VSRS Sodba I Ips 50291/2010-62

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 8/2009 z dne 28. 12. 2009 M. M. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. M. M. je bil obtožen, da je s sredstvom in na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, A. P. tako telesno poškodoval, da so mu bili zaradi tega začasno oslabljeni deli njegovega telesa in njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana s tem, da je dne 16. 6. 2006 okoli 16.00 ure ob strugi reke S. z osebnim avtomobilom namerno zapeljal proti A. P. in s sprednjim delom avtomobila vanj trčil, zaradi česar je ta padel po tleh in utrpel nateg vratnih mišic ter udarnini levega ramena in levega komolca. Sodišče prve stopnje je izreklo oprostilno sodbo, potem ko je ugotovilo, da je M. s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ, da pa ni podan subjektivni element tega kaznivega dejanja, in sicer, da ni dokazan direktni naklep obdolženca, to je, da se je zavedal, da lahko s svojim ravnanjem pri oškodovancu povzroči lahko telesno poškodbo in je to tudi hotel storiti.

2Višje sodišče v Celju je na pritožbo okrožne državne tožilke oprostilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in M. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, storjenega na že opisan način. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v njej določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

3Zagovornik obdolženca je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po stališču obrambe ni bila podana vzročna zveza med zadetjem oškodovanca z avtom in telesnimi poškodbami oškodovanca, ki so bile kasneje sicer objektivno ugotovljene. Vzročna zveza pa po mnenju obrambe ni le zmotno ugotovljena ampak so razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z ugotovitvijo vzročne zveze, ko se sodišče sklicuje na izvedensko mnenje in razloge sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju pa tudi v nasprotju z razlogi prvostopnega sodišča o vprašanju vzročne zveze. Zagovornik obdolženca je tudi grajal sodbo sodišča druge stopnje, češ da nedopustno dopolnjuje dejansko stanje, ugotovljeno v sojenju na prvi stopnji in na takšni podlagi spreminja odločitev tega sodišča.

4Vrhovno sodišče v sodbi Kp 50291/2010 z dne 15. 2. 2011 navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec z avtomobilom zapeljal proti oškodovancu in ga rahlo zadel, da pa mu ni mogoče očitati, da je ravnal naklepno do povzročitve lahke telesne poškodbe. Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz petega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) glede obdolženčeve zavesti in volje povzročiti oškodovancu lahko telesno poškodbo z že opisanim ravnanjem, napravilo drugačen dejstveni zaključek in nanj oprlo pravni sklep, da je obdolženec dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožbeni senat Vrhovnega sodišča glede pritožbenega očitka kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje o obstoju vzročne zveze med seboj v nasprotju in v nasprotju z mnenjem izvedenca (tako imenovana protispisnost) ugotavlja, da ugotovitev o obstoju vzročne zveze ne temelji le na mnenju izvedenca ampak tudi na oškodovančevi izpovedbi, zato zatrjevana kršitev ni podana.

5Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojen M. M., je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega senata Vrhovnega sodišča ter sodbe Višjega sodišča v Celju ter tudi razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Celju in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi zahteve opozarja na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P. K. in njegovo, kot pravi, primarno, bistveno ugotovitev, da ni mogoče potrditi, da bi oškodovanca sploh zadel osebni avto in poudarja, da je iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da v celoti mnenje izvedenca sprejema. Prav zato je po mnenju vložnika razlogovanje pritožbenega sodišča, da je bilo v kazenskem postopku zanesljivo ugotovljeno zadetje oškodovanca z avtomobilom, ki ga je upravljal obdolženec, najmanj nekritično, če ne protispisno in pomeni nedopustno razširjanje ugotovljenega dejanskega stanja. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da so podani vsi objektivni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vložnik pravi, da je nejasna in ne more pomeniti zanesljive podlage za potrditev dejstva, da je bil oškodovanec zadet z avtomobilom, kot to razloguje pritožbeno sodišče. Vložnik poudarja, da izvedenec morda potrjuje objektivno izkazane poškodbe, vendar ne v smislu pravno relevantne vzročne zveze. Vložnik nadaljuje, da nejasno in nasprotujoče si razlogovanje sodišča prve stopnje ter pomanjkanje določnega in popolnega razlogovanja o dokazanih in nedokazanih dejstvih ne more biti podlaga za ugotovitev pritožbenega sodišča, da so dejstva o zadetju oškodovanca z obdolženčevim avtomobilom s sodbo sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa jih je potrebno le drugače presoditi. Zaradi tega vložnik kritizira razloge pritožbenega senata Vrhovnega sodišča, ki bi moralo ugotoviti zatrjevane pomanjkljivosti in jih ali sanirati ali sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljaviti. Vložnik zaključuje, da je sodišče prve stopnje z nejasnim in precej nasprotujočim si razlogovanjem glede obstoja vzročne zveze, zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je pritožbeni sodišči nista ugotovili in odpravili. Vložnik nadalje zatrjuje, da je podana tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo določila sedmega odstavka 364. člena ZKP glede določne in popolne navedbe dokazanih in nedokazanih dejstev ter razlogov sodbe in je ta zato nezakonita in nepravilna, to pa predstavlja relativno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da sta obe sodbi povsem zakoniti in pravilni. Na navedbe obrambe o procesnih kršitvah, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja potem, ko jih je uveljavljala že v pritožbi, je po mnenju vrhovne državne tožilke relevantno odgovorilo že Vrhovno kot pritožbeno sodišče.

B.

7Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke glede obstoja telesnih poškodb oškodovanca, ki so bile po svojem skupnem učinku ocenjene kot lahka telesna poškodba. V sodbi sodišča prve stopnje je tudi korektno povzeto mnenje tega izvedenca, da ne more potrditi, ali je oškodovanca zadel osebni avtomobil, da pa je bilo morebitno zadetje z osebnim vozilom blago, tako da je oškodovanec padel prej zaradi izgube ravnotežja kot prejetega pospeška ob trčenju. Izvedenec je tudi ocenil, da je namerno trčenje osebnega vozila v pešca, sredstvo in način poškodovanja, s katerim bi lahko oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb oškodovanega A. P. in priče F. K. ugotovilo, da se je obdolženi M. M. z ribiškem čuvajem A. P. zapletel v spor, kar je potrdila tudi posredna priča B. K. Ugotovitev, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, torej sodišče opira na mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je obdolženec s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ. Objektivni znaki tega kaznivega dejanja so: (i) povzročitev lahke telesne poškodbe, (ii) na način ali s sredstvom za katerega se lahko telo hudo poškoduje, (iii) povzročitev poškodbe na omenjen način pomeni tudi obstoj povezave med ravnanjem povzročitelja in prepovedano posledico v razmerju vzroka in posledice. V ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obdolženec uresničil vse objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, je imelo sodišče druge stopnje podlago za ugotovitev, da je podana vzročna zveza med ravnanjem obdolženca, to je zadetjem oškodovanca z avtomobilom, zaradi česar je oškodovanec padel in pri tem utrpel lahko telesno poškodbo. Zato ni mogoče pritrditi vložniku, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o vzročni zvezi nejasni in med seboj v nasprotju, in v nasprotju s tem, kar je navedeno v izvedenskem mnenju in zapisniku o njegovem zaslišanju.

9Nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP le takrat, kadar so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da med razlogi sodbe sodišča prve stopnje o vprašanju obstoja objektivnih znakov kaznivega dejanja (mednje sodi tudi vzročna zveza), ni nikakršnih nasprotij niti ni mogoče reči, da so ti razlogi popolnoma nejasni. Sodišče je vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca in telesno poškodbo oškodovanca nedvomno ugotovilo, se pa o njenem obstoju ni posebej oziroma eksplicitno izjavilo. Tudi ni nobenega nasprotja med temi razlogi sodišča in razlogi izvedenca v njegovem pisnem mnenju in razlogi, navedenimi v njegovih izjavah, podanimi na glavni obravnavi. Tako iz razlogov sodbe sodišča prve kot druge stopnje je razvidno, da je bilo v mnenje izvedenca v celoti upoštevano (i) glede vrste in teže poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, nadalje, (ii) ali predstavlja zadetje osebe z avtomobilom sredstvo in način, na katerega se telo lahko hudo poškoduje, medtem ko sta sodišči izvedenčevo mnenje o možnem načinu poškodovanja oškodovanca ob zadetju avtomobila pri ugotavljanju vzročne zveze v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP povezala z izpovedbo oškodovanega A. P. Ugotovitev o tem, da je obdolženi zadel oškodovanca z avtomobilom in je zato podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in poškodbami oškodovanca, sta sodišči torej sprejeli na podlagi tehtanja tako mnenja izvedenca kot izpovedbe oškodovanca in nato v povezavi vsebine obeh dokazov napravilo sklep o obstoju vzročne zveze. Sodišči torej nista nepravilno navajali niti nepravilno razlagali vsebino mnenja izvedenca, zato pri sklepu sodišča o dokazanosti vzročne zveze ne gre za protispisnost. Ob upoštevanju ugotovitve, da v sodbah sodišča prve in druge stopnje ni podana zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, take kršitve tudi ni mogoče očitati pritožbenemu senatu Vrhovnega sodišča oziroma sodbi, s katero je ta senat zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje.

10Sodišče druge stopnje sme praviloma ugotavljati dejansko stanje le na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (členi 379. do 382. ZKP), na kateri se lahko tudi ponovno izvedejo že izvedeni dokazi ali izvedejo novi dokazi. Izjemoma sme sodišče druge stopnje samo ugotoviti drugačno dejansko stanje od sodišča prve stopnje tudi, če ne opravi obravnave, kadar je potrebno za pravilno ugotovitev pomembnih oziroma odločilnih dejstev samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev (peti odstavek 392. člena ZKP).

11V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje dejstev, ki so pomenila normativno konkretizacijo objektivnih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, ni na novo oziroma drugače ugotavljalo kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak se je oprlo na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obdolženi „s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ“. Drugače kot prvostopno sodišče pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je „obdolženec z vozilom namerno zapeljal proti oškodovancu, da je vanj tudi namerno trčil in se pri tem tudi zavedal, da vsled samega zadetja ali pa z zadetjem povzročenega padca oškodovanca, utegne oškodovancu povzročiti lahko telesno poškodbo. Takšno posledico pa je hotel …“ Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje drugostopno sodišče torej ugotavlja glede subjektivnih elementov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena, ne pa glede objektivnih.

12Vložnik sodbe sodišča druge in tretje stopnje pa ne napada v delu, v katerem prvo povsem na novo ugotavlja, drugo pa nato potrjuje ugotovitev obstoja direktnega naklepa. Povedano drugače, vložnik navedenih sodb ne napada v delu, v katerem sta dejansko stanje ugotovili ne samo drugače kot sodišče prve stopnje, ampak je dejstvo glede vprašanja obstoja krivde ugotovilo sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo obravnavo. Vrhovno sodišče zato ni presojalo zakonitosti sodb v tem delu (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13Vložnikov ugovor o nedopustnem razširjanju dejanskega stanja je naperjen zoper ugotovitve o tem, da je obdolženec z avtomobilom zadel oškodovanca in ugotovitve o obstoju vzročne zveze, v tem pogledu pa vložniku ni mogoče pritrditi. Dejansko stanje glede zadetja oškodovanca z avtomobilom obdolženca in o obstoju vzročne zveze je ugotovilo že sodišče prve stopnje, res pa je, da se s tem delom (objektivnega) dejanskega stanja potem, ko je ocenilo, da ni obdolžencu dokazan naklep, posebej ni več ukvarjalo. Ob upoštevanju tega Vrhovno sodišče ocenjuje, da dodatni razlogi, ki sta jih v zvezi s tem delom dejanskega stanja podali sodišči druge in tretje stopnje, ne pomenita razširjanja dejanskega stanja, kot tudi ne, da sodba sodišča prve stopnje o teh dejstvih ne bi imela razlogov.

14Vložnik uveljavlja tudi kršitve določb kazenskega postopka iz tretje točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ne upoštevalo določila sedmega odstavka 364. člena ZKP glede določne in nepopolne navedbe dokazanih in dejstev ter razlogov sodbe, teh nepravilnosti in nezakonitosti pa, kot pravi vložnik, druga in tretja inštanca nista odpravili. Katere so te kršitve oziroma v čem naj bi bile podane, vložnik ni obrazložil oziroma ni navedel razlogov in okoliščin, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev postopka (vsebina kršitve). Kršitev, ki jo vložnik uveljavlja le z navedbo člena zakonske določbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP), ki narekuje sodišču, da navede določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri tem pa ne navede vsebine kršitve, to je okoliščine, oziroma ravnanja, ki v konkretnem primeru tvorijo kršitev, sodišče ni dolžno niti jih ne more preizkušati. Vrhovno sodišče zato zatrjevane kršitve, ki naj bi predstavljala relativno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni ugotavljalo oziroma je ni bilo mogoče ugotoviti.

15Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa v plačilo v skladu s prvim odstavkom 95. v zvezi z 98. a členom ZKP v plačilo naložilo sodno takso.