VSL sklep I Cp 2723/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru in razveljavilo sklep z dne 23.4.2010 ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je, da bo o stroških v zvezi z začasno odredbo odločalo s končno odločbo. Ugovoru je ugodilo, ker je v ugovornem postopku ugotovilo, da ni izpolnjena nobena od alternativno predpisanih predpostavk, ki so potrebne za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami; št. 45/08; ZPP) v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB-4 s spremembami; ZIZ) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo na podlagi dokazov, ki jih ni predlagala nobena od strank in da neutemeljeno ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (7. in 8. člen ZPP). Dokumentacija, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje in jo je predložil zaradi odobritve brezplačne pravne pomoči, nima zveze s predmetnim sporom zaradi motenja posesti. Sodišče bi se moralo osredotočiti na ugotavljanje zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, ne pa, da se je ukvarjalo z ugotavljanjem njegovega premoženjskega stanja. Ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V zapisniku o inšpekcijskem pregledu, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni podlage za njegov zaključek, da ne bo utrpel večje škode, kot bi nastala toženki, ker bo dejavnost zaprl. Iz omenjenega zapisnika je razvidno namreč ravno nasprotno, da je zaradi odklopa električne energije bil prisiljen opustiti opravljanje šiviljske dejavnosti in je povedal, da bo dejavnost zaprl, ker je v danih razmerah delovanje nevzdržno (brez elektrike ne more opravljati dejavnosti). Nedvomno mu nastaja že velika težko nadomestljiva škoda zaradi izklopa elektrike, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Ravno tako bi moralo upoštevati, da toženki ni nastala nobena škoda in da navedb glede možnosti uvedbe postopka o prekršku zoper njo ni dokazala. Po drugi strani bi moralo sodišče upoštevati, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda (zaradi izklopa elektrike od 24.3.2010 ne more opravljati svoje dejavnosti) in mu je s tem onemogočen osnovni vir dohodkov. Toženki pa kvečjemu grozi uvedba postopka o prekršku, ki bi se v najslabšem primeru končala s plačilom globe. Škoda, ki mu nastaja, je že sedaj veliko večja kot škoda, ki toženki še ni nastala in se z njegovo škodo ne more primerjati. Sodišče, ki v obrazložitvi navaja, da ni izpolnjena nobena od alternativno izpolnjenih predpostavk, tega v nadaljevanju ne obrazloži, in ima sklep take pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku zaradi motenja posesti je bila predlagana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, ki ji je sodišče prve stopnje najprej (sklep 23.4.2010) ugodilo, ker je ocenilo, da je podana verjetnost terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ) in da je verjetno izkazano, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Pri odločanju o ugovoru (toženka je zoper izdano začasno odredbo ugovarjala) je sodišče prve stopnje ocenilo drugače (da ni podana predpostavka iz 3. alineje odstavka 272. člena ZIZ), pri čemer se je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, oprlo na dokaze, ki jih nobena od strank ni predlagala, predlaganih dokazov pa ni ocenjevalo. Presojo, da tožnikova škoda ne bi bila večja od toženkine, je namreč oprlo na podatke o finančnem stanju, ki jih nobena od strank ni predlagala v dokaz in jih je tožnik predložil sodišču zaradi predlagane odobritve brezplačne pravne pomoči in na Zapisnik o inšpekcijskem pregledu (priloga spisa A15), ki ga je predložil tožnik v odgovoru na ugovor (III. točka) in ne toženka in to v dokaz trditev, da je pred motilnim dejanjem (odklopom elektrike) v delavnici opravljal obrtno dejavnost in je bil v neposredni posesti delavnice. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo uveljavljano bistveno kršitev določb postopka (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nepravilna uporaba 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V Zapisniku o inšpekcijskem pregledu ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ne bo utrpel večje škode, kot bi nastala toženki, ker je izjavil, da bo dejavnost zaprl. Upoštevaje zapisnik kot celoto je jasno razvidno, da tožnik šiviljske dejavnosti, ki jo je prej opravljal, ne more opravljati več zaradi izklopa elektrike in da razmišlja, da bo dejavnost zaprl, ker brez elektrike ne more opravljati osnovne dejavnosti in je delovanje v takih razmerah nevzdržno.

Sodišče prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). V ugovornem postopku bi sodišče prve stopnje moralo presoditi navedbe toženke in z njimi povezane predlagane dokaze, česar ni storilo. Toženka je v ugovoru nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja terjatve (ni protipravnosti, tožnik nima posestnega varstva, bila je dovoljena samopomoč, ugovor pasivne legitimacije...) do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je zapisalo, da ni izpolnjena nobena od alternativno predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka bi na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekovale razveljavitev izpodbijane odločitve. Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Predlagana začasna odredba je neopredeljena in zato neizvršljiva in tudi ne omogoča zavarovanja s tožbenim zahtevkom uveljavljane terjatve. Tožnik z začasno odredbo zahteva, da se toženki prepove „vsakršno poseganje v neposredno posest tožnika na nepremičnini...“, pri čemer ne opredeli, na kakšno poseganje meri. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da zaradi izklopa elektrike ne more opravljati svoje dejavnosti (s tožbenim zahtevkom je uveljavljal takojšen priklop elektrike), izdajo začasne odredbe pa je utemeljeval s trditvijo, da je glede na dosedanje ravnanje toženke, toženki treba prepovedati vsako motilno dejanje na nepremičnini. Ker sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati le tako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odstavek 273. člena ZIZ), predlagana začasna odredba ni utemeljena. Trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe (sodišče je tudi v postopku izdaje začasne odredbe vezano na trditveno podlago – 2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pa tudi ne omogoča izdaje tako imenovane ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočnosti sodne odločbe). S tako odredbo se po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up 275/97 z dne 16.7.1998) varuje obstoječe stanje pred grozečim nasiljem (nevarnost uporabe sile ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode – 2. alineja 272. člena ZIZ). Tožnik v predlogu neobrazloženo navaja, da je odredba potrebna, da se toženki prepreči uporaba sile (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ) in da toženka, tudi če bi se tekom postopka izdaja začasne odredbe izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ), kar za izdajo ureditvene začasne odredbe ne zadošča.

Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je odločitev o njih odvisna od končnega uspeha v pravdi (6. odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).