VSRS Sklep X Ips 73/2012

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 73/2012, X Ips 74/2012, X Ips 77/2012, X Ips 78/2012, X Ips 81/2012, X Ips 82/2012, X Ips 86/2012 in X Ips 93/2012, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 73/2012.
II. Revizije se zavržejo.
III. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedene pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila identične revizije, katerih dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

2Tožena stranka na revizije ni odgovorila.

K I. točki izreka:

3Ker gre v vseh obravnavanih zadevah za postopke o istem predmetu, saj revident v navedenih primerih z identično revizijo izpodbija sodbe, izdane na istih pravnih podlagah in ob bistveno enakem dejanskem stanju, ter glede na to, da sta v vseh zadevah stranki spora isti, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

4Revizije niso dovoljene.

5Z izpodbijanimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljene zavrnilo revidentove tožbe zoper odločbe, št. Bpp 3018/2011 z dne 1. 11. 2011, Bpp 3236/2011 z dne 2. 12. 2011, št. Bpp 2434/2011 z dne 11. 11. 2011, št. Bpp 2623/2011 z dne 5. 10. 2011, št. Bpp 2440/2011 z dne 11. 11. 2011, št. Bpp 2827/2011 z dne 26. 10. 2011, št. Bpp 2883/2011 z dne 27. 10. 2011 in št. Bpp 2759/2011 z dne 18. 10. 2011. Z navedenimi odločbami je tožena stranka zavrnila revidentove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za tam navedene postopke.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

8Revident v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje: „ali procesna ali pravdna nesposobnost stranke, številni sodni rubeži invalidske pokojnine in udeležba stranke v številnih sodnih postopkih, spadajo med razmere iz prvega odstavka 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP)“.

9Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Ena izmed predpostavk za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je, da se vprašanje, ki ga revident postavlja kot pomembno, nanaša na vsebino obravnavane zadeve. Po presoji Vrhovnega sodišča ta predpostavka ni izpolnjena v zadevah, kjer revident v prošnji za brezplačno pravno pomoč ni niti na določljiv način navedel, da zahteva (poleg nujne tudi) izjemno brezplačno pravno pomoč, zaradi česar tožena stranka in sodišče prve stopnje upravičenosti prosilca do izjemne odobritve brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP nista presojala, to so zadeve X Ips 78/2012, X Ips 82/2012, X Ips 86/2012 in X Ips 93/2012. Zato postavljeno vprašanje v navedenih zadevah že iz tega razloga ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi v ostalih primerih, v katerih je sicer revident v prošnji za brezplačno pravno pomoč takšno vrsto brezplačne pravne pomoči na določljiv način zahteval, navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago določbe 22. člena ZBPP.

12Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

13Prav takšno je vprašanje, ki ga postavlja revident. Postavljeno vprašanje namreč po vsebini predstavlja vprašanje razlage določbe prvega odstavka 22. člena ZBPP, ki pa je po presoji Vrhovnega sodišča jasna in nedvoumna in ne potrebuje dodatne razlage. Navedena določba ZBPP (ki je umeščena v III. poglavje zakona z naslovom: Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči) namreč določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi kot izjemna brezplačna pravna pomoč, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za brezplačno pravno pomoč utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere prosilec ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti.

14Kdaj je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami, zdravstvenimi razlogi ali z izredno finančno obveznostjo, je natančno določeno v drugem, tretjem in četrtem odstavku citiranega člena ZBPP. Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov (drugi odstavek citiranega člena ZBPPP); iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (tretji odstavek citiranega člena ZBPP); in z izredno finančno obveznostjo, ki je nastala prosilcu in njegovi družini, za katero pa prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (potres, poplave itd.; četrti odstavek citiranega člena ZBPP). Po petem odstavku citiranega člena ZBPP mora mnenje o dejstvih iz prejšnjih odstavkov tega člena na zahtevo pristojnega organa za BPP podati tudi pristojni center za socialno delo, če ima podatke o prosilcu in njegovi družini.

15Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedene določbe ZBPP jasno in nedvoumno izhaja, da mora prosilec v prošnji za brezplačno pravno pomoč (vsaj) na določljiv način navesti, da zahteva izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, v njej pa navesti izjemne okoliščine, ki so nastale izven prosilčeve volje (objektivno pogojene), torej takšne, na katere prosilec s svojim ravnanjem ni mogel vplivati, in to tudi izkazati. Le takšne izjemne okoliščine namreč po ZBPP utemeljujejo odobritev izjemne odobritve brezplačne pravne pomoči, pri čemer je breme izkazovanja teh okoliščin po tej določbi ZBPP nedvomno na prosilcu.

16Ker iz upravnih spisov, ki jih je v revizijskem postopku pridobilo Vrhovno sodišče, izhaja, da je nosilni razlog za zavrnitev brezplačne pomoči, da revident ni izkazal okoliščin iz 22. člena ZBPP, kar potrjujejo tudi upravni in sodni spisi, postavljeno vprašanje glede na že pojasnjeno jasnost določbe 22. člena ZBPP, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident pa tudi niti ne zatrjuje, da gre za vprašanje, ki bi v praksi oziroma teoriji povzročalo posebne dileme in bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, razvoj prava preko sodne prakse, ali da v sodni praksi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja ni enotnosti.

17Odločitev sodišča prve stopnje (in pred njim tožene stranke) o tem, ali je v obravnavanem primeru prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z okoliščinami iz 22. člena ZBPP, je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin v vsakem posameznem primeru, ki pa na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 niti niso predmet revizijske presoje.

18Po presoji Vrhovnega sodišča tudi vprašanje razdružitve postopkov v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje postavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje, ali bo sodišče več v eni tožbi združenih zahtevkov obravnavalo in o njih odločalo ločeno, je namreč stvar formalnega procesnega vodstva, ki je izključno v domeni sodišča (takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah I Up 143/2011 in II Ips 333/98) in kot tako v nobenem primeru (tudi ne ob morebitni vsebinski obravnavi revizij) ne vpliva na vsebino obravnavanih upravnih sporov.

19Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

20Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

21Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

22Revident v obravnavani zadevi zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da zaradi izpodbijanih odločb in sodb že več let trpi hude posledice, ki so organom in sodiščem splošno znane.

23Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revident s to navedbo zelo hudih posledic izpodbijanih odločitev v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Revident namreč v obravnavani zadevi ni niti navedel niti izkazal posledic izpodbijanih odločitev (zavrnitev brezplačne pravne pomoči), temveč se je skliceval le na posledice drugih postopkov (pravdnih, izvršilnih in kazenskih), ki pa niso predmet tega revizijskega postopka.

24Glede na obrazloženo revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizij. Vrhovno sodišče je zato revizije zavrglo kot nedovoljene na podlagi 89. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

25Ker revident v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka zavrnilo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).