75. člen ZMZ-UPB2

Določba prvega odstavka 75. člena člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi

Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je v bistvenem oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.

Če se upravni spor vodi kot prvostopenjski sodni spor, sta z vidika varstva pravnega položaja stranke že po naravi stvari kumulativno izpolnjena pogoja za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče v upravnih sporih v primeru molka organa odloča le o zakonitosti (fiktivnega, negativnega) upravnega akta, v zvezi s katerim se šteje, da je bila tožnikova zahteva v upravnem postopku zavrnjena, in ne o zakonitosti (neobstoječega) upravnega akta, v zvezi s katerim tožnikove zahteve v upravnem postopku sploh ni bilo. Upravni organ ni pristojen za odločanje o tožnikovi zahtevi, naj se Republika Slovenija na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III odloči za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi ne more nastopiti molk organa. Zaradi nedopustnosti obravnavanega upravnega spora odločitev v njem tudi (že po naravi stvari) ne more biti v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III ima časovno omejeno veljavnost, zaradi česar z njegovim prenehanjem prične teči rok za odločitev o že vloženi prošnji za mednarodno zaščito.

Ni pravilno stališče, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga organ ni soočil z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil. Presoja listinskih dokazov je stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja. Izdaja sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje, kljub očitni presoji, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, izdalo sodbo brez glavne obravnave, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena.

Pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe se nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, obred krsta pa se povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. V obravnavanem primeru mora biti pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Sodišče prve stopnje je s presojo o vprašljivi razumnosti pričakovanja notranje razselitve tožnikov zaradi neupoštevanja njunih osebnih okoliščin, ustvarilo podlago za sklep o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo, ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe

Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi. Prek določitve roka iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da

ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz. Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).<

Okoliščina, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik je v konkretnem primeru imel pooblaščenca in sicer svetovalca za begunce že v času upravnega postopka. To pomeni, da je upravičeno sklepati, da je bil seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za zapustitev Slovenije odločil po svobodni volji.

Če Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Upravnega sodišča zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu (pomanjkanje opredelitve sodišča prve stopnje do tožbenih navedb in nasprotje med listinami in njihovim povzemanjem v sodni odločbi) ter sodišču prve stopnje naloži, katera dejanja mora ponovno opraviti, je upravno sodišče dolžno tako odločitev Vrhovnega sodišča in njegove napotke upoštevati, ne pa odpraviti izpodbijani del in toženi stranki naložiti tisto, kar bi moralo storiti samo.

Če Vrhovno sodišče zaradi kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki jih zakrivi prvostopenjsko sodišče, prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek ter mu da navodila za nov postopek, je sodišče prve stopnje vezano na odločitev in napotke Vrhovnega sodišča, in mora samo odpraviti očitne kršitve, ne pa odpraviti upravni akt in zadevo vrniti upravnemu organu v nov postopek. Če v ponovljenem postopku ugotovi, da je dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, mora v skladu s 75. členom ZMZ opraviti glavno obravnavo in odločiti na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja.

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, pa tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim, če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo, ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva. Obstoja tega razloga za omejitev gibanja toženka ni uspela dokazati. Zgolj na podlagi navedbe v policijski depeši, da je tožnik na letalu uničil svoj sirski potni list, ob tem, da so policisti na letalu našli le ponarejen alžirski potni list ter da je tožnik v prošnji in zaslišan na naroku enako izpovedal, da je imel pri sebi dva ponarejena potna lista ter da nikoli ni imel pravega sirskega potnega lista, ni mogoče zaključiti, da je podan razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. S ponarejenima potnima listoma namreč tožnik istovetnosti niti ne bi mogel dokazati oziroma mu takšna dokumenta ne bi mogla pomagati pri izkazovanju njegove istovetnosti.

Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru v celoti gledano in v povezavi s tožbenimi argumenti, s katerimi tožniki poskušajo izpodbiti njeno zakonitost in pravilnost, nima takšnih napak ali pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo, kljub temu, da se tožena stranka ni držala vrstnega reda uporabe kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti. Tožniki so zgolj z izjavami zelo šibko izkazali verjetnost, da bi do dejanj preganjanja prišlo v primeru njihove vrnitve na Kitajsko, pri čemer zgolj določen nadzor državnih oblasti, morebitno začasno priprtje ter zaslišanje o preteklosti njunih očetov ali o morebitnem interesu tožnikov za aktivno protivladno udejstvovanje v javnem kritiziranju oblastnikov še ni mučenje ali nehumano ravnanje v smislu 3. člena MKVČP oziroma v smislu preganjanja iz 26. člena ZMZ. Tožena stranka določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v kon

ZMZ ne določa, da bi prosilec imel možnost vložiti tožbo zoper procesni sklep o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi v zvezi z omejitvijo gibanja oziroma osebne svobode, bodisi v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z izpodbijanim aktom postopek odločanja o prenehanju razlogov za omejitev gibanja ni bil končan. Zato tožba zoper izpodbijani akt ni dopustna in jo je sodišče zavrglo.

Samo na podlagi več kot 14 let stare listine, katere izvor in namen nista pojasnjena in ki tudi ni bila v celoti prevedena, brez kritične presoje ostalih navedb in dokazov, ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti izključiti dvoma v tožnikovo identiteto.

Določba 9. alineje 23. člena ZMZ se nanaša na to, da je treba upoštevati informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom in lahko vključujejo način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Po presoji Vrhovnega sodišča bi bilo treba upoštevati, ali v tožnikovi izvorni državi glede na njene zakone in druge predpise predstavlja udeležba na demonstracijah in spopad z varnostnimi silami, dejanje, ki povzroči preganjanje demonstrantov, in ugotoviti, kaj se lahko zgodi taki osebi glede na predpise te države. Čeprav sodišče prve stopnje v svoji odločbi formalno ugotavlja le kršitev materialnega prava, je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je presodilo tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka o upravnem sporu v tem primeru ni utemeljen. Določbe 75. člena ZMZ ni mogoče razlagati le tako, da bi moralo sodišče v primeru, ko so v tožbi uveljavljani vsi tožbeni razlogi (ne le napake v dejanskem stanju), opraviti glavno obravnavo in na tej glavni obravnavi razčistiti tako dejanska in pravna vprašanja ter sanirati napake upravnega postopka. V obravnavanem primeru je bila ugot

Napotki sodbe, izdane v upravnem sporu, so za toženo stranko obvezni le, če gre za pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ali pa za njegova stališča, ki se tičejo (upravnega) postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na pravno podlago, po kateri je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), naj bi šlo pri ponovnem odločanju tožene stranke za oboje, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, zakaj.

Določba drugega odstavka 13. člena ZMZ je v razmerju do 22. člena ZUS-1 specialna določba, ki pomeni zakonsko izjemo od pravila, da lahko stranka v upravnem sporu v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1); zato je pritožba, vložena po svetovalcu za begunce, ki pravniškega državnega izpita nima opravljenega, sprejeta v obravnavo.

Izrek izpodbijane sodbe je nepopoln in nejasen. Takšne sodbe pa v pritožbenem postopku ni bilo mogoče preizkusiti.