VSRS Sklep I Ips 251/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso

A.

1S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 11. 8. 1953 sta bila spoznana za kriva, obsojeni J. R. storitve poskusa kaznivega dejanja izogibanja vojni dolžnosti z begom po drugem odstavku 339. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 16. členom KZ, za katero mu je bila izrečena kazen dve leti strogega zapora, in obsojeni F. B. storitve poskusa kaznivega dejanja nedovoljenega prehoda prek državne meje po drugem odstavku 303. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Obema je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 12. 7. 1953 dalje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega J. R. dne 16. 12. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 9. 11. 2011), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne uporabe in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da je obsojenec zoper navedeno sodbo že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 6/98 z dne 13. 9. 2000 zavrnilo kot neutemeljeno, vendar ponovno zahtevo vlaga iz drugih razlogov, ki v prvi zahtevi za varstvo zakonitosti niso bili uveljavljani in jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo ter o teh razlogih še ni odločilo. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 12. 12. 2011, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Navaja, da čeprav je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena dne 16. 12. 2010, torej po izteku roka iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP (to je po 3. 1. 1997), je novela ZKP-G za določena kazniva dejanja ta rok podaljšala do 31. 12. 2008, novela ZKP-I pa še do 31. 12. 2012. Med temi dejanji sicer ni našteto kaznivo dejanje po 339. členu KZ/51, vendar je med njimi našteto kaznivo dejanje nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanje vojaški službi po 214. členu KZ SFRJ, ki je identično kaznivemu dejanju po 339. členu KZ/51 in je zato potrebno zagovarjati stališče, da podaljšanje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti velja tudi za konkretno situacijo. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena.

B.-1

4Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in v odgovoru državne tožilke na zahtevo, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja,

da je Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS št. 63/94, 70/94), ki je stopil v veljavo 1. 1. 1995, omogočil vložitev zahteve za varstvo zakonitosti državnemu tožilcu Republike Slovenije, obsojencu in zagovorniku, po obsojenčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP (prvi odstavek 421. člena ZKP). Za državnega tožilca vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zakonu ni časovno omejena, medtem ko je obdolženec vezan na rok treh mesecev (tretji odstavek 421. člena ZKP). Časovna omejitev je bila za obdolženca potrebna zaradi ustavne pritožbe (160. člen Ustave Republike Slovenije), ki jo obdolženec lahko vloži potem, ko je izčrpal vsa redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva. V 559. členu je zakon predvidel izjemo, ko je določil, da smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let od uveljavitve tega zakona. Z novelo ZKP-G (Uradni list RS 101/05) je bil rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP podaljšan do 31. 12. 2008 in z novelo ZKP-I (Uradni list RS 68/08) do 31. 12. 2012. S temi podaljšanji roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je ZKP omogočil vložitev tega izrednega pravnega sredstva čim širšemu krogu upravičencev iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ne pa večkratne vložitve tega izrednega pravnega sredstva istemu upravičencu;

da je v zvezi z dovoljenostjo vložitve ponovne zahteve za varstvo zakonitosti istega vložnika v svojih odločbah (sodba I Ips 440/2007 z dne 24. 4. 2008, sodba IV Ips 67/2008 z dne 17. 6. 2008, I Ips 34860/2010 z dne 7. 4. 2011) že presodilo, da če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto odločbo ni dovoljena. V razlogih sodbe I Ips 440/2007 (točka 7. in 8.) s katero je kot nedovoljeno zavrglo ponovno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti pravno sredstvo, s katerim je zakonodajalec v skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije omogočil poseg v kazenskopravno razmerje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča. Pravnomočnost je lastnost sodnih odločb zoper katere ni več rednega pravnega sredstva in ki jih mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih). S tem je pravnomočnost izraz načela pravne varnosti kot prvine pravne države; zagotavlja namreč trdnost in predvidljivost pravnih razmerij, ki so predmet pravnomočne odločitve, s čimer se krepi tudi zaupanje v pravni red. Ustava v 158. členu torej določa pogoje in način, ko je odločanje ob pravnomočno urejenih pravnih razmerjih vendarle dopustno – a le izjemoma. V tem smislu velja razlagati tudi pristojnosti Vrhovnega sodišča, da odloča o izrednih pravnih sredstvih (drugi odstavek 127. člena Ustave). Prav zaradi tega je Vrhovno sodišče ocenilo, da je treba določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti presojati strožje. ZKP sicer izrecno ne ureja primera večkratnega vlaganja zahtev vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Kljub temu pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče določb ZKP razlagati tako, da večkratno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti dopuščajo. Določbo 421. člena ZKP, ki vrhovnemu državnemu tožilcu daje abstraktno upravičenje vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je treba razumeti ozko: če je upravičenec v tem primeru vrhovni državni tožilec, upravičen vložiti izredno pravno sredstvo zoper citirani sodbi, že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve zoper isto sodbo ni dovoljena. Dejstvo, da vrhovni državni tožilec s prvo zahtevo ni uspel, je povsem nepomembno, ne glede na to, ali v novi zahtevi zatrjuje iste ali druge kršitve. Strožji pristop k predpostavkam dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti na drugi strani narekuje tudi razumevanje določb ZKP, ki izrecno določajo, kdaj zahteva ni dovoljena. Zahteva ne bo dovoljena, kadar je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo že odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. in drugim odstavkom 423. člena ZKP). Dopustiti upravičencu večkratno vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo bi odprlo možnosti zaobiti citirano določbo, ki izključuje vlaganje zahtev zoper odločbe, s katerimi je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo Vrhovno sodišče. Primer vložitve zahteve zoper tako odločbo Vrhovnega sodišča in primer vložitve nove zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo sta si namreč v bistvenem podobna. V obeh primerih je končni cilj zahteve lahko le pridobitev nove odločbe Vrhovnega sodišča o isti stvari, to je o kršitvah v zvezi s pravnomočno sodno odločbo in postopkom, ki je tekel pred pravnomočnostjo, pred sodiščem prve in druge stopnje. Zakonodajalec je v interesu zaupanja v pravo z izključitvijo vlaganja zahtev zoper odločbe Vrhovnega sodišča o zahtevah za varstvo zakonitosti zamejil nadaljnje razpravljanje in s tem tudi negotovost v kazenskih postopkih.

B.-2

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojeni J. R. zoper sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani Sod 228/53 z dne 11. 8. 1953 že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, o kateri je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo I Ips 6/98 z dne 13. 9. 2000 in z njo obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Enake kršitve obsojenec uveljavlja tudi v novi zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi dne 16. 12. 2010.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 422. člena ZKP zavrže, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP). Določbo 421. člena ZKP, ki daje upravičencu (državnemu tožilcu Republike Slovenije), obdolžencu in zagovorniku; po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebam iz 367. člena ZKP, upravičenje vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je treba razumeti ozko: če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

7Ker je v obravnavanem primeru obsojenec zoper isto pravnomočno sodbo že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče že odločilo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP obsojenčevo ponovno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

8Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.