo namenjeno opravljanju njegove pridobitne dejavnosti in obsega vse premoženje, vse pravice in obveznosti v zvezi s podjetjem. Pravni naslednik, kapitalska družba, vstopi v vsa pravna razmerja (materialna in procesna) katerih subjekt je bil njen pravni predhodnik – podjetnik (glej uvodni komentar k drugemu delu točka 9 stran 472 Velikega komentarja Zakona o gospodarskih družbah – GV Založba Ljubljana, 2006).

Tako je le prvotožena stranka – družba S. P. I.S. d.o.o. univerzalna pravna naslednica prvotno tožene stranke in ne tudi drugotožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato vlogo tožeče stranke s katero je ta predlagala nadaljevanje postopka tudi proti drugotoženi stranki utemeljeno štelo kot predlog tožeče stranke za razširitev tožbe na drugotoženo stranko kot novega toženca in pri tem pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki za razširitev tožbe na novega toženca (sospornika) zahteva njegovo privolitev. Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija, da druga tožena stranka privolitve v takšno razširitev tožbe ni dala, sodišče prve stopnje utemeljeno razširitve tožbe na I. S. kot drugotoženo stranko ni dopustilo.

Upoštevaje določbo 672. člena ZGD-1, ki ureja odgovornost podjetnika za obveznosti nastale pred vpisom prenosa podjetja v register, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podjetnik za te obveznosti še vedno odgovarja z vsem svojim premoženjem, vendar pa le, če teh ne poravna družba. Njegova obveznost je torej neomejena, a subsidiarna, kar pomeni, da je za izpolnitev zavezan le, če družba kot primarni dolžnik upniku ne izpolni obveznosti. V tem primeru podjetnik odgovarja solidarno z družbo.

Iz tako normativno določene odgovornosti podjetnika za obveznosti do upnika prav tako ni mogoče potegniti zaključka, da je tudi drugotožena stranka univerzalni pravni naslednik prvotno tožene stranke. Tožeča stranka bo zato lahko, če bodo izpolnjeni v citiranem členu določeni pogoji, terjatev uveljavljala tudi od drugotožene stranke, vendar ne na način kot tega uveljavlja v tem postopku, saj ji to procesna zakonodaja ne dopušča. Terjatev bo zoper drugotoženo stranko lahko uveljavljala z novo tožbo, za katero privolitev ni potrebna, ne more pa uspeti z razširitvijo obstoječe tožbe, če v razširitev drugotožena stranka ni dala privolitve.

Sklicevanje tožeče stranke na odločitev sodišča v zadevi zavarovanja s predhodno odredbo v kateri naj bi uspela z zavarovanjem s predhodno odredbo zoper obe toženi stranki – torej tudi zoper I. S., na pravilnost odločitve v tej zadevi ne more vplivati. Sicer pa je iz sklepa pritožbenega sodišča v navedeni zadevi, ki je bil pritožbenemu sodišču naknadno predložen, razbrati, da vprašanje pasivne legitimacije drugotožene stranke ni bilo predmet obravnave, ker ugovor v tej smeri ni bil podan (pravočasno).

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera izmed po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 2 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).