VSL sodba I Cp 516/2012

I. Pritožbam tožečih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točkah II.1 do II.36 spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati:
- tožeči stranki M. D. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. B. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki J. P. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki F. B. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki V. T. poleg že prisojenega zneska še 26,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki Z. V. poleg že prisojenega zneska še 20,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki A. M. Š. K. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. S. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki D. F. A. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. Ž. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki A. G. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki J. H. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. S. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki Z. K. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki A. S. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. E. poleg že prisojenega zneska še 20,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. Z. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki D. S. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki G. H. poleg že prisojenega zneska še 31,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki H. K. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki J. T. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki B. U. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. G. poleg že prisojenega zneska še 31,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki A. P. poleg že prisojenega zneska še 21,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. B. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki N. R. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. R. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki J. S. poleg že prisojenega zneska še 31,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki Z. H. poleg že prisojenega zneska še 42,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki I. D. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. D. poleg že prisojenega zneska še 53,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki N. T. poleg že prisojenega zneska še 26,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki M. D. poleg že prisojenega zneska še 10,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. S. poleg že prisojenega zneska še 21,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki R. S. poleg že prisojenega zneska še 85,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
- tožeči stranki S. b. B. poleg že prisojenega zneska še 20,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 do plačila
ter v točki II.37 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni vzpostaviti prejšnje stanje strehe stanovanjske stavbe M. tako, da strokovno zamenja kritino strehe na mestih, kjer jo je prebila.

II. Sicer se pritožba tožečih strank zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v preostalem nespremenjenem delu točke II.37 izreka (kjer je zavrnjen višji tožbeni zahtevek na plačilo uporabnino) potrdi.

III. Pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v točkah II.1 do II.36 in v točki III izreka (glede pobotnega ugovora) se zavrne in se v tem delu sodba potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka se zavrne, pritožbam tožečih strank pa se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna povrniti 1.-34. tožeči stranki 5.451,68 EUR, tožeči stranki RS 1.389,80 EUR in tožeči stranki S. b. B. 1.387,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožečim strankam od 1 do 34 818,16 EUR pritožbenih stroškov, tožeči stranki R. S. 102,98 in tožeči stranki 63,96 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

VI. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe in odgovorov na pritožbe tožečih strank, tožeči stranki R. S. in S. b. B. pa sami krijeta stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in toženi stranki naložilo, da mora izprazniti podstrešje, ki ga uporablja za potrebe CATV, interneta in telefonije na M., odstraniti nosilce anten in antene s strehe, odstraniti zunanjo enoto klimatske naprave, nosilno mizo iz strehe, odstraniti razdelilno in elektro omaro, ki jo je namestil v kleti M., odstraniti vse stvari in predmete za potrebe CATV in interneta ter prostora in naprave praznih oseb in stvari izročiti tožečim strankam.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožnikov na plačilo uporabnine, kot je razvidno iz točk 1. do 36./II. izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo je višji zahtevek tožečih strank ter zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja, zavrnilo je tudi toženčev pobotni ugovor.

3Odločilo je še, da morajo tožniki od 1 - 34 povrniti toženi stranki vsak po 154,59 EUR, tožena stranka pa R. S. 1,88 EUR ter S. b. B. 3,87 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zoper takšno sodbo se pritožujejo vsi tožniki in toženec.

5Tožeče stranke od 1. - 34. se pritožujejo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in navajajo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatve denarnega zneska, ker je sodišče uporabilo triletni zastaralni rok in ne petletni, kot bi ga moralo glede na to, da gre za uporabo tuje stvari. Sodišče je uporabilo določbo o občasnih terjatvah. Tožeče stranke nadalje navajajo, da so večkrat predlagale dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca M. J. v smeri dopolnitve mnenja glede uporabnine za streho, kletni prostor, zračnike in cevi za zbiranje odpadkov. Ni razumljivo, zakaj se izvedenec J. upira določitvi odmene za uporabo za vse prostore in naprave. Res gre za specifičen primer, a je izvedenec O. logično, strokovno in življenjsko opredelil odmeno za uporabo teh prostorov, pri tem pa ni vzel kot osnove za izračun poslovni najem, ampak najem za stanovanje, in to je najmanj kar gre tožečim strankam. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožečim strankam ne gre odmena za uporabo strehe in podstrešja zunaj ograjenih 10 m2. Glede zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja strehe tožeče stranke navajajo, da bodo po odstranitvi zunanjih enot klimatske naprave in nosilne mize na strešni kritini ostale luknje oziroma preboji, ki jih bo treba sanirati tako, da se pribite kritine zamenjajo. To je res logično, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, a če tega tožena stranka ne bo storila, bo potrebna izvršba. Ker je sodišče ta zahtevek zavrnilo, tožeče stranke ne bodo imele temelja za izvršbo. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče upoštevalo, da so tožeče stranke po temelju uspele 100%, glede višine zahtevka pa je treba postopek ločiti po fazah, upoštevaje skrčenje tožbenega zahtevka z vlogo z dne 27. 11. 2009, razširitev zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2011 in tudi postopek do pritožbe zoper sklep sodišča P 71/2008 z dne 23. 2. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, tožeče stranke pa so s pritožbo v celoti uspele. Postopek je bil tako dinamičen, da uporaba matematične formule ni sprejemljiva in ni primerna. Tožeče stranke z delom denarnega zahtevka niso bile uspešne, toda zaradi višine v postopku niso nastali posebni stroški, kar je tudi pomembna okoliščina za odmero stroškov in uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

6Tožeča stranka R. S. se pritožuje glede zavrnitve zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja strehe in navaja, da sodišče o tem delu zahtevka ni odločilo, temveč je le v obrazložitvi navedlo, da takšen zahtevek tožečih strank ni dospel. Ker v izreku sodbe ni odločitve v enem od postavljenih tožbenih zahtevkov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede denarnega zahtevka na plačilo uporabnine, tožeča stranka R. S. navaja, da se tožeče stranke z mnenjem izvedenca J. niso strinjale, ker pri obračunu ni upošteval, da toženec poleg podstrešja v površini 10 m2 uporablja tudi kletne prostore in prostore za napeljavo instalacij od kletnih prostorov do strehe. Zahtevale so dopolnitev mnenja, a tega ta ni želel storiti. R. S. še trdi, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo triletni zastaralni rok namesto splošnega petletnega roka. Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče neupravičeno spregledalo, da so tožeče stranke uspele v celoti, in sicer glede zahteve po izpraznitvi prostorov in odstranitvi naprav.

7Tožeča stranka S. b. B. se pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in navaja, da obstaja razhajanje med uveljavljanim tožbenim zahtevkom ter napadeno sodbo. Tožeča stranka v izreku pod točko 30/II. izreka nikjer ni navedlo izpolnitvenega roka, kar pomeni, da je s tem dovolilo toženi stranki, da plača pravnomočno sodbo kadarkoli. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe v pogledu paricijskega roka nejasen in nerazumljiv. Tožeča stranka je zanesljivo upravičena do bistveno višjega zneska uporabnine, prav tako je pravno pomotno stališče sodišča glede zastaranja zahtevkov vseh tožečih strank, tudi S. b. B.. Nepravilna je odločitev tudi v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja. S tako odločitvijo sodišče povzroča možnost nastanka novega spora. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Odločitve o stroških tudi ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z uporabo 31/3 SZ, ker ne gre za posle, ki presegajo redno upravljanje. Pogodbe k izgradnji KSS in služnostna pogodba iz leta 2000 so se nanašale na 10 m2 podstrešnega dela in kanalne ter strešne sisteme, pri čemer je šlo za popolnoma zanemarjen in neuporaben podstrešni del, ki ni imel nikakršne funkcije. Za tako poseganje ni bilo potrebno vseh lastnikov, ampak večine, saj ni šlo za skupne dele oziroma prostore, ampak zapuščeno in zanemarjeno podstrešje. Toženec je bil takrat etažni lastnik, ki s takšnim posegom, s katerim so soglašali praktično skoraj vsi, ni nikogar oviral v izvrševanju lastninske pravice. Služnostna pogodba iz leta 2000 je po prepričanju toženca zakonita in veljavna, saj drugače ne bi mogla biti notarsko overjena, na njeni podlagi je bilo izdano pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje. Takratni upravni odbor je bil predstavnik vseh solastnikov. Toženec je pojasnil razloge, zakaj z vsemi pogodbami o izgradnji KSS ne razpolaga, pri čemer je stališče sodišča, da o obstoju teh pogodb ni mogoče sklepati zgolj zato, ker niso bile predložene, nepravilno. Glede prve točke zahtevka toženec še poudarja, da takšnega izreka sodbe sploh ni mogoče izvršiti, glede na to, da se določeni elementi, katerih odstranitev se zahteva, ne uporabljajo le za potrebe CATV, interneta in telefonije, pač pa gre za skupno uporabo s še drugimi ponudniki. Zlasti se to nanaša na zahtevo po odstranitvi razdelilne in elektro omare. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, ki je vsem tožnikom, glede katerih še ni bilo do sedaj pravnomočno odločeno, priznalo pravico do plačila določene odmene, pri tem pa teh tožnikov sploh ni zaslišalo, da bi se ugotovila njihova dejanska volja, sploh pa ne samo volja, ampak je kar za nekaj tožnikov jasno, da niso več lastniki stanovanj. Pomembno je tudi, da so praktično skoraj vsi lastniki stanovanj na Maistrovi 8 podpisali pogodbo o izgradnji KKS in so bili deležni vrste ugodnosti. Ob sedanji odločitvi sodišča bi prišlo do situacije, da bi bilo neupravičeno obogateni, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne sme in ne more ustvariti, saj mora skrbeti za zakonitost in pravilnost. Toženci so imeli od njegovih storitev samo korist, medtem ko pa sami teh prostorov, kjer so bile postavljene naprave, sploh niso uporabljali, niti želeli uporabljati, niti tega nikoli niso zatrjevali. Tožniki niso upravičeni do odmene za tri leta pred vložitvijo tožbe, ampak kvečjemu šele od vložitve tožbe dalje. Nepravilna je odločitev sodišča tudi glede pobotnega ugovora. Gre za plačilo storitev, ki so bile opravljene za sam stanovanjski blok in ni nihče od zaslišanih tožnikov zanikal, da dela po računih oziroma kot so bila sodišču predstavljena ne bi bila izvedena. Povsem nepravilna in nesprejemljiva pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki so njihov denarni zahtevek sami ovrednotili na 67.000,00 EUR in že sodišče je navedlo, da so uspeli v cca. 7%, kar je nedvomno zanemarljivo glede na celotni zahtevek. Sodišče bi moralo vsaj navesti, katere stroške od vseh priglašenih je dejansko priznalo. Nerazumljivo je tudi, da bi moral toženec povrniti RS 1,88 EUR stroškov in Splošni bolnišnici Brežice 3,87 EUR, glede na to, da zahtevka s strani navedenih strank nista imela ustrezne trditvene podlage.

9Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP).

10Pritožbe tožečih strank so delno utemeljene, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

11V tej zadevi je višje sodišče že v sklepu I Cp 317/2011 z dne 17. 6. 2011 pojasnilo, da je bilo v skladu s tretjim odstavkom 31. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ki je veljal v času sklenitve služnostne pogodbe, za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, ki presegajo upravljanje, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pogodba, ki jo je s tožencem sklenila M. B. kot predsednica upravnega odbora večstanovanjske hiše (pogodba o služnosti z dne 24. 11. 2000 na prilogi A36), zato ne more predstavljati veljavne podlage za uporabo skupnih prostorov. Dejstvo, da je na podlagi take pogodbe toženec pridobil gradbeno in uporabno dovoljenje, na (ne)obstoj civilnopravne podlage za uporabo tuje stvari ne vpliva, zato so tovrstne toženčeve pritožbene navedbe neutemeljene. V ponovljenem postopku toženec ni uspel dokazati, da je z vsemi (tedanjimi) solastniki sklenil pogodbe o izgradnji kabelsko komunikacijskega sistema, kar bi lahko nadomestilo soglasje vseh solastnikov v smislu tretjega odstavka 31. člena SZ. Toženec torej brez podlage uporablja skupne prostore, zato je zahtevek tožnikov utemeljen na podlagi določbe 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s 190. členom OZ oziroma 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v povezavi z 210. členom ZOR, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene. Toženec tudi ne more uspeti s trditvami, da je šlo za zanemarjen podstrešni del, ki ni imel nobene funkcije, ker protipravnega posega v (so)lastninsko pravico ni mogoče šteti za nepomemben poseg, tudi če solastniki niso uporabljali podstrešja. Pri varstvu lastninske pravice ekonomski interes ne more biti odločilen, kot je lahko pri posestnem varstvu.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženca glede zavrnitve pobotnega ugovora, saj v tem postopku svoje nasprotne terjatve ni uspel dokazati (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku- ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je argumentirano pojasnilo, zakaj toženec ni dokazal temelja svoje v pobot vtoževane terjatve. Na te razloge (obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 17 in 18) se višje sodišče v celoti sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

13Nadalje toženec neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče zaslišati vse tožnike, da bi ugotovilo njihovo pravo voljo. Za izpraznitveni zahtevek je dovolj, če pri njem vztraja že eden od solastnikov, glede zahtevka na plačilo uporabnine, pa višje sodišče meni, da so tožniki (od 1-34) svojo voljo izrazili že s podpisom pooblastila njihovi pooblaščenki. Pritožniki v zvezi s tem še trdi, da je „kar za nekaj tožnikov jasno, da niso več lastniki stanovanj“, da „nekateri niti niso bili lastniki v času, ko jim je sedaj sodišče dosodilo zneske...“ ipd. Take navedbe so presplošne, da bi jih pritožbeno sodišče obravnavalo, poleg tega pa je aktivna legitimacija tožnikov razvidna iz ZK izpiska na prilogi A44, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

14Nerazumljive so nazadnje pritožbene navedbe, da zahtevka R. S. in S. b. B. nista sklepčna oziroma, da nimata nikakršne trditvene podlage. V zvezi s tem je višje sodišče že v odločbi I Cp 317/2011 z dne 17. 6. 2011 pojasnilo (točka 9 obrazložitve), da sta se tožnika pridružila dotedanjim tožnikom, s tem pa tudi njihovim trditvam in tožbenim zahtevkom, vse v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZPP.

O pritožbah tožečih strank:

15Višje sodišče najprej ugotavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi uporabiti triletni zastaralni rok. Gre za terjatev iz naslova uporabnine, zato je treba uporabiti petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ oziroma 371. člena ZOR (prim. Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2008 in II Ips 34/2008 z dne 10. 3. 2011), pri čemer dejstvo, da je izvedenec izračunal mesečne zneske uporabnine, ne spremeni narave terjatve, torej ne gre za občasno terjatev iz 347. člena OZ oziroma 372. člena ZOR. Višje sodišče je zato pritožbam tožečih strank delno ugodilo tako, da jim je dosodilo uporabnino za obdobje do pet let pred vložitvijo tožbe. Pri izračunu višine uporabnine za dodatni dve leti je višje sodišče enako kot sodišče prve stopnje izhajalo iz izvedenskega mnenja M. J. (list. št. 82), kjer je ugotovljeno, da je uporabnina za obdobje od leta 2000 do 2005 7 EUR/m2 (70 EUR na mesec) in za leto 2005 7,5 EUR/m2. Tožečim strankam glede na datum vložitve tožbe pripada še uporabnina za januar in februar v letu 2005, za celo leto 2004 in 10 mesecev (od marca do decembra) leta 2003 v zneskih, kot so razvidni iz prvega odstavka točke 1 izreka te odločbe.

16Pritožbe tožečih strank so neutemeljene v delu, kjer se zavzemajo za višino uporabnine, ki izhaja iz izvedenskega mnenja M. O., ki so ga angažirale tožeče stranke same. S strani sodišča postavljeni izvedenec je po oceni višjega sodišča pravilno ovrednotil višino uporabnine in pri tem izhajal iz višine najema za poslovne prostore (mnenje izvedenca na list. št. 87), ker gre za skupne prostore na podstrešju večstanovanjske hiše, pa je logično, da višina uporabnine odraža, da gre za manj zanimivo lokacijo. Tožeče stranke se zato neutemeljeno zavzemajo za izračun uporabnine, kot da bi šlo za stanovanjske prostore. Zmotno je tudi stališče tožečih strank, da bi moral izvedenec J. ustrezno ovrednotiti tudi uporabnino za streho, zračnike oziroma cevi. Po mnenju višjega sodišča je treba sprejemno postajo obravnavati kot celoto, saj je toženec ne bi mogel uporabljati brez razvodov (po ceveh in zračnikih) in anten na strehi, zato gre na nek način za pritikline glavne stvari. V tem smislu je tudi nemogoče govoriti o samostojnosti uporabe razvodnih sistemov, nenazadnje pa posebnega prikrajšanja zaradi toženčeve uporabe prostorov, kjer potekajo razvodi, v postopku ne izkazujejo. Iz navedenih razlogov tudi ni odločilno, da izvedenec J. v tej smeri ni dopolnil izvedenskega mnenja, posledično pa ni bilo razloga za postavitev novega izvedenca.

17Utemeljeno pa tožeče stranke opozarjajo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožečih strank na vzpostavitev prejšnjega stanja (tako, da strokovno zamenja strešno kritino na mestih, kjer jo je prebil) še ni dospel, oziroma, da tak zahtevek zapade šele, ko bo toženec odstranil stvari. Gre za zahtevek, ki ima tako kot odstranitveni zahtevek podlago v določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma 42. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. Učinkovito prenehanje protipravnega vznemirjanja (so)lastninske pravice je tudi po sami naravi stvari mogoče doseči šele z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Višje sodišče v zvezi s pritožbeno trditvijo tožeče stranke R. S., da sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, še dodaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o tem zahtevku v točki II/37 izreka, kjer je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek zavrnjen, zato očitana kršitev ni podana. Višje sodišče je zato pritožbam tožečih strank ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani točki II/37 izreka v delu, kjer je bil zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrnjen) spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora vzpostaviti prejšnje stanje strehe hiše stanovanjske stavbe Maistrova 8 v Brežicah tako, da strokovno zamenja kritino strehe na mestih, kjer jo je prebila. Na podlagi določbe 313. člena ZPP je višje sodišče določilo tudi primeren rok za izpolnitev (nedenarne) obveznosti.

Glede stroškov pravdnega postopka:

18Utemeljene so pritožbene navedbe tožečih strank glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno izhajalo iz dejstva, da v tej zadevi tožeče stranke niso pravočasno navedle vrednosti spornega predmeta nedenarnega zahtevka na odstranitev stvari in vzpostavitev prejšnjega stanja (44. člen ZPP), prezrlo pa je so tožeče stranke razširile tožbo 30. 11. 2009 ter 31. 8. 2011 (za na novo zapadle zneske uporabnine), z vlogo z dne 30. 11. 2009 pa tudi skrčile tožbeni zahtevek s prvotnih 67.000,00 EUR na 29.058,16 EUR, ko so prilagodile višino uporabnine izračunu izvedenca M. O.. Razmerje uspeha pravdnih strank se je v tem postopku torej spreminjalo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje zanemarilo okoliščino, da je znaten del stroškov nastal zaradi dokazovanja spornega temelja zahtevka in sicer obstoja podlage za toženčevo uporabo spornega podstrešja. Treba je torej šteti, da so tožeče stranke v celoti uspele po temelju, po višini pa je bil do 30. 11. 2009 njihov uspeh res cca 7% (natančneje 6,88%), kar je upoštevalo sodišče prve stopnje, po spremembi tožbe pa je glede na znižano vrednost spornega predmeta, uspeh tožečih strank večji in sicer 15,66%. Ker so tožeče stranke tudi razširjale tožbeni zahtevek in je matematični izračun nemogoč, višje sodišče šteje, da je uspeh tožečih strank po višini tekom celotnega postopka 10%. V celoti so uspele po temelju, zato je njihov skupni uspeh 55%. Pristop sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo le matematični izračun in je pripeljal do izida, da morajo tožeče stranke od 1-34 povrniti tožencu pravdne stroške, je v nasprotju z osnovnim načelom po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Predmetni pravdni postopek je bil glede na stališča tožene stranke, ki tožečim strankam ni bila pripravljena izplačati nobene uporabnine, vsekakor potreben. V skladu z opisanimi izhodišči je zato višje sodišče spremenilo odločitev o stroških, upoštevalo pa skupno odmerjene stroške pravdnih strank, ki jih po višini stranke konkretizirano ne izpodbijajo. Toženec sicer trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti, katere stroške je priznalo,vendar se je po ustaljeni sodni praksi dopustno pri obrazložitvi odločitve o stroških sklicevati na stroškovnike v spisu, iz katerih je odmera razvidna, stranke pa imajo vedno pravico vpogledati spis (prvi odstavek 150. člena ZPP) in pravilnost odmere preveriti.

19Stroški tožečih strank od 1-34 znašajo torej 15.490,01 EUR, tožeče stranka RS 2.690,97 EUR, tožeče stranke Splošna bolnišnica Brežice (naprej SPB) 2.686,09 EUR ter tožene stranke 7.218,78 EUR. Upoštevaje 55% uspeh tožečih in 45% uspeh tožene stranke pripada pravdnim strankam sorazmeren del stroškov, to je 1.-34. tožeči stranki 8.519,50 EUR, tožeči stranki RS 1.480,03 EUR, tožeči stranki SPB 1.477,35 EUR pravdnih stroškov in toženi stranki 7.218,78 EUR. Te stroške je višje sodišče medsebojno pobotalo tako, da je upoštevalo določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, po kateri sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Ker so tožeče stranke sosporniki in niso podane okoliščine, ki bi narekovale uporabo drugega odstavka 161. člena ZPP, morajo tožeče stranke toženi stranki povrniti stroške po enakih delih, to je 1.-34. tožeča stranka 34/36 ter RS in SPB vsaka po 1/36 priznanega sorazmernega dela stroškov, ki pripadajo toženi stranki, to je 3.248,45 EUR (45% od 7.218,78 EUR). 1/36 tega zneska je 90,23 EUR, zato morajo tožeče stranke od 1-34 toženi stranki povrniti 3.067,82 EUR njenih pravdnih stroškov (34x90,23EUR), tožeči stranki RS in SPB pa vsaka po 90,23 EUR. Po pobotu stroškov je višje sodišče presežek naložilo v plačilo toženi stranki, tako, da mora 1.- 34. tožeči stranki plačati 5.451,68 EUR, tožeči stranki SPB 1.389,80 EUR in tožeči stranki SPB 1.387,12 EUR.

20Izrek o pritožbenih stroških stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeče stranke so s pritožbami delno uspele (drugi odstavek 154. člena ZPP), zato jim mora tožena stranka povrniti sorazmeren del potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeče stranke so uspele s pritožbo glede nedenarnega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja, zneskov uporabnine za dodatni dve leti ter v stroškovnem delu, kar upoštevaje vse okoliščine primera (dodatno prisojena uporabnina je bistveno nižja od zahtevane) po oceni višjega sodišča predstavlja 40% uspeh. Tožeče stranke od 1-34 so priglasile 1.256,66 EUR stroškov pritožbenega postopka in sicer za pritožbo 2.250 EUR (po tar. št. 21/1 900 točk povečano za 25% ter za 100% za zastopanje več strank), 2% materialnih izdatkov do 1.000 točk (9,18 EUR) in 1% nad 1.000 točk. Gre za potrebne odvetniške stroške, zato se tožečim strankam od 1-34 priznajo v priglašeni višini skupaj s stroški sodne takse 788,73, 40% (kar mora povrniti tožena stranka) pa znaša 818,16 EUR. Tožeča stranka RS je priglasila 900 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki in 2% materialnih izdatkov. Višje sodišče ji je upoštevaje vrednost izpodbijanega dela denarnega zahtevka, ki odpade nanjo, priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki in 2% materialne izdatke, kar skupaj znaša 275,45 EUR, 40 % (kar mora povrniti tožena stranka) pa znaša 102,98 EUR. Tožeča stranka SPB je višje sodišče priznalo priglašene stroške v višini 159,90 EUR, kar predstavlja 250 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki, povečano za 2% materialne stroške in 20% DDV ter 8,71 EUR stroškov sodne takse, 40% (kar mora povrniti tožena stranka) pa znaša 63,96 EUR. Stroški odgovorov na pritožbe niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).