VSL sodba PRp 806/2010

Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 300,00 eurov in stranska sankcija pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornica obdolženca zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku niti kršitve materialnega prava na škodo obdolženca, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tistega, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavani zadevi je zagovornica na zaslišanju obdolženca med drugim res predlagala, naj sodišče opravi ogled na kraju samem in po potrebi zasliši izvedenca prometne stroke, ki naj pove, ali je bil mopedist v trenutku, ko je obdolženec speljal na cesto, v mrtvem kotu, in če je mopedist, ki je imel prižgan desni smerokaz, imel možnost vključiti se desno v promet za obdolženim. Sodišče pa je v postopku zaslišalo obdolženega in kot priče oškodovanca, očividca ter policista, si ogledalo skico obdolženca, kopijo računa za popravilo osebnega avtomobila, nato pa ugotovitev obdolženčeve odgovornosti utemeljeno oprlo na oceno navedenih izvedenih dokazov; pri tem se je, kljub drugačnim pritožbenim navedbam, v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo tudi do neizvedbe navedenih predlaganih dokazov in dokaza z vpogledom v spis PP glede izpovedi udeležencev in očividcev, saj je navedlo, da je ugotovilo, da je dejansko stanje na podlagi že izvedenih dokazov dovolj raziskano in popolno ugotovljeno. Ocena vseh v postopku izvedenih dokazov namreč potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil v danih okoliščinah obdolženec tisti, ki je povzročil kritično prometno situacijo s kršitvijo določbe 3. alinee prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, pri čemer je imel oškodovanec, ki je tedaj vozil po prednostni cesti, na kolesu z motorjem res prižgan desni smernik. Dokaza, ki ju je predlagala zagovornica obdolženca, tako očitno nista bila pomembna za odločitev, zaradi česar je bilo njuno izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Obdolženčeva pravica do obrambe pa tudi ni bila kršena s tem, ko sodišče ni upoštevalo navedb v njegovem zagovoru, ki naj bi dokazovale, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo zaradi ravnanja oškodovanca, ki je kot mopedist vozil po prednostni cesti s prižganim smerokazom, saj je bilo obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se je zagovarjal in s tem predstavil svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Sodišče prve stopnje pa je njegov zagovor pretehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, opravilo presojo vseh dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj dejstvo, da je bil izid postopka za obdolženca neugoden, ker ga je sodišče spoznalo za odgovornega očitanega prekrška in mu zanj tudi izreklo predpisani sankciji, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja zagovornica obdolženca v pritožbi.

Višje sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja prekrška po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1, ki ga stori tisti udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo. Da obdolženec kot voznik osebnega avtomobila, ki ga je vozil s parkirišča na regionalno cesto v bližini objekta na naslovu ceste in zavijal desno, ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval, saj je pri tem trčil v kolo z motorjem, ki ga je z njegove leve pripeljal po regionalni cesti oškodovanec, s čimer je povzročil v izreku sodbe opisano prometno nesrečo, izhaja iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in jih pravilno ocenilo, pri čemer pa je pritrditi pritožbi, da je pri tem nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da je mopedist imel vključen desni smerokaz, nepomembno, vendar ne iz razloga, ki ga uveljavlja zagovornica v pritožbi, temveč zato, ker ocena v postopku izvedenih dokazov utemeljuje zaključek, da je obdolženec, ki je v zagovoru med drugim izpovedal, da je pred vključitvijo v promet videl mopedista v stranskem ogledalu na razdaljo 200 metrov in, ker je imel vključen desni smerokaz, mislil, da bo zavil na enega od treh odcepov ceste, ker pa ni zapeljal na noben odcep, menil, da bo zapeljal na parkirišče pri trgovini, pri tem pa tudi povedal, da ga je predolgo čakal, in od mesta, ko je speljal, pa do trčenja prevozil samo kakšnih štiri do pet metrov, bil v neopravičljivi dejanski zmoti, saj je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZVCP-1, ki jo v pritožbi navaja pritožnica in ki nalaga vsakemu vozniku, da se mora, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko storil brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero tudi pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko, pa je dolžnost voznikov ne le v tem, da vse navedene spremembe z vozilom obeležijo s smerno utripalko, temveč tudi v tem, da takšne spremembe brez dvoma izhajajo tudi iz načina njihove vožnje, zaradi česar okoliščina, da je imel mopedist prižgano (le) smerno utripalko, ne zadostuje tudi za sklepanje, da je s tem jasno in nedvoumno nakazal namen svojega vključevanja v promet, kot to uveljavlja pritožnica v pritožbi.

Zato je tudi po mnenju višjega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitani prekršek in da je zanj odgovoren.

Višje sodišče pri preizkusu odločitve o sankcijah ugotavlja, da je bila glavna sankcija globa obdolžencu izrečena v zakonskih mejah, in sicer na spodnji predpisani meji, ob primernem upoštevanju vseh za odmero pomembnih okoliščin, ki jih je v postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, stranska sankcija kazenskih točk pa v predpisanem številu kazenskih točk.

Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica obdolženca s pritožbo ni uspela, mora obdolženec v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.