VSRS Sodba I Ips 2008/2010-91

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko 1. spoznalo obsojenega za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko 2. pa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko 1. določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2. pa kazen sedem mesecev zapora, zatem pa mu je po pravilih o steku (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) odmerilo in določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Po členu 105/3 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je oškodovanca – mladoletnega A. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V nadaljevanju je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice pa je odločilo, da se izplačajo iz proračuna.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 2008/2010 z dne 22. 9. 2011 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu za kaznivo dejanje pod točko 1. po določilu tretjega odstavka 183. člena KZ določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2. pa po določilu drugega odstavka 201. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, zatem mu je na podlagi določila 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Pritožbo zagovornice je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenega pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zagovornica obsojenega J. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenega oprosti obtožbe ali podredno razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da pravnomočna izpodbijana sodba nima razlogov glede očitka obsojencu, da je dejanje storil z namenom spolne zadovoljitve, iz izreka prvostopenjske sodbe niso razvidni vsi zakonski znaki oziroma elementi očitanega kaznivega dejanja, okoliščina, da je obsojenec oče mladoletnega oškodovanca, še ne dopušča sklepanja, da je zaradi tega zlorabil svoj položaj roditelja, sodišče ni ugotovilo kdaj, kolikokrat in kje naj bi bil oškodovanec spolno zlorabljen. Obsojencu naj bi bila kršena tudi pravica do obrambe (5. člen ZKP ter 29. člen Ustave RS), ker sodišče ni ugodilo prav nobenemu dokaznemu predlogu predlaganemu s strani obrambe, dokazno oceno pa je gradilo na izjavi mladoletnega oškodovanca, ki na glavni obravnavi ni bil zaslišan (kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP).

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Kvalifikatorna okoliščina po tretjem odstavku 183. člena KZ je utemeljena z dejstvom, da je obsojenec oče mladoletnega oškodovanca ter da je v kritičnem obdobju živel v družinski skupnosti z mladoletnim otrokom ter njegovo materjo; sodišče je v obsegu, ki ne odstopa od običajne sodne prakse, opisalo razloge, na podlagi katerih zaključuje, da je obsojeni pri storitvi očitanih dejanj ravnal naklepno, glede na starost oškodovanca ni mogoče pričakovati podatkov, ki bi natančno opredeljevali čas in število spolnih napadov, sodišče je navedlo razloge za zavrnitev s strani obrambe predlaganih dokazov, (prič V. B. ter H. Š.), predlogu za postavitev drugega izvedenca, pedopsihiatra, predlaganega s strani obrambe, pa je ugodilo. Ne drži navedba, da naj bi prvostopenjsko sodišče dokazno oceno gradilo na izjavi mladoletnega oškodovanca, ki ni bil zaslišan na glavni obravnavi.

5Zagovornica obsojenega ter obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

8V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona v smislu 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ugotavlja Vrhovno sodišče, da vsebuje opis kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem in prvem odstavku 183. člena KZ vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ki so tudi zadostno konkretizirani. Glede na specifiko obravnavanega kaznivega dejanja, ko glede na starost oškodovanega otroka ni mogoče pričakovati podatkov, ki bi natančneje opredeljevali čas in število spolnih napadov nanj, je dejanje v izreku prvostopenjske sodbe zadostno časovno (obdobje od oktobra 2001 do 28. 5. 2002) ter krajevno (C. cesta v K.) opredeljeno, navedena pa so tudi izvršitvena dejanja (drgnjenje s spolnim udom ob otrokovo zadnjico), ki niso v nasprotju s podatki v spisu (izpovedbami vzgojiteljic R. H. in N. Š. ter ugotovitvami izvedenk dr. M. G. in dr. G. K.).

9Kvalifikatorna okoliščina iz tretjega odstavka 183. člena KZ je v izreku prvostopenjske sodbe po stališču Vrhovnega sodišča pravilno utemeljena z dejstvom, da je storilec kaznivega dejanja oče mladoletnega oškodovanca, ki je v času izvrševanja kaznivega dejanja živel z mladoletnim otrokom ter njegovo materjo v družinski skupnosti. V razmerju do tedaj dvoletnega oziroma triletnega oškodovanca je torej zlorabil položaj roditelja, dejanja pa je storil, ko mu je bil otrok zaupan v varstvo, ponoči, ko je bila otrokova mati na delu v nočni izmeni. Torej sta oba kumulativno določena zakonska pogoja – zloraba položaja roditelja ter zaupanost v varstvo v izreku zadostno konkretizirana. Dejanja, ko se je obsojenec s spolnim udom drgnil ob otrokovo zadnjico, so bila nedvomno usmerjena v zadovoljitev spolnega nagona na telesu mladoletnega otroka, storjena pa so bila brez odpora oškodovanca, vendar kot posledica storilčeve zlorabe, ki se kaže v izkoriščanju posebnega nadrejenega položaja nad otrokom, ki zadostuje za otrokov pristanek na spolne odnose ali drugo spolno dejanje, oziroma je vzrok za takšen pristanek.

10Izpodbijana sodba vsebuje tudi prepričljive razloge, ki zadevajo obsojenčevo krivdo – direktni naklep, tako zavestno kot voljno komponento, ki sta v izpodbijani prvostopenjski sodbi utemeljeni z dejstvom, da je obsojenec izkoriščal odsotnost otrokove matere oziroma njeno nočno delovno obveznost (zavestna komponenta), oziroma voljna komponenta z vztrajnostjo obsojenčevega ravnanja, ki je bilo prekinjeno zgolj zaradi pozornosti vzgojiteljic v vrtcu.

11Zato Vrhovno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah 8. do 10. te sodbe, zavrača očitke zahteve za varstvo zakonitosti, da v opisu kaznivega dejanja niso navedeni vsi zakonski znaki (kršitev 1. točke 372. člena ZKP) oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

12V zvezi z nadaljnjim ugovorom obrambe o kršitvi 5. člena ZKP ter 29. člena Ustave RS (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP) je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi, da niso relevantni v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi, da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Obramba je na glavni obravnavi 25. 11. 2005 (list. št. 188) sicer predlagala zaslišanje prič V. B. in H. Š., varušk oškodovanca pred storitvijo kaznivih dejanj, obravnavanih v tej zadevi. Sodišče je utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog, saj obramba ni pojasnila, zakaj bi bilo zaslišanje navedenih varušk potrebno oziroma o čem naj bi priči izpovedovali, torej dokazni predlog ni substancirala ter obrazložilo, da sta imenovani varovali oškodovanca pred obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil v času, ko je mladoletni oškodovanec obiskoval vrtec.

13Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo predlog obrambe za postavitev novega izvedenca pedopsihiatra kot nepotreben, ker je ocenilo, da je izvedenka dr. M. G. v izvedenskem mnenju ter dopolnitvah odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Ko pa je obramba ponovno (13. 12. 2006) predlagala postavitev novega izvedenca pedopsihiatra z navedbo, da izvedenka dr. M. G. z oškodovanim otrokom ni nikoli opravila razgovora, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da postavi novega izvedenca pedopsihiatra in mu naložilo, naj pregleda tudi oškodovanca, kar je novo postavljena izvedenka dr. G. K. tudi storila. Zato obramba neutemeljeno ugovarja, da njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca pedopsihiatra ni bilo ugodeno ter s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

14Ni mogoče pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno gradilo tudi na izjavi mladoletnega oškodovanca, ki ni bil zaslišan na javni glavni obravnavi, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 355. člena ZKP. Dokazno oceno je namreč oprlo na izpovedbi vzgojiteljic mladoletnega oškodovanca R. H. in N. C., ki sta zaslišani kot priči, sodišču posredovali svoje zaznave, tako glede otrokovega obnašanja, izražanja, kot tudi ugotovljenih poškodb, kar ni nedovoljen dokaz. Z neposrednim zaslišanjem obeh navedenih prič je pridobilo potrebne podatke za odločitev, do katere je prišlo po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, logičnem sklepanju in na podlagi življenjskih izkušenj v smislu 18. člena ZKP.

15Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja očitanih kaznivih dejanj oprlo na številne dokaze, izvedene tekom dokaznega postopka, ter na mnenji izvedenk psihiatrinj dr. M. G. ter dr. G. K. V dokaznih ugotovitvah je izčrpno pojasnilo razloge za zaključek, da je obsojenec z zlorabo svojega položaja kot oče v kritičnem obdobju spolno zlorabljal svojega otroka zaradi svoje spolne zadovoljitve, in sicer tako, da se je s svojim spolnim udom drgnil ob otrokovo zadnjico, navedlo dokaze na katerih temelji ta zaključek, ter je te dokaze ocenilo. Zato obramba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče sklep o tem, ali je oškodovanec dejansko doživel fizično in spolno zlorabo z dejanji opisanimi v izreku sodbe, prepustilo izvedenkama psihiatrične stroke dr. M. G. ter dr. G. K. tako, da je njune ugotovitve glede dejanskega stanja preprosto povzelo in jim sledilo in s tem kršilo drugi odstavek 355. člena ZKP. V kolikor pa obramba pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, z navedbami, da v spisu ni nobenega dokaza, da bi obsojenec zagrešil spolni napad na svojega otroka, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter dokazno oceno sodišča, uveljavlja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

16Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je brez zaposlitve. Odločitev temelji na določbi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.