201. člen KZ

Zastaranje kazenskega pregona.

Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.

V primeru kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja se konkretno, storilcu očitano ravnanje, presoja glede na vse okoliščine primera, tako na primer glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.

KZ-1 v 21. poglavju nedosledno uporablja izraze, s katerimi označuje otroka in sicer v naslovu poglavja (Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke), uporablja besedo otrok, enako v 189. čl. in 192. čl., medtem ko v 190. čl. uporablja izraz mladoletna oseba, v 195. pa mladoletni krvni sorodnik. Po Konvenciji o otrokovih pravicah OZN, ki je bila ratificirana in objavljena je „otrok vsako človeško bitje mlajše od 18 let razen če zakon, ki se uporablja za otroka določa, da se polnoletnost doseže že prej“. 8. čl. Ustave RS določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Glede na navedeno ni dvoma, da se šteje za otroka vsaka oseba mlajša od 18 let, naša zakonodaja pa za te osebe poleg izraza otrok uporablja še druge izraze, kot so npr. mladoletna oseba, oseba mlajša od 15 let, mladoletni oškodovanec in mladoletnik, kar je izrecno razvidno iz citiranega naslova 21. poglavja, ki v naslovu uporablja izraz otrok, v posameznih členih pa različne izraze, kot je navedeno zgoraj. KZ v 71. čl. (i

Obtožnica je lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi sodbe.

Za zavest o prepovedanosti dejanja ni potrebno natančno poznati vse znake kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice, saj zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja in da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pri kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe (201. člen KZ) ne predstavlja blanketnega predpisa, zato izrecno sklicevanje na določbe tega zakona v opisu obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe je mogoče storiti le naklepno, zato zadošča, da se sodišče glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep) opredeli v razlogih sodbe in tega ni potrebno vnašati v konkretni del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.

Surovo ravnanje v smislu kaznivega dejanja po 201. členu KZ je več kot grdo ravnanje, saj pomeni globlji poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca in ga je treba presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera ter oceniti, ali so ravnanja usmerjena v vzgajanje ali pa je storilčevo ravnanje že pomenilo surovo ravnanje, pri čemer je treba upoštevati mladoletnikovo starost, telesno in duševno razvitost, zdravstveno stanje, trajanje in kraj disciplinskih ukrepov in podobno.

Zakonske znake kaznivega dejanja po 1. kot po 2. odstavku 201. člena KZ se uresniči le s trajnejšim delovanjem storilca, kot izhaja že iz samega zakonskega opisa, ki pri naštevanju izvršitvenih oblik uporablja nedovršne glagolske oblike; zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, v takšnem primeru pa je že "po sili zakona" stek izključen. Storilec kaznivega dejanja nasilništva (v družini) je lahko le član družine (delictum proprium), storjeno pa je lahko le proti družinskemu članu. Občutek ogroženosti kot posledica kaznivega dejanja mora nastopiti vsaj pri enem družinskem članu, ki ni hkrati oškodovanec. Kazensko-pravne norme mora sodišče razlagati v skladu z ustavnimi določbami, zlasti s tistimi, ki zadevajo človekove pravice; za te pa velja, da je jih je treba razlagati razširujoče. Kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva je lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR.

Opustitev pravnega pouka iz 238. člena ZKP ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se nedovoljeni dokazi v tem primeru nanašajo le na kršitev določb 235. in 236. člena ZKP. V obravnavani zadevi (2. odstavek 201. člena KZ) gre za trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem začne teči zastaranje šele po prenehanju protipravnega stanja, pri čemer pa v obdobje trajajočega kaznivega dejanja ni možno zajeti obdobja, ki je že absolutno zastaralo.

Pomen vrednostnih pojmov iz kazenskopravne norme 1. odstavka 201. člena KZ, kot so skrb, vzgoja, zanemarjanje je treba vsebinsko razlagati ne le v povezavi z okoliščinami konkretnega primera, pač pa tudi v povezavi z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pojasnjuje vsebino roditeljskih dolžnosti na eni strani ter otrokove pravice in koristi na drugi strani. Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje po 1. odstavku 201. člena KZ, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, pri čemer nastanek zanemarjenosti mladoletnika ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Presoja, ali je v opisu dejanja konkretizirana huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje mladoletne osebe (1. odstavek 201. člena KZ).

Kršitev v škodo obrambe ni bila storjena, s tem ko je bil obsojenec v času zaslišanja oškodovanke v skladu s 327. členom ZKP napoten iz razpravne dvorane. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč sledi, da mu je bila po vrnitvi prebrana njena izpovedba ter je bil vprašan, če ima kakšne pripombe, ki jih je tudi podal na zapisnik.

Kjub temu, da se je obdolženec v ponovljenem postopku branil z molkom, pa njegovi prejšnji zagovori (katere je sodišče prve stopnje prebralo in jih v izpodbijani sodbi tudi ocenilo) v povezavi z listinsko dokumentacijo: poročilom CSD in zdravniškim izvidom (iz katerega izhaja, da je v posledici obdolženčevega pretepanja -tudi s palico - kritičnega dne oškodovanka utrpela številne udarnine in podpludbe po hrbtu, zadnjici, spodnjih okončinah ter desni roki in izvin desnega zapestja udarnine) tudi po oceni sodišča druge stopnje ne dopuščajo dvoma v zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o surovem ravnanju obdolženca s takrat 13-letno hčerko. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšno sicer enkratno pretepanje otroka, ki pa je pustilo vidne sledove skoraj po celem telesu oškodovanke ter zahtevalo tudi zdravniško oskrbo oškodovankinega zapestja, presega običajne vzgojne prijeme in kaznovanje staršev. Pravilnosti takšne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, zato pritožba zgolj s sklicevanjem na tisti del zagovora obdolženca, v katerem je obdolženec prikazoval neprimerno oškodovankino vedenje kot vzrok

Med objektivne okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, spada tudi vrsta kaznivega dejanja. Zato obsojeni zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po čl. 201/2 KZ, ne more biti deležen takšnega načina izvršitve kazni tri mesece zapora.

Sodišče prve stopnje je določilo premile posamične kazni in prenizko enotno kazen, ker ni ustrezno ovrednotilo obteževalnih okoliščin. Zato je bilo ugodeno pritožbi okrožne državne tožilke.

Trpinčenje, torej dalj časa trajajoče psihično ali fizično trpljenje, ki naj bi ga obdolženec kot oče pozročal svojim otrokom, je znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja po členu 201/II KZ in mora izhajati iz opisa kaznivega dejanja.

O kršitvi pravice do obrambe v pritožbi nakazani smeri ne more biti govora. Sodišče prve stopnje je izpovedbe obdolženčevih mladoletnih otrok iz preiskave na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankama (l.štev.218), otrok pa ni neposredno zaslišalo, ker tako zaslišanje na glavni obravnavi glede na določbo petega odstavka 331.člena ZKP ni dopustno. Gre namreč za osebe, ki so takrat bile mlajše od 15 let in so bile žrtve enega od kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65.člena istega zakona, to je kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 201.člena KZ.

Izrek sodbe ne vsebuje opisa obdolženčevega surovega ravnanja v trajanju štirih mesecev, zaradi česar je mladoletni oškodovanec trikrat pobegnil od doma, pač pa vsebuje le enkratno surovo ravnanje s sinom, ko ga je udaril s pasom s kovinsko zaponko. Le enkratno ravnanje, ki je navedeno v izreku, pa še ni dovolj za ugotovitev, da je obdolženec surovo ravnal in storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen. Zato opisano ravnanje obdolženca nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.

Ker sodišče ni navedlo razlogov o tem, ali je obdolženec res silil sina k delu, ki zanj ni primerno glede na starost (čl. 201/2 KZ), je absolutno bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Zaradi obstoja obteževalnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, je glede kaznivega dejanja na škodo obdolženčeve hčerke izrečeno višjo zaporno kazen.