VSM sodba in sklep I Cpg 428/2011

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I izreka odločilo, da se sprememba tožbe z dne 20. 1. 2010 ne dopusti. V točki II izreka je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklep skupščine družbe D. d.o.o., sprejet na skupščini dne 31. 7. 2009, s katerim je bila razrešena direktorica družbe S.K., za direktorja pa imenovan G.Z., ničen. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev navedenega sklepa skupščine. V razlogih sodbe se je sklicevalo na 474. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in zaključilo, da ob sklepanju družbene pogodbe ni obstajala volja družbenikov, da gre pri imenski navedbi direktorja za takšno (drugo) sestavino pogodbe iz petega odstavka citiranega člena, katere sprememba bi hkrati narekovala spremembo družbene pogodbe.

2Iz uvoda pritožbe izhaja, da se tožnika pritožujeta zoper sodbo in sklep, po vsebini pa izpodbijata le odločitev o tožbenem zahtevku (primarnem in podrejenem). Sklicujeta se na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba ne vsebuje razlogov o ključnih navedbah tožnikov in na zmotno uporabo materialnega prava (določb ZGD-1). S.K., ki jo je skupščina toženke razrešila kot direktorico družbe, je bila za zakonito zastopnico imenovana z družbeno pogodbo, njena razrešitev pa pomeni spremembo družbene pogodbe. Med istimi strankami je pred istim sodiščem na podlagi enakega dejanskega stanja že tekel postopek I Pg 105/2008, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je za odpoklic direktorja potrebna kvalificirana večina, enako kot za spremembo družbene pogodbe. Višje sodišče v Mariboru je takšno stališče potrdilo z odločbo Cpg 127/2009 z dne 25. 5. 2009. Sodišče prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi zavzelo nasprotno stališče - da za sprejetje veljavnega sklepa zadostuje navadna večina - je zmotno uporabilo materialno pravo. Odstopa od sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru ni obrazložilo.

3Tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi, sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Toženki naj naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede odločitve pod točko I izreka je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus zadeve, saj pritožba v tem obsegu ni obrazložena (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepov skupščine z dne 22. 12. 2009, s katerimi so bili potrjeni sklepi skupščine z dne 31. 7. 2009 ne dopusti zato, ker že prvotna zahtevka (primarni in podrejeni) nista utemeljena, zahtevki pa se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Takšno stališče predstavlja prejudiciranje zadeve (vnaprejšnje odločanje), kar pa ni dopustno. Dejstvo je, da so zahtevki med seboj povezani, zaradi ekonomičnosti postopka in zaradi učinkovitosti sodnega varstva (stranka mora v nasprotnem primeru vložiti posebno tožbo) pa je smiselno, da se obravnavajo v istem postopku. Je pa res, da je v fazi odločanja o pritožbi tožnikov razlog, zaradi katerega bi bilo v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP smotrno dopustiti spremembo tožbe, odpadel - z izpodbijano sodbo je bil zahtevek po tožbi z dne 24. 8. 2008 pravilno zavrnjen - tako da tožnika dejansko tudi z zahtevkom po spremenjeni tožbi z dne 20. 1. 2010, če bi bila dopuščena, v nadaljevanju postopka ne bi mogla uspeti. Le zaradi tega je materialno pravna presoja prvega odstavka 185. člena ZPP terjala zavrnitev pritožbe v tem delu (2. točka 365. člena ZPP).

6Odločitev o tožbenih zahtevkih (primarnem in podrejenem) po tožbi z dne 24. 8. 2008 je po oceni sodišča druge stopnje glede na materialno pravno naravo spora pravilna. Pritožbeno sodišče zato razloge izpodbijane sodbe pod točko 14., 15. in 16. povzema, glede na pritožbene trditve in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča R Slovenije (v nadaljevanju VSS) pa še dodaja:

7V obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali se lahko poslovodjo, ki je bil imenovan z družbeno pogodbo, odpokliče in imenuje novega le s spremembo družbene pogodbe, torej s kvalificirano - tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov po prvem odstavku 516. člena ZGD-1, ali pa je to mogoče doseči (že) s sklepom skupščine, sprejetim z navadno večino oddanih glasov družbenikov (drugi odstavek 510. člena ZGD-1).

8O tem vprašanju, ki je očitno v sodni praksi prinašalo dileme, je VSS na občni seji 26. 6. 2002 sprejelo načelno pravno mnenje, velja pa za primere, ko je za poslovodjo za nedoločen čas z družbeno pogodbo imenovan eden od družbenikov. Po načelnem pravnem mnenju pomeni odpoklic takšnega poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo in imenovanje novega, spremembo družbene pogodbe, razen če iz nje izhaja kaj drugega. V obrazložitvi VSS pojasnjuje, da je imenovanje poslovodje ena od neobveznih (materialno pravnih) sestavin družbene pogodbe iz petega odstavka 474. člena ZGD-1. Treba je izhajati iz predpostavke, da so imeli družbeniki ob podpisu pogodbe tehtne razloge za to, da so že v njej določili poslovodjo z vsemi posledicami (zlasti v zvezi z mnogo bolj zahtevnim postopkom za odpoklic in imenovanje drugega poslovodje). Zato je prav, da se za spremembo poslovodje zahteva sprememba družbene pogodbe in ne le sklep skupščine družbenikov. Vendar pa VSS dopušča možnost, da iz družbene pogodbe izhaja drugačna volja družbenikov, saj so določbe ZGD-1, ki urejajo družbo z omejeno odgovornostjo, v večjem delu neobvezne narave. Lahko je npr. že z družbeno pogodbo določeno, da bo o odpoklicu poslovodje in imenovanju novega odločala skupščina družbenikov z navadno ali kakšno drugo večino. VSS dopušča tudi možnost, da iz vsebine družbene pogodbe izhaja volja družbenikov, da se z družbeno pogodbo imenovani poslovodja odpokliče in imenuje novi na drug način, torej ne s spremembo družbene pogodbe, pa čeprav to v njej ni posebej določeno. V takšnih primerih po stališču VSS sprememba družbene pogodbe ne bi bila potrebna. Za družbenika, ki je bil za poslovodjo imenovan z družbeno pogodbo, velja domneva, da si je s pogodbo izgovoril posebno pravico (pravico biti poslovodja).

9V skladu z načelnim pravnim mnenjem VSS je torej treba izhajati iz predpostavke, da so imeli družbeniki ob podpisu pogodbe tehtne razloge za imensko imenovanje poslovodje (sodišče prve stopnje je to okoliščino upoštevalo), saj velja domneva, da si je takšen družbenik s tem izgovoril posebno pravico. Odločilna je vsebina družbene pogodbe oziroma volja družbenikov, ki izhaja iz vsebine družbene pogodbe.

10V obravnavani zadevi je toženka zatrjevala, da družbeniki ob sklepanju pogodbe niso imeli posebnega interesa, da se v pogodbi poslovodja imensko določi. Tehtnega razloga za to ni bilo. Vpisan je bil le zato, ker je takšno pogodbo sestavil notar, družbenica S.K. pa si s tem ni izgovorila nobenega posebnega položaja. Toženka poudarja, da je dopustno dokazovati, da domneva o obstoju tehtnega razloga ne obstoji (v ta namen je predlagala zaslišanje strank - družbenikov, ki so potrdili, da so se ob sklepanju pogodbe dogovarjali, kako bodo sodelovali v okviru firme, odločili so se, da bo direktorica družbe S.K., prokuristka pa D.J.). Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe pod točko 15. utemeljeno štelo takšna dejstva za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), saj jih tožnika nista obrazloženo prerekala, o njih se sploh nista izrekla, vztrajala sta le pri stališču, da „razrešitev direktorice pomeni spremembo družbene pogodbe“. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zaključilo, da družbeniki ob sklepanju družbene pogodbe niso imeli volje, da bi šlo pri imenski navedbi direktorja za takšno (drugo) sestavino po petem odstavku 474. člena ZGD-1, ki bi za spremembo poslovodje zahtevala spremembo družbene pogodbe. Po interpretaciji sodišča prve stopnje je šlo le za dejansko navedbo. Takšne zaključke po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje tudi vsebina družbene pogodbe z dne 29. 3. 2001, ki je del materialnega prava. V točki VII (Upravljanje družbe) je med drugim določeno, da družbeniki na skupščini odločajo tudi o imenovanju in odpoklicu poslovodje. Ni sicer navedeno s kakšno večino, ni pa tudi določeno, da je za odpoklic in imenovanje novega poslovodje potrebna sprememba družbene pogodbe, za katero se zahteva tričetrtinska večina glasov vseh družbenikov (prvi odstavek 516. člena ZGD-1). Ker glede odpoklica poslovodje in imenovanja novega niti zakon (505. člen ZGD-1) niti pogodba družbe D. d.o.o. ne določata kaj drugega, pride v poštev določba drugega odstavka 510. člena ZGD-1, iz katere izhaja, da v primeru, če z zakonom ali pogodbo ni določeno drugače, družbeniki na skupščini odločajo z večino oddanih glasov. Iz vsebine družbene pogodbe torej izhaja volja družbenikov, da se imenovani poslovodja odpokliče na drug način, torej ne s spremembo družbene pogodbe.

11Ker je toženka tudi zaradi teh razlogov uspela izpodbiti domnevo, da si je s pogodbo imenovana direktorica izgovorila posebno pravico oziroma, da je za njeno imenovanje obstajal tehten razlog (tožnika sta le kategorično zatrjevala, da je za spremembo poslovodje potrebna sprememba družbene pogodbe), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da določitev poslovodje z družbeno pogodbo v konkretnem primeru ne predstavlja (druge) materialne sestavine iz pete alineje 474. člena ZGD-1. Na tej podlagi je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

12Tožnika v pritožbi vztrajata pri svojih stališčih in izpostavljata predvsem okoliščino, da je Višje sodišče v Mariboru v identični zadevi med istimi strankami zavzelo nasprotno stališče (odločba Cpg 127/2009 z dne 25. 5. 2009), prvostopenjsko pa se do tega ni opredelilo. V tem kontekstu je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje svojo odločbo tehtno in logično obrazložilo, okoliščina, da se ni opredelilo do citirane odločbe pritožbenega sodišča, pa še ne dopušča zaključka, da za svojo odločitev ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Ni mu torej mogoče očitati obstoja procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa vsak gospodarski spor obravnava ločeno, pri tem pa se v podobnih primerih (tako v dejanskem kot pravnem pogledu) zavzema za sprejem usklajenih rešitev. Če pa presodi, da so v določeni zadevi razlogi za sprejem drugačne odločitve močnejši, pa na svojo prejšnjo odločbo ni vezano. Seveda mora svoje drugačno stališče ustrezno argumentirati. To pa je sodišče druge stopnje v predmetni odločbi tudi storilo.

13Ker je sodišče prve stopnje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in odločbo v točki II izreka potrditi (353. člen ZPP).

14Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve na drugi stopnji (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).