UPRS sodba I U 720/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izdala soglasje za ograditev dela gozda na zemljišču parc. št. 626/7 k.o. ... z namenom zaščite območja vodnega zajetja ob v nadaljevanju naštetih pogojih, med drugim, da jima je dovolila delno ograditev omenjenega zemljišča, ki je zarisan na grafičnem delu soglasja, medtem ko izven tega območja ograditve gozda ni dovolila (prva in druga točka soglasja).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta tožnika zahtevala soglasje za ograditev vodnega zajetja na parceli št. 626/7 k.o. ..., to je območje zbiralnika in cevovoda v dolžini 80 m. Upravni organ je v postopku ugotovil, da je zemljišče parc. št. 626/7 k.o. ... po veljavnem gozdnogospodarskem načrtu za gozdnogospodarsko enoto Ljubljana (2005 – 2014) gozdno. Iz vodnega dovoljenja z dne 20. 9. 2007, ki je bilo izdano drugemu tožniku, pa je razvidno, da mu je bila podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode iz obravnavanega zajetja, in sicer za zalivanje. Glede na 5. člena in prvi odstavek 24. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) upravni organ ocenjuje, da je ograditev območja v predlaganem obsegu neprimerna. Zato je glede na 22. člen Pravilnika o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja (v nadaljevanju Pravilnik) za zaščito obravnavanega vodnega zajetja in za namen rabe vode, za katerega je bilo izdano vodno dovoljenje, z ograditvijo dela gozda dovolil zaščito vodnega zajetja, ne pa tudi cevovodov, katerih trasa se nadaljuje tudi po gozdnem zemljišču izven meja obravnavane parcele. Meni tudi, da v primeru ograditve območja gozda, kot izhaja iz vloge, torej ob ograditvi cevovodov na parceli št. 626/7 k.o. ..., ne bo zagotovljen neoviran dostop do gozda na navedenem zemljišču.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Med drugim zavrača pritožbeni ugovor, da prvostopenjski upravni organ ni odločil o celotnem zahtevku. V izreku je namreč odločeno, da ograditev izven dovoljenega območja ni dopustna, iz česar jasno sledi, da organ ne dovoli postavitve ograje, kot je predlagano, ampak le v jasno določenem delu.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in navajata, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo. ZG v 24. členu namreč dovoljuje zaščito vodnega zajetja kot celote, torej tudi njegovih sestavnih delov. V konkretnem primeru sta taka dela vodni zbiralnik in cevovod in to v obsegu, ki je razviden iz skic, priloženih vlogam tožnikov za izdajo soglasja. To izhaja tudi iz definicije zajetja v 3. členu Pravilnika. Glede na to je bil nepravilno uporabljen tudi 22. člen Pravilnika, ki določa 10-metrsko mejo območja zajetja, ta pa je tudi sicer določena zgolj primeroma. Sploh pa je vprašljivo, ali se v obravnavani zadevi Pravilnik lahko uporabi, saj v obravnavanem primeru ne gre za nobenega izmed odvzemov vode iz 2. člena Pravilnika, ampak za uporabo zajetja za namen oskrbe s pitno vodo. Nadalje tožnika oporekata razlogom izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na obseg potrebne zaščite cevovoda. Menita tudi, da prvostopenjski organ ni odločil o celotnem zahtevku, da ni ugotovil vseh za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin ter da ni obrazložil, na kakšni podlagi ocenjuje, da je za zaščito obravnavanega vodnega zajetja zadostna zaščita v dovoljenem obsegu. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in izda soglasje, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek tožnikov, da upravni organ ni v celoti odločil o njunem zahtevku, ker da v izreku ni navedel, da se njun zahtevek za ograditev dela parcele zavrne. Sodišče se v tem delu strinja z razlogi drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevka namreč ni mogoče zavrniti le s točno določenimi izrazi (se zavrne), ampak zadostuje, da taka odločitev nedvomno izhaja iz celotnega izreka odločbe. Ker je bilo v obravnavanem primeru soglasje dano ob upoštevanju pogojev, ki so našteti v nadaljevanju izreka, med drugim pa tudi jasno zapisano, da ograditev gozda izven navedenega območja ni dovoljena – torej se ne dovoli –, je odveč vsakršno drugačno izražanje odklonitve soglasja v tem delu.

Po prvem odstavku 21. člena ZG je treba za graditev objektov in posege v gozd pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije (upravni organ prve stopnje). Ta po prvem odstavku 24. člena lahko dovoli ograditev posameznih delov gozda v tam naštetih primerih, med drugim, če je to potrebno zaradi zaščite vodnih zajetij.

V zadevi je sporno, kaj sploh je vodno zajetje oziroma ali sta v obravnavanem primeru sestavni del vodnega zajetja, ograditev katerega sta predlagala tožnika, zbiralnik in sistem cevovoda v skupni dolžini 350 metrov, ki poteka v dveh smereh prečno preko parcele parc. št. 626/7 k.o. ... Za odgovor na to vprašanje pa se je sodišče moralo najprej opredeliti do tega, ali je v zadevi mogoče uporabiti določbe Pravilnika (Uradni list RS, št. 64/04 in naslednji).

Navedeni podzakonski akt je bil izdan na podlagi šestega odstavka 74. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), po katerem pristojni minister predpiše podrobnejše kriterije za določitev vodovarstvenega območja. To se po prvem odstavku istega člena določi z namenom, da se zavaruje vodno telo, ki se uporablja za odvzem ali je namenjeno za javno oskrbo s pitno vodo.

Iz opredelitve namena, zaradi katerega se določi vodovarstveno območje, izhaja, da je razlog varovanje vodnega telesa, ki služi odvzemu ali javni oskrbi s pitno vodo. Ali se vodno telo uporablja tudi za kateri drug namen, ki ni zajet v navedenih, na varstvo takega vodnega telesa ne vpliva.

Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da se vodno dovoljenje z dne 20. 9. 2007, ki je bilo priloženo dopolnjeni vlogi za soglasje, nanaša na v tej zadevi obravnavano zajetje, katerega lega je določena s tam navedenimi koordinatami, in da je bila drugemu tožniku z njim podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode iz zajetja za potrebe zalivanja. Taki vsebini vodnega dovoljenja tožnika v tožbi ne oporekata, enako pa ugotavlja tudi sodišče sodišče po vpogledu v omenjeno dovoljenje, ki sta ga tožnika priložila dopolnitvi svoje vloge z dne 29. 12. 2010. Iz dovoljenja je tudi razvidno, da se predmetno zajetje nahaja na vodovarstvenem območju virov pitne vode.

Ker se sme sporno vodno zajetje na podlagi izdanega upravnega dovoljenja uporabljati za rabo (odvzem) vode za zalivanje, leži pa v vodovarstvenem območju, sodišče ne vidi razloga, da upravni organ pri opredeljevanju pojma vodnega zajetja ne bi smel uporabiti določb Pravilnika.

Po prvi točki prvega odstavka 3. člena Pravilnika je zajetje objekt, ki je namenjen neposredno za odvzem vode iz vodnega telesa. Poudarek je na „neposrednem odvzemu“, kar pomeni, da gre za objekt, ki je v neposrednem stiku z vodo iz vodnega telesa in je namenjen odjemu vode iz njenega vira (npr. reke, podzemnih voda). Šele tako odvzeta voda se lahko v nadaljevanju zbira oz. hrani v zbiralniku, iz njega pa po transportnem sistemu (cevovodih) pride do porabnikov.

Tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da so pojmi vodno zajetje, vodni zbiralnik in cevovod poimenovanja za različne objekte. Tako je zajetje v gradbenem smislu med drugim kraj ali objekt, kjer se umetno zajezi izvir zaradi izkoriščanja, zbiralnik prostor za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin tekočine, cevovod pa naprava iz več med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tekočin.

Glede na navedeno sodišče meni, da je upravni organ, ki je očitno štel, da je to potrebno zaradi zaščite predmetnega zajetja, iz katerega je drugemu tožniku dovoljena raba vode za zalivanje, ravnal pravilno, ko je izdal soglasje le za ograditev vodnega zajetja ne pa tudi cevovodov.

V tej zadevi so neupoštevne tožbene navedbe o tem, da se voda iz zajetja uporablja tudi za pitje. Tudi če stranka dejansko uporablja vodo za ta namen, za kaj takega nima dovoljenja oz. tega ne zatrjuje, kar je razumljivo, saj v tožbi navaja, da je njena hiša na sosednji parceli priključena na ljubljanski vodovod. Lastna oskrba s pitno vodo pa je mogoča le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo (prvi odstavek 117. člena ZV-1), za to pa je treba pridobiti vodno dovoljenje (1. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1). Za tak primer v obravnavani zadevi očitno ne gre.

Ker se po prvem odstavku 24. člena del gozda ogradi zaradi zaščite vodnega zajetja, sodišče nima pomislekov v odločitev upravnega organa, ko pri določanju vodnega zajetja in s tem obsega ograditve gozda ni upošteval tudi cevovodov, ampak le območje zajetja na parc. št. 626/7 k.o. ..., ter je pri tem uporabil prvi odstavek 22. člena Pravilnika. Ta kot mejo območja zajetja določa praviloma 10 metrov okrog in/ali vzvodno od zajetja za vodnjak ali drenažno zajetje.

Uporaba besede „praviloma“ v omenjenem členu pomeni, da je mogoče določiti tudi širše ali ožje območje zajetja, če so ugotovljene okoliščine, ki narekujejo tako ravnanje. Ker gre v obravnavanem primeru za ograditev zaradi zaščite zajetja za neposredni odvzem vode za zalivanje, sodišče ne vidi razloga za širjenje tega območja in za obsežnejšo ograditev gozda od dovoljene, saj tožnika tako zahtevo utemeljujeta s tem, da se voda iz zajetja uporablja tudi za pitje, kar pa je, kot rečeno, v nasprotju z izdanim vodnim dovoljenem.

Ker je glede na navedeno iz izpodbijane odločbe razvidno, zakaj je dovoljena postavitev ograje in s tem ograditev gozda v manjšem obsegu od zahtevanega, ti razlogi pa temeljijo na popolno ugotovljenih dejstvih, pomembnih za odločitev, so nasprotni tožbeni ugovori neutemeljeni.

Za odločitev v zadevi so pravno nepomembni tudi tožbeni očitki o tem, da bi bilo treba zaradi preprečitve onesnaževanja s strani obiskovalcev gozda, zaradi odloženega odpadnega materiala in iztrebkov domačih živali zaščititi ne le vodni zbiralnik ampak tudi celotni cevovod, saj bi to v primeru stika z vodo, ki se uporablja za pitje, lahko imelo katastrofalne posledice. Do vseh teh okoliščin oz. trditev tožnikov se zato ni bil dolžan opredeliti niti upravni organ, zato je treba tožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v tem obsegu zavrniti.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).