VSL sklep I Cp 1820/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki prepovedalo vsakršno poseganje na parc. št. X/3 in X/4, obe k.o. Y ter v objekte na teh parcelah.

2.Zoper odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V bistvenem navaja, da je sodišče z zavrnitvijo predloga tožencu dopustilo nadaljnje samovoljno poseganje v nepremičnine tožnika. Glede na nepričakovan toženčev poseg v nepremičnine in dejstvo, da je le-ta sam poklical tožnika in mu povedal, kaj je storil, je utemeljeno pričakovati, da bo toženec s tem nadaljeval. Ne strinja se s stališčem sodišča v točki 5, ko dvomi v tožnikovo posest ograje, kot tudi zemljišča, na katerem je ograja stala in zemljišča, ki je bilo razrito. Iz navedb izhaja, da je toženec ograjo podrl, kar pomeni, da njegova posest obstoji in da je verjeti tožniku, da je bil lastnik in posestnik svoje nepremičnine. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko se v točki 6 že ukvarja s tožbenim zahtevkom. Tožnik je s svojim predlogom zahteval le varovanje svoje posesti, da toženec ne bi več posegal vanjo do pravnomočnosti sklepa v tej zadevi. Tožnik je ograjo sezidal s svojimi sredstvi in ni nobenega opravičila, da njegova investicija ne bi bila varovana pred posegom tretjih, sodišče pa tudi ni upravičeno dajati vrednostnih ocen o tem, da tožniku ni bila povzročena težko popravljiva škoda. Vsako škodo je potrebno sanirati. Za tožnika je škoda, ki je nastala s podrtjem ograje, težko nadomestljiva. Sodišče ne pojasni, zakaj se ukvarja s položajem toženca, ki v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišču ni bilo znano. Tožnik je tisti, ki je v podrejenem in slabšem položaju, saj ne živi v bližini toženčevega doma in mu ni dana možnost, da bi položaj na terenu vsakodnevno kontroliral. Zaradi hudih nasprotij v obrazložitvi sklepa tožnik ugovarja bistvene kršitve postopka.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, vendar pa je njen odgovor, upoštevajoč 428. člen ZPP, vložen prepozno. Pritožba ji je bila namreč vročena 18. 5. 2012, odgovor pa je vložila 30. 5. 2012, kar je po poteku roka osmih dni. Pritožbeno sodišče zato odgovora, v skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona, ni upoštevalo.

4.Pritožba je neutemeljena.

5.V tej zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da niso podani pogoji v smislu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da je osnovna predpostavka za izdajo začasne odredbe iz prvega dostavka 272. člena ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve tožnika, glede dela zahtevka izpolnjena, ni pa podana nobena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, podana pa bi morala biti kumulativno vsaj ena, da bi bilo mogoče predlogu ugoditi.

6.Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe je tudi ugotovitev, da je tožnik vsaj s stopnjo verjetnosti izkazal, da terjatev zoper toženca obstoji ali da mu bo nastala (primerjaj 1. odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali je zahtevek zoper toženca v tej fazi postopka utemeljen vsaj s stopnjo verjetnosti. V tem delu pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prišlo samo s seboj v nasprotje. Česa takšnega pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Razlogi so namreč jasni, logični in si ne nasprotujejo, posledično pa omogočajo tudi pritožbeni preizkus. Smiselno očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

7.Ni povsem jasno, kaj ima pritožnik v mislih, ko navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča v točki 5, ko le - to dvomi v tožnikovo posest. V razlogih pod točko 5 je namreč sodišče prve stopnje navedlo zgolj materialnopravno podlago za odločanje v sporu zaradi motenja posesti. Tudi iz nadaljnjih razlogov ni razvidno, da bi sodišče na podlagi dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (in tožbi priloženih dokazov), dvomilo v posest tožnika. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do verjetnosti terjatve, to je do tega, kar tožnik v posledici zatrjevanega motenja zahteva s tožbenim zahtevkom (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih motilnih ravnanj). V tem pogledu pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče, da v konkretnem primeru, ko tožnik zatrjuje, da je toženec betonsko ograjo porušil in ves material odpeljal, zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da toženec zgradi novo ograjo, ni z verjetnostjo izkazan.

8.Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 34. členu določa, da lahko sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi med drugim tudi vrnitev odvzete posesti. V konkretnem primeru se postavlja vprašanje, ali je vrnitev v prejšnje stanje oziroma vrnitev odvzete posesti sploh mogoča oziroma ali je to stanje mogoče vzpostaviti z izgradnjo nove ograje iz novega enakovrstnega materiala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da to ni mogoče. V sporih zaradi motenja posesti namreč vzpostavitev prejšnjega stanja z nadomestno izpolnitvijo ni mogoča, saj lahko tožnik v takšnem sporu zahteva vrnitev posesti le na stvari, ki jo je imel pred tem v posesti in glede katere je bila njegova posest motena. Stare ograje pa ni več, saj je bil material odpeljan. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil, ima zato odškodninsko naravo (1). Odločanje o takšnem zahtevku pa je v pravdah zaradi motenja posesti izključeno (426. člen ZPP) (2), kar pomeni, da v okviru motenjske pravde tudi ni mogoče zavarovanje takšne terjatve z začasno odredbo (3).

9.Glede preostalega zahtevka, ki se nanaša na izravnavo zemljišča in prepoved bodočih posegov, pa je sodišče prve stopnje, kot je mogoče smiselno razbrati iz obrazložitve, menilo, da je verjetnost terjatve izkazana, vendar pa tožnik ni z verjetnostjo izkazal druge predpostavke in sicer, da je (regulacijska) začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (4). Že trditvena podlaga takšnega zaključka ne omogoča.

10.Pritožnik sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita, da za presojo, kaj predstavlja „težko popravljivo škodo“, ni pristojno, saj je jasno, da je sodišče tisto, ki v vsakem konkretnem primeru napolnjuje zakonski standard „težko nadomestljive škode“ in je pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe dolžno konkretno zatrjevana in ugotovljena dejstva s tem standardom tudi primerjati.

11.Pritožbeno sodišče soglaša, da že trditvena podlaga ne omogoča zaključka, o tem, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pritožnik je namreč v zvezi s tem navedel zgolj to, da mu zaradi škodnih posledic, ki mu jih je toženec že povzročil in jih več kot očitno še namerava, grozi nepopravljiva škoda.

12.Premoženjska škoda sama po sebi ni težko nadomestljiva, kot je to pojasnilo že prvo sodišče. Zatrjevane in izkazane morajo biti zato okoliščine, ki v konkretnem primeru dajejo podlago, da lahko določen obseg škode (ki mora biti seveda tudi zatrjevan in dokazan vsaj s stopnjo verjetnosti), uvrstimo med primere, ki ta standard dosegajo. To pa na podlagi pritožnikovih trditev ni mogoče. Tožnik že nastale škode, razen z navedbo dolžine in višine ograje, ni v ničemer konkretiziral. Enako velja za zatrjevano bodočo škodo, ki naj bi (skupaj z že nastalo) pomenila za pritožnika težko nadomestljivo škodo. Tako ni navedel niti tega, kaj naj bi toženec še nameraval storiti na njegovih nepremičninah, niti kakšna škoda naj bi v posledici tega nastala. Izostali so seveda tudi ustrezni dokazni predlogi. Zaključek sodišča prve stopnje, da ta predpostavka zato ni izkazana, je zato pravilen, pravilna pa je posledično tudi odločitev o zavrnitvi predloga.

13.Ker je pritožba glede na obrazloženo neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14.Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker je tožena stranka odgovor na pritožbo vložila prepozno in je bil zato neupošteven, so stroški, ki so toženi stranki z njim nastali, nepotrebni (155. člen ZPP) in je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožena stranka nosi sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Primerjaj tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str.658-659 ter sklep VSS II Ips 78/1979 in sklep VSL II Cp 539/1999.

(2)To pa ne pomeni, da je treba tožbo v tem delu zavreči, ampak je treba šteti, da gre za dve samostojni tožbi (tožbo zaradi motenja posesti in odškodninsko tožbo), ki ju je treba razdružiti (primerja 3. odstavek 300. člena ZPP).

(3)Predlagana začasna odredba tudi sicer ne pomeni varovanja takšnega zahtevka.

(4)Tožnik je zatrjeval le obstoj tega pogoja. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago, ki jo stranka ponudi, se z morebitnim obstojem ostalih pogojev ni ukvarjalo.