VSL sklep II Cp 188/2012

I. Pritožbi zoper sklep z dne 10. 10. 2011 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 30. 06. 2011 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Ad. I.:

1S sklepom z dne 10. 10. 2011 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo svoj sklep z dne 30. 06. 2010 (sklep o zavrženju pritožbe) ter toženi stranki naložilo v plačilo na 456,19 EUR odmerjene stroške postopka, ki so nastali v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

2Tožena stranka sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je odvetnik Č. pristal na vročanje sodnih pošiljk na Š. 4. Očitno je obstajal med njim in podjetjem G. d.o.o. dogovor, da tajnica podjetja sprejme pisanja, naslovljena na odvetnika Č.. Vročitev sodbe je bila zato pravilno opravljena že 28. 04. 2011. Pa tudi, če vročitev ne bi bila pravilna, pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ni, saj ta skladno s sodno prakso in mnenjem pravne teorije ni mogoča zaradi napak, ki jih je zagrešilo sodišče. Sodišče pa samo tudi ugotavlja, da so vzroki za zaplete v zvezi z vročanjem tako na strani sodišča kot na strani odvetnika, zato vrnitev v prejšnje stanje v nobenem primeru ni mogoča. Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev o stroških. Sodišče bi moralo uporabiti 156. člen in ne 154. člen ZPP, saj so stroški v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje nastali po krivdi pooblaščenca tožeče stranke. Pa tudi ob upoštevanju 154. člena ZPP, bi morala stroške nositi tožeča stranka, saj je v pravdi v celoti propadla. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa, saj vročitev sodbe ni bila pravilna.

4Pritožba je utemeljena.

5Skladno s prvim odstavkom 116. člena ZPP lahko sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka ugodi, če je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje (sklep VS RS II Ips 495/99 z dne 30. 03. 2000). Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati. Od odvetnika, ki mu sodišč še več let potem, ko preseli sedež svoje pisarne, vroča pisanja na stari naslov, pa se vsekakor pričakuje, da sodišče na to opozori. V tej zadevi tega ni storil vse do podaje predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tudi v nekaterih drugih zadevah vročanje odvetniku Č. potekalo na naslov Š. 4. Od odvetnika se v postopkih pričakuje delovanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Večletno dopuščanje takega vročanja ne izkazuje potrebne skrbnosti. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da so vzroki za zaplete v zvezi z vročanjem v tem primeru tako na strani sodišča kot na strani odvetnika Č.. Ker je torej do zamude prišlo tudi po krivdi odvetnika, vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.

6Posledično je zmotna tudi odločitev o naložitvi stroškov postopka, ki so nastali v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje toženi stranki. Utemeljena pa so tudi pritožbena opozorila, da so stroški vrnitve v prejšnje stanje nastali zaradi dejanj tožeče stranke in sodišča, zato se o njih presoja po 156. členu ZPP.

7Pritožba je torej utemeljena in ji je moralo pritožbeno sodišče ugoditi ter v celoti razveljaviti sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), v nadaljevanju pa obravnavati pritožbo zoper sklep, katerega je prvostopenjsko sodišče ob ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razveljavilo.

Ad. II.:

8S sklepom z dne 30. 06. 2011 je bila kot prepozna zavržena pritožba, ki jo je tožeča stranka dne 20. 05. 2011 vložila zoper sodbo z dne 20. 01. 2011.

9V pritožbi tožeča stranka pojasnjuje, da je pooblaščenec že v letu 2006 preselil sedež svoje pisarne, kar je razvidno iz obvestila Odvetniške zbornice, ki je bilo poslano tudi Okrožnemu sodišču v L.. Kljub temu, in čeprav je tudi odvetnik sam obveščal sodišča o novem naslovu svoje pisarne, mu v določenih primerih sodišča pošto še vedno pošiljajo na stari naslov. Iz vročilnic v spisu je razvidno, da sodne pošiljke s sodbo ni sprejel ne odvetnik sam ne kdo iz njegove pisarne. Pošto je prevzela in vročilnico podpisala tajnica podjetja, ki ima prostore na Š. 4. Sodna pošiljka torej odvetniku Č. sploh ni bila vročena.

10Pritožba je utemeljena.

11Vročitev sodbe z dne 20. 01. 2011 na naslov, kjer pooblaščenec tožeče stranke ne posluje več, ni bila pravilna (139. člen ZPP). Tekom postopka pa je bilo ugotovljeno, da je oseba, ki je sprejela pošto za odvetnika Č. na naslovu Š. 4, le-to prinesla odvetniku v pisarno na M. 20, in sicer 10. 05. 2011. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pisanje prejme; šteje se, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP). Zato je potrebno šteti kot dan vročitve sodbe pooblaščencu tožeče stranke 10.5. in je pritožba, ki jo je vložil 20. 05. 2011, pravočasna. Pritožbi tožeče stranke je bilo potrebno ugoditi in razveljaviti sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe kot prepozne (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi pritožbo zoper sodbo z dne 20. 01. 2011.

Ad. III.:

12Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.457,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2003 do plačila in tožeči stranki naložilo plačilo 5.872,63 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

13Tudi zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Strinja se z zaključki sodišča o naravi pogodbe in posledicah predčasne razveze pogodbe, kot jih je najprej navedlo v obrazložitvi. Vendar pa sodba na straneh 10 do 12 obrazložitve nato popolnoma zaide s pravilne poti, sledi mnenju izvedenke G., kar pa je napačno, ker je izvedenka nepravilno izračunala škodo, saj ni upoštevala neplačanih leasinških obrokov (diskontiranih), ki bi dospeli po 28. 07. 2003. Prezrla je, da sta stranki imeli dogovor o tem, da mora leasing pogodba ostati v veljavi določen čas. Utečena sodna praksa pri leasingu priznava leasingodajalcu odškodnino iz splošnih pogojev, ki je takšna, kot jo je sodišče tudi v izpodbijani sodbi sprva pravilno citiralo. Sodba ni konsistentna in logična. Pri tem, ko je sledilo mnenju izvedenca J., pa je sodišče prezrlo, da je znesek 46.116,92 EUR bruto. Poleg tega izvedenec dopušča možnost napake do 5 %. Vozilo je bilo prodano za neto znesek 34.774,38 EUR, torej je razlika med ocenjeno vrednostjo in prodajno vrednostjo precej manjša, kot je presodilo sodišče. Gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

14Tožena stranka je na pritožbo podala obširen odgovor. Zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in prepozne in predlaga zavrnitev pritožbe. Prereka pa stališča sodbe, ki jim tožeča stranka pritrjuje, in sicer vztraja, da gre za operativni leasing in ostalih že tekom postopka na prvi stopnji večkrat izraženih stališčih.

15Pritožba je utemeljena.

16Materialnopravna izhodišča izpodbijane sodbe so pravilna. Pogodba o operativnem leasingu, ki sta jo pravdni stranki sklenili 26. 11. 2001 (v nadaljevanju Pogodba), je po vsebini finančni leasing. Ker ta v pozitivni zakonodaji ni urejen, je ureditev medsebojnega razmerja prepuščena avtonomiji pogodbenih strank. Pri razsoji mora zato sodišče upoštevati določila Pogodbe in Splošnih pogojev o operativnem leasingu št. 1/99 tožeče stranke (v nadaljevanju Splošni pogoji), razen morebitnih ničnih določil. Tožena stranka nima pravice odstopa od pogodbe, pač pa le tožeča. Navedeno določilo je dopustno. Kdaj lahko odstopi oziroma razveže pogodbo in kakšne so posledice, je dogovorjeno v 5. Splošnih pogojev (Pravice leasingodajalca pri plačilni zamudi; razveljava pogodbe). Po določilu 5.7 Splošnih pogojev ima tožeča stranka pravico odstopa od pogodbe in plačila vseh še dolgovanih zneskov tudi v primeru plačilne zamude, v kakršno je prišla v obravnavanem primeru tožena stranka. Sodna praksa (gl. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 104/2007, ki so ji sledile odločbe višjih sodišč, npr. sklep VSL I Cpg 865/2010) je glede dopustnosti in uporabe takih pogodbenih določil enotna. V primeru razdrtja pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca ima leasingodajalec pravico do povrnitve škode v višini še nezapadlih leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka leasing pogodbe. Dolg leasingojemalca na dan razdrtja pogodbe je tako sestavljen iz dveh delov: neporavnanih pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe ter pogodbeno dogovorjene škode - vsote leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka pogodbe. Ker pa odškodnina dejanske škode ne sme presegati, je leasinške obroke, ki bi zapadli po razdrtju pogodbe, treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, od vsote neplačanih obrokov pa odšteti vrednost predčasno vrnjenega vozila (predmeta leasinga). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tudi v zvezi z razdrtjem kreditne pogodbe, ki je primerljiva s finančnim leasingom, Vrhovno sodišče zavzelo enako stališče: prim. sklep III Ips 33/2011.

17Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na cenitev prodanega avtomobila, konkretno na obračunavanje DDV, niso upoštevne. Tožeča stranka teh pripomb na izvedeniško mnenje B. J. tekom postopka na prvi stopnji ni podala, zakaj ne pa ni opravičila (337. člen ZPP).

18Utemeljena je torej pritožbena graja glede presoje višine škode tožeče stranke. S tem, ko je to dosodilo le v višini seštevka neplačanih obrokov od prenehanja plačevanja leasing obrokov do razdrtja pogodbe (pet obrokov), je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Potrebno bo dopolniti izvedeniško mnenje M. G. (glede na to, da mnenja izvedenke B. A. zaradi procesnih kršitev ni mogoče uporabiti). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je potreben izračun škode tožeče stranke na način, opisan v točki 16 obrazložitve. Pri tem je potrebno upoštevati nesporni datum razveze pogodbe, to je 07. 07. 2003.

19Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi načela ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP ter ustavno zagotovljene pravice strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) ne more samo dopolniti postopka, je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ad. IV.:

20Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker so stroški postopka, razen t.i. separatnih stroškov (156. člen ZPP), odvisni od uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP), bo moralo o njih odločiti prvostopenjsko sodišče v končni odločbi.