VSRS Sklep X Ips 493/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27. 8. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 9. 2010. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo revidenta za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, ki jo je vložil na podlagi tretjega odstavka 32. člena takrat veljavnega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), in odločil, da je revident dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da revident ne dela v skladu s pridobljenim delovnim dovoljenjem. Izdano mu je bilo namreč delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije, za delo, ki ga dejansko opravlja kot zidarski pomočnik na gradbiščih po Sloveniji, pa delovnega dovoljenja nima. Na podlagi te ugotovitve je prvostopenjski upravni organ presodil, da v obravnavani zadevi obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je njegovo zahtevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnil na podlagi 43. člena ZTuj-1.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta (podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje) ni izražena v denarni vrednosti.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7Revident v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje kršitve temeljne pravice do uporabe lastnega jezika in pravice do tolmača v upravnem postopku.

8Po presoji Vrhovnega sodišča postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Navedeno vprašanje namreč po vsebini predstavlja razlog zmotne presoje pravilnosti postopka pred izdajo upravnega akta (s katerim je bila zavrnjena revidentova zahteva za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje), ki pa na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti sodnega postopka, ne pa postopka pred izdajo upravnega akta, za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Ker revident z navedenim vprašanjem uveljavlja razlog, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati (kar pomeni, da ga Vrhovno sodišče tudi ob morebitni vsebinski obravnavi revizije ne bi presojalo) navedeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11Revident navaja, da ima odločitev v obravnavani zadevi zanj zelo hude posledice, ker je bil zaradi te odločitve izgnan iz RS, in sicer zaradi storitve prekrška po določbi 3. točke prvega odstavka 98. člena ZTuj-1 in 4. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o prijavi prebivališča, s čimer so mu bile kršene temeljne pravice do sodnega varstva.

12Zelo hude posledice so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj z opisanimi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Le s sklicevanjem na posledice zavrnitve zahteve za podaljšanje začasnega prebivanja (ki ima za posledico zapustitev države v določenem roku) kot posledice revidentovega neuspeha v obravnavanem upravnem sporu revident namreč ne more izkazati obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.