VSL sodba II Cp 2998/2011

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I.1. in III.1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata prva dva toženca nerazdelno plačati tožniku glavnico v višini 204.516,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2011 do plačila ter zakonske zamudne obresti v višini 84.918,24 EUR (obračunane od glavnice za čas od 27.2.2006 do 10.3.2011 in zmanjšane za že plačani znesek 27.664,03 EUR); v preostalem (glede pogodbenih obresti, zakonskih zamudnih obresti za čas od 11.8.1994 do 27.2.2006 in za že plačani znesek 27.664,03 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko. Nazadnje je odločilo, da morata prva dva toženca plačati tožniku 4.712,00 EUR stroškov postopka z obrestmi, tožnik pa tretji toženki 1.585,57 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila samo prva dva toženca (v nadaljevanju: toženca). Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev ali ustrezno spremembo prve sodbe. Vztrajata, da je bila tožba vložena po poteku zastaralnega roka. Pokojni Z. P. je nazadnje podpisal potrdilo o stanju dolga za glavnico in obresti 21.7.1999, od tedaj dalje pa je 25.2.2002, 30.11.2003 in 5.7.2004 potrdil le obstoj glavnice in ne tudi obresti. Terjatev iz tega naslova je prenehala tri leta po 21.7.1999 in pozneje ni mogla ponovno nastati, zato bi moralo sodišče celoten obrestni zahtevek zavrniti. Sporna je tudi izjava z dne 5.7.2004. Pokojni P. je v njej potrdil zgolj prejem gotovinskega posojila v znesku 400.000,00 DEM in dogovor o plačilu v roku enega leta z 8 % obrestno mero. Iz navedene izjave pa ne izhaja, da je pokojni P. tudi izrecno priznal obstoj dolga v znesku 400.000,00 DEM, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje. Izjava o pripoznavi dolga mora biti jasna in nedvoumna, kar navedena izjava vsekakor ni. Ker tožniku s to izjavo ni uspelo dokazati, da je pokojni Poje pripoznal obstoj dolga v znesku 400.000,00 DEM, bi moralo sodišče tudi zahtevek glede glavnice in stroškov postopka zavrniti.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v pritožbi povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih procesnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6.Pritožbeno stališče, da je tožnikov obrestni zahtevek že v celoti zastaral, je materialnopravno napačno. Tožnik je s tožbo poleg glavnice zahteval tudi plačilo pogodbenih in zamudnih obresti. Pogodbene obresti so stranska terjatev, ki po 344. členu Obligacijskega zakonika (2) (OZ) zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev(3). Zamudne obresti pa so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Pri tem se pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti iz prvega odstavka 347. člena OZ (enako 372. člen ZOR) uporabi samo takrat, ko ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da zahtevek za vračilo glavnice posojila ob vložitvi tožbe še ni zastaral. Kljub temu je pritrdilo tožencem, da so pogodbene obresti že v celoti zastarale. Glede zamudnih obresti pa je materialnopravno pravilno presodilo, da je zastaranje nastopilo za vse tiste obresti, ki so se natekle v času do treh let pred vložitvijo tožbe. Toženca se po navedenem neupravičeno upirata plačilo prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Tožnikov obrestni zahtevek bi zaradi zastaranja ugasnil (v celoti) le, če bi ob vložitvi tožbe že potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

8.Terjatev za vrnitev posojila zastara v splošnem zastaralnem roku, ki po 346. členu OZ (enako 371. člen ZOR) znaša pet let. Posojilojemalec, zdaj pokojni Z. P., bi moral posojilo z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi vrniti do 11.8.1994, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Od tedaj dalje je začelo teči zastaranje za glavno terjatev. Ker pa je posojilojemalec večkrat zapored pisno priznal svoj dolg, je vsakič prišlo do pretrganja zastaranja skladno s 364. členom OZ (enako 387. člen ZOR). Po vsakem pretrganju pa je zastaranje v skladu s prvim odstavkom 369. člena OZ (enako 392. člen ZOR) začelo znova teči. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je do pretrganja zastaranja prišlo nazadnje 5.7.2004, medtem ko je tožnik vložil tožbo 27.2.2009, torej prej kot v petih letih.

9.Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencema naložilo v plačilo tudi celotno izposojeno glavnico. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da je ZP v izjavi z dne 5.7.2004 ne samo potrdil prejem posojila, ampak tudi obstoj svojega dolga in ga s tem pripoznal. Res je, da ima učinek pretrganja zastaranja samo takšna dolžnikova izjava o pripoznavi dolga, ki je jasna in nedvoumna. Res pa je tudi, da pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga (4). Po presoji pritožbenega sodišča sporna izjava z dne 5.7.2004, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera, brez dvoma ustreza navedenim pogojem. Iz vsebine izjave, ki jo je v tiskani obliki vnaprej pripravil dolžnik, je razvidno, da Z. P. kot dolžnik potrjuje prejem posojila v določeni višini in z določenim rokom plačila ter dogovorjeno obrestno mero, obenem pa k njegovemu dolgu pristopa tudi s tretjo toženko kot njen direktor; tretja toženka se v isti izjavi zavezuje, da bo solidarno z dolžnikom poravnala v izjavi navedeni dolg. ZP je izjavo z dne 5.7.2004 podpisal le kot dolžnik, torej v svojem imenu, ne pa tudi v imenu tretje toženke, kar pa za to pravdo ni relevantno. Po 432. členu OZ (enako 451. člen ZOR) za veljaven pristop k dolgu zadošča pogodba med upnikom in pristopnikom, ki se zaveže, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika; dolžnikovo soglasje ali sodelovanje pri takšni pogodbi ni potrebno. Ker pa je Z. P. kot dolžnik kljub temu podpisal sporno izjavo in ji še dodal svoj lastnoročni pripis ("Ta podpis bo veljaven na P. Z.") ter jo opremil z datumom, kar med strankama ni več sporno, je takšno njegovo ravnanje mogoče razumeti le kot potrditev dolžnikovega siceršnjega stališča, da njegov dolg do upnika še obstaja. Predvsem pa ni mogoče spregledati dejstva, da sta toženca v pravdi večkrat izrecno izpostavila (5), da se priznanje dolga v izjavi z dne 5.7.2004 ne nanaša na tretjo toženko, pač pa le na Z. P. osebno. Po prvem odstavku 214. člena ZPP priznanih dejstev v pravdi ni treba dokazovati, zato ni upravičen pritožbeni očitek tožencev, češ da tožniku ni uspelo dokazati, da je njun pravni prednik pripoznal obstoj dolga.

10.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji odgovornosti tožencev kot dedičev za zapustnikove dolgove, medtem ko toženca dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe o višini podedovanega premoženja ne oporekata. Sodišče druge stopnje je zato njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353.člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

11.Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi pritožbene stroške. Ker sta toženca s pritožbo propadla, do njihovega povračila nista upravičena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008

(2)Ur. list RS, št. 97/2007-UPB1

(3)smiselno enako 369. člen prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89)

(4)odločbe Vrhovnega sodišča RS: III Ips 76/2003 z dne 2.3.2004, III Ips 78/2005 z dne 22.8.2006, III Ips 137/2006 z dne 31.7.2008 in II Ips 1035/2007 z dne 11.2.2010

(5)druga pripravljalna vloga tožene stranke l. št. 32 in 33