VSRS Sodba I Ips 55295/2010-95

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. P. pod točko I. izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 134. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo pa po prvem odstavku 180. člena kazen enega leta zapora, nakar mu je določilo (pravilno: izreklo) enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je bil vštet čas pridržanja od 26. 9. 2000 od 19.20 ure do 27. 9. 2000 do 14.30 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanec F. P. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je sodišče odločilo, da bremenijo stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun. Pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje je bila zoper A. P. zavrnjena obtožba, da bi naj storil pet kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ. V tem delu je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbo obsojenčevi zagovorniki, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 55295/2010 z dne 13. 12. 2011 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

3Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razloga po prvi in tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 16. in 17. členom ZKP. Predlagali so, da se izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožb ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo v spremenjeni sestavi sodišča.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki se ne strinja z navedbami v zahtevi in meni, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, vsebinsko pa pomenijo očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato predlaga zavrnitev zahteve.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obsojenčevi zagovorniki navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe oziroma je to storilo le v enem stavku, in sicer, da so bili podani le z namenom zavlačevanja postopka. Prav tako naj bi tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne podalo konkretnejše obrazložitve in se zato sodbe v tem pogledu ne da preizkusiti. Stališče vložnikov zahteve ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe določno povzelo, katere dokaze je izvedlo in na podlagi katerih dokazov je prišlo do gotovostnih dokaznih zaključkov. Zato je utemeljeno zavrnilo nadaljnje dokazne predloge obrambe in jih ocenilo kot podane z namenom zavlačevanja postopka. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena; navajanje razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov le v enem stavku pa tudi ne more pomeniti, da sodba že zaradi tega razloga nima ustrezne obrazložitve. Poleg tega pa je že sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe) utemeljeno opozorilo, da sta bila obsojenčev zagovornik in obsojenec na predzadnjem naroku glavne obravnave 30. 6. 2011 izrecno opozorjena na oceno, da se postopek zavlačuje in ju zato pozvalo k morebitnim, tudi ponovnim predlogom za izvedbo nadaljnjih dokazov, nakar sta po posvetovanju izjavila, da dokaznih predlogov nimata. Na tej podlagi je sodišče upravičeno zaključilo, da je bilo izčrpano izvajanje predlaganih dokazov in da obramba ne vztraja (jih ne ponavlja) niti na tistih dokaznih predlogih, ki so bili v dokaznem postopku že zavrnjeni.

8V nadaljevanju zahteve vložniki za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj navajajo kateri dokazi bi morali biti še izvedeni (angažiranje izvedenca gradbene stroke, dodatno zaslišanje oziroma soočenje izvedencev psihiatrov), izpodbijajo dokazne ocene sodišča sprejete na podlagi izpovedb zaslišanih prič in menijo, da bi bilo potrebno njihovo soočenje, oporekajo verodostojnosti izpovedb obeh oškodovancev, kar pa vse vsebinsko pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti. Kolikor vložniki zahteve v tej zvezi uveljavljajo kršitev pravice obrambe do predlaganja dokazov, je odgovore na istovrstne pritožbene navedbe podalo že sodišče druge stopnje (točka 8, 10 in 11 obrazložitve) in se zato vložnike napotuje na te razloge.

9Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene, deloma pa v zahtevi niti niso obrazložene (zatrjevane kršitve po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), vsebinsko pa se izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.