VSRS Sodba I Ips 45442/2010-69

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 4. 2011 spoznalo obsojenega A. K. ml. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 15. 11. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno dne 26. 3. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri tem pa zagovornik v zahtevi določno ni navedel nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. V zahtevi navaja, da je sodišče spregledalo bistveno vprašanje predmetnega postopka, to je, da obsojenec v času sojenja ni bil prišteven oziroma se zmožen zagovarjati sam, zato bi mu moral biti postavljen zagovornik po uradni dolžnosti skladno z določbo 70. člena ZKP; psihično in fizično stanje obsojenca je razvidno iz pritožbi priloženih dveh psihiatričnih mnenj z dne 24. 11. 2006 in 30. 11. 2006 in zdravstvene dokumentacije iz leta 2002 in 2005, zato je po mnenju vložnika podan dvom v obsojenčevo prištevnost. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ob uporabi določbe 427. člena ZKP izpodbijano sodbo zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 4. 2012, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je vprašanju o prištevnosti obsojenca posvetilo dovolj pozornosti, utemeljeno ni podvomilo v obsojenčevo prištevnost in svoje zaključke o tem v sodbi obrazložilo. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 7. 5. 2012, obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker kljub obvestilom pošte dne 30. 4. in 3. 5. 2012 sodnega pisma ni dvignil in je bilo sodišču nevročeno vrnjeno dne 21. 5. 2012.

B-1.

4Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo ne preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5Obsojenec je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker je dne 16. 3. 2010 oškodovancu zagrozil, da ga bo na gobec, ko pa je slišal, da je oškodovanec poklical policijo, pa je pobral kamen premera 6 cm, se napotil proti njemu in grozil, da ga bo s kamnom udaril, s tem pa pri oškodovancu vzbudil strah in občutek resne osebne ogroženosti. V razlogih sodbe se je sodišče (sodba sodišča prve stopnje - stran 3 do 8, sodba sodišča druge stopnje – točki 8 in 13) opredelilo do zagovora obsojenca, ki je dejanje zanikal in ga, opirajoč se na izpoved prič S. T. in J. T. ter listinske dokaze, obrazloženo zavrnilo in presodilo, da je storitev kaznivega dejanja obsojencu dokazana tudi v subjektivnem smislu (krivda, naklep). V razlogih sodbe je obrazložilo tudi, da se sodišču med postopkom ni porodil dvom v prištevnost obsojenca, saj sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da obsojenčeva sposobnost razumevanja ali obvladovanja ne bi bili v celoti ohranjeni in tudi obsojenec v svojem zagovoru ni navedel nobene okoliščine, ki bi njegovo prištevnost lahko postavila pod vprašaj, zato skladno z določbo 265. člena ZKP ni bilo potrebe za odreditev psihiatričnega pregleda obsojenca. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sodišče s prištevnostjo obsojenca ni ukvarjalo. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da bi sodišče moralo glede obsojenčeve prištevnosti v času storitve dejanja presoditi drugače, meri na drugačno presojo izvedenih dokazov, kot pa izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6Enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik ponovno v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev pravice do obrambe, ker sodišče obsojencu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti v skladu s 70. členom ZKP. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (točka 10 sodbe sodišča druge stopnje), da aktivno udejanjen način obsojenčeve obrambe v postopku pred sodiščem prve stopnje kaže, da se je bil v predmetnem postopku obsojenec zmožen uspešno braniti sam.

7Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.