VSRS Sklep I Up 36/2012

I. Pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
II. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 15. 11. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka združila upravni zadevi tožnikov v en postopek (1. točka izreka) in na podlagi tretjega odstavka 50. člena v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnikom (2. točka izreka). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa pa je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2V razlogih sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki. Ta je odločitev, da se prošnja tožnikov za priznanje mednarodne zaščite šteje za umaknjeno, oprla na določbo tretje alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ in ugotovitev, da iz uradne evidence izhaja, da sta tožnika dne 11. 11. 2011 samovoljno zapustila azilni dom in se vanj v treh dneh nista vrnila. Za neutemeljen šteje ugovor, da sta tožnika na podlagi izjav socialnih delavk, zaposlenih v azilnem domu, menila, da jima je izdana dovolilnica za bivanje izven azilnega doma do dne 15. 11. 2011. O teh dejstvih tožnika nista predložila niti predlagala izvedbe dokazov, brez dokaznega predloga pa sodišče samo dokazov ne more izvajati. Tudi tožbena ugovora, da naj bi bila z ustavitvijo postopka tožnikoma izrečena nesorazmerna sankcija in da bi morala tožena stranka v izpodbijanem sklepu določiti rok, v katerem bi tožnika zapustila državo, sodišče prve stopnje šteje za neutemeljena. Predlagano začasno odredbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebno, ker izpodbijani sklep še ni pravnomočen in imata tožnika še vedno status prosilca za mednarodno zaščito.

3V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika uveljavljata pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Nasprotujeta „povsem neverjetni in direktni protispisni ugotovitvi“ sodišča prve stopnje, da nista ugovarjala ugotovitvi tožene stranke, da naj bi samovoljno zapustila azilni dom. V tožbi sta izrecno ugovarjala ugotovljenemu dejanskemu stanju, navedena pa je tudi priča, ki bi prvotožničine navedbe, da tožnika nista samovoljno zapustila azilnega doma, lahko potrdila. Glede na tožničine ugovore bi moralo sodišče na podlagi 75. člena ZMZ izvesti glavno obravnavo, na kateri bi tožnika lahko predlagala izvedbo dokazov, tudi če jih prej nista predlagala. Ugovarjata nepravilni interpretaciji določb tretje alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ in tretjega odstavka 50. člena ZMZ in nasprotujeta neobrazloženi zavrnitvi predloga za prekinitev postopka in sprožitev presoje skladnosti drugega odstavka 50. člena ZMZ z ustavo. Pritožbo zoper sklep pa vlagata, ker tožena stranka ne spoštuje dejstva, da sklep o ustavitvi postopka še ni pravnomočen, in je tožnikoma odvzela izkaznici prosilcev za mednarodno zaščito.

K I. točki izreka:

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnika sta pritožbo vložila po pooblaščencu A. A., ki je kot svetovalec za begunce vpisan v imenik svetovalcev za begunce. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZMZ svetovalci za begunce dajejo podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po določbah ZMZ na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Pojem pravne pomoči (med drugimi) definira Zakon o brezplačni pravni pomoči v 7. členu, zajema pa pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom. Iz imenika svetovalcev za begunce sicer izhaja, da A. A. nima opravljenega pravniškega državnega izpita, vendar pa je po oceni Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 13. člena ZMZ v razmerju do 22. člena ZUS-1 specialna določba, ki pomeni zakonsko izjemo od pravila, da lahko stranka v upravnem sporu v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1); zato je pritožba, vložena po svetovalcu za begunce, sprejeta v obravnavo.

6Po določbi tretje alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve v azilni dom ali njegovo izpostavo ni vrnil. Tožnika v pritožbi ponavljata tožbene ugovore, da nista samovoljno zapustila azilnega doma, saj naj bi socialna delavka B. B. prvotožnici, ko jo je ta zaprosila za dovolilnico, obljubila, da jo bo obvestila, če dovolilnica ne bo podpisana. Prvotožnica obvestila ni prejela, zato naj bi zmotno menila, da je bila dovolilnica izdana, po vrnitvi v azilni dom dne 15. 11. 2011 pa je bil azilni postopek že ustavljen. Prvotožničine navedbe bi lahko kot priča na sodišču (kot to izhaja iz tožbe in pritožbe) potrdila stanovalka v azilnem domu C. C.

7Po določbi četrtega odstavka 75. člena ZMZ se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja ZUS-1, če z ZMZ ni drugače določeno. Po določbi četrtega odstavka 75. člena ZUS-1 predstavlja opustitev glavne obravnave bistveno kršitev pravil postopka, ki je upravnem sporu podana le, če je to v nasprotju z ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 pa sodišče prve stopnje lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama ni sporno. V obravnavani zadevi pa je dejansko stanje sporno, saj prvotožnica navaja, da je bila s strani socialnih delavk azilnega doma zavedena, posledično naj bi zato menila, da ji je na podlagi 10. člena hišnega reda azilnega doma (Ur. l. RS, št. 11/2011) izdana dovolilnica, ki ji dovoljuje odsotnost iz azilnega doma, daljšo od treh dni. Prvostopno sodišče ima sicer prav, da pooblaščenec tožnikov v tožbi izrecno ni predlagal izvedbe glavne obravnave, podal pa je neformaliziran dokazni predlog, ki se nanaša na ključno vprašanje, ali sta prosilca samovoljno zapustila azilni dom oziroma sta bila v dejanski zmoti, zaradi česar naj bi menila, da jima je večdnevno bivanje izven azilnega doma dovoljeno. Res je, da tožnika tožbi nista priložila neposrednih dokazov, ker pa tudi iz odgovora tožene stranke na tožbo ni razvidno, ali se je prvotožnica s socialnimi delavkami dogovarjala o izdaji dovolilnice, bi sodišče glede na sporno dejansko stanje moralo prvotožnici omogočiti, da na glavni obravnavi pojasni razloge za zapustitev azilnega doma, z zaslišanjem prič (socialnih delavk) pa bi preverilo resničnost njenih navedb. Tožnika ugovorov, ki jih uveljavljata v tožbi, nista mogla uveljaviti v postopku izdaje sklepa o ustavitvi postopka. Glede na to v tej zadevi ne gre za primer, ko lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1), prvostopno sodišče pa po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 ni vezano le na dokazne predloge strank in lahko v postopku izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

8Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, je podana bistvena kršitev določb postopka določena v drugem odstavku 75. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

9Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, se Vrhovno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

10Pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je prepozna.

11Po določbi šestega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 lahko zoper sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izdajo začasne odredbe, stranke v treh dneh vložijo pritožbo. Po določbah prvega in drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče, če pa je poslana po pošti priporočeno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

12Iz predloženega spisa sodišča prve stopnje (iz povratnice) je razvidno, da je bila sodba in sklep sodišča prve stopnje tožniku vročena dne 17. 12. 2011. Pritožbeni rok je pričel teči (drugi odstavek 111. člena ZPP) prvi naslednji dan po vročitvi sklepa, torej 18. decembra 2011, in je potekel v torek dne 20. decembra 2011.

13Tožnika sta pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila dne 3. 1. 2012, torej po izteku pritožbenega roka, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo kot prepozno.