VSRS Sodba II Ips 244/2009

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku vrne v neposredno posest parcelo št. 317/53 k. o. ..., tako da z nje odstrani zidani objekt, zidano ograjo in živo mejo ter da opusti vrt na tej parceli in vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino (1. točka izreka). Zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev toženkine lastninske pravice na isti parceli in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo še o pravdnih stroških (3. in 4. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik leta 2006 od Občine T. kupil med drugim tudi sporno parcelo in se kot njen lastnik vpisal v zemljiško knjigo. Toženka, ki je uporabljala sporno nepremičnino, se je sklicevala na priposestvovanje, češ da je isto nepremičnino njen pravni prednik kupil že leta 1964. Sodišče toženki ni sledilo, saj je ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina v družbeni lastnini, zato priposestvovalna doba od zasedbe zemljišča v letu 1964 do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) v letu 1997 ni mogla teči in se ni iztekla do 14. 11. 2006, ko je toženka že vedela, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik (takrat mu je odgovorila na poziv za izročitev parcele v posest).

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da toženka ni dokazala, da je njen pravni prednik kupil tudi sporno parcelo (kupil je le parcelo 303/37). Dvajsetletna priposestvovalna doba med letom 1964 do sprejetja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) ni potekla, priposestvovanje pa je bilo zaradi režima družbene lastnine na tej nepremičnini izključeno do uveljavitve ZLNDL (1997). Potrebna priposestvovalna doba desetih let prav tako ni potekla od leta 1997 do poziva tožnika za izročitev parcele, ki mu je toženka odgovorila 14. 11. 2006.

3Zoper del sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na ugoditev tožnikovemu vrnitvenemu zahtevku, toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev spornega dela izpodbijane in prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Meni, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni izvedlo substanciranih dokaznih predlogov toženke v zvezi s tožnikovo zlorabo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb glede omenjene zlorabe, ki so bile podane že v odgovoru na tožbo. V njem je toženka navedla, da je tožnik njen sosed in zato pozna izvenknjižno stanje nepremičnine, ki je ograjena. To izhaja iz njegove izpovedbe in listinske dokumentacije (tožnikovi dopisi stranski intervenientki), ki je bila priložena odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnim vlogam toženke, in v katero sodišče ni vpogledalo. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, izpodbijana sodba pa le pavšalno navaja, da tožnik ni zlorabil načela zaupanja v zemljiško knjigo (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče posledično ni upoštevalo določbe 10. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

4Tožnik se v odgovoru na revizijo sklicuje na svoj odgovor na pritožbo in priglaša stroške.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Vsi revizijski očitki temeljijo na trditvah o tožnikovem poznavanju „izvenknjižnega stanja“ nepremičnine, ki v konkretnem primeru ni odločilno. Izpodbijana odločitev se namreč ne opira na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ in drugi odstavek 44. člena SPZ), ki je namenjeno varstvu dobroverne tretje osebe v primeru pomanjkljivega ali neveljavnega pravnega položaja njegovega pravnega prednika. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je sporno parcelo od Občine ... kupil tožnik, ki je svojo lastninsko pravico tudi vknjižil v zemljiško knjigo. Ob takšni dejanski podlagi bi bilo toženkino sklicevanje na tožnikovo slabovernost sklepčno le, če bi lastninsko pravico na sporni parceli priposestvovala, saj bi na ta način lahko preprečila učinke tožnikove prej opravljene vknjižbe (omejitev priposestvovanja; drugi odstavek 44. člena SPZ). Vendar v konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Toženka je sicer od sodišča zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, a je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen, revizije zoper takšno odločitev pa ni vložila (371. člen ZPP). Ker torej (velja, da) toženka lastninske pravice na sporni nepremičnini ni priposestvovala, je Občina ... (tožnikova pravna prednica) ni izgubila in je z njo lahko razpolagala. Navedeno terja sklep, da je tožnik lastninsko pravico pridobil z veljavno vknjižbo na podlagi pravnega posla (40. in 49. člen SPZ) z razpolagalno sposobno osebo, torej neodvisno od načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga zato niti ni mogel zlorabiti.

8Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9Tožnikov odgovor na revizijo, ki vsebuje zgolj sklicevanje na odgovor na pritožbo, ni bil potreben, zato stroškov zanj sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).