VSRS Sodba IV Ips 6/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Specializirana enota za nadzor prometa Ljubljana (prekrškovni organ) je dne 23. 9. 2010 F. Š. izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po točki c desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 150,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Sežani je zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika D. B., odvetnika v M., kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je prekrškovni organ v skladu s četrtim odstavkom 63. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) po prejemu zahteve za sodno varstvo opravil dodatne poizvedbe in pridobil določene dokaze – fotografijo F. Š. iz biometrije potnega lista in fotografijo M. U. iz biometrije osebne izkaznice ter podatke o veljavnosti vozniškega dovoljenja M. U. Sodišče je sodbo oprlo na omenjene dodatno pridobljene dokaze, čeprav storilec pred izdajo sodbe z njimi ni bil seznanjen. Ker storilec ni imel možnosti seznanitve s tem dokaznim gradivom, je bila po presoji vrhovne državne tožilke kršena njegova pravica do obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe. Dodaja še, da je sodišče ravno na podlagi teh dokazov presojalo storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo in materialnopravno relevantnost dokazov, ki jih je predlagal v svojo obrambo.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se v izjavi z dne 17. 1. 2012 v celoti pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

4Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil storilcu F. Š. dne 23. 9. 2010 izdan plačilni nalog, ker je z osebnim vozilom na avtocesti, kjer je hitrost vožnje omejena na 130 km/h, prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje za 34 km/h (z upoštevano varnostno razliko). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Storilčev zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da F. Š. prekrška ni storil, saj je tega dne vozil njegov sosed M. U., kateremu vozilo tudi večkrat posodi. Zagovornik je navedel tudi naslov M. U., predlagal, da sodišče storilca in M. U. zasliši ter da storilcu omogoči seznanitev z dokazi, s katerimi razpolaga prekrškovni organ. Po prejemu zahteve za sodno varstvo je prekrškovni organ dopolnil dokazni postopek in med drugim ugotovil, da M. U., ki je po navedbah storilčevega zagovornika dne 23. 9. 2010 vozil storilčevo vozilo, nima veljavnega vozniškega dovoljenja že od leta 2002 in da se glede na biometrijo osebne izkaznice M. U. in potnega lista F. Š. fotografija voznika na izpisu podatkov o opravljeni meritvi hitrosti ujema s fotografijo F. Š.

5Okrajno sodišče v Sežani je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da storilec s trditvami v zahtevi ni uspel pri sodišču vzbuditi razumnega dvoma v pravilnost odločitve prekrškovnega organa (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Po oceni fotografij, ki jih je posredoval prekrškovni organ, je ugotovilo, da je M. U. drugačen od storilca, da je obraz osebe, ki je na fotografiji za volanom izmerjenega vozila, enak obrazu na fotografiji osebnega dokumenta storilca ter da je M. U. brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Poudarilo je, da predlogu za zaslišanje storilca ni ugodilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, storilec pa je bil tudi seznanjen z opisom prekrška in fotografijo, ki sta bila priložena plačilnemu nalogu.

6V skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(1) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7Res je, da poteka ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), vendar pa morajo biti kljub temu storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi pravica, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. in 29. člen Ustave RS). S tem se zagotavlja enakost strank v postopku, ki je eden bistvenih elementov poštenega sojenja.

8Pravilna je ugotovitev vrhovne državne tožilke, da v obravnavanem postopku ta procesna jamstva storilcu niso bila zagotovljena. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo tudi na dokazno gradivo, ki ga je v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu zahteve za sodno varstvo pridobil prekrškovni organ (četrti odstavek 63. člena ZP-1), ne da bi storilcu pred odločitvijo dalo možnost, da se s tem gradivom seznani in o njem izjavi (osmi odstavek 65. člena ZP-1). Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo oziroma na oceno materialnopravne relevantnosti dokazov, ki jih je v svojo obrambo v zahtevi za sodbo varstvo predlagal storilec (predlog za zaslišanje storilca in M. U.).

C.

9Ker storilcu ni bila zagotovljena možnost, da bi se seznanil in izjavil o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njegovega pravnega sredstva (druga alineja 62. člena ZP-1), je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Po odpravi navedene kršitve bo moralo sodišče v novem odločanju ponovno pretehtati pravno relevantnost storilčevih dokaznih predlogov ter v zadevi ponovno odločiti.

----

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.